VSRS Sklep I Up 83/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti zavrglo pritožbo tožnice, ki jo je vložila zoper sklep I U 204/2018-7 z dne 10. 3. 2019, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrglo njeno tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 0042-92/2018/3 z dne 26. 9. 2018.

2Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo. V bistvenem navaja, da ji dostop do brezplačne pravne pomoči ni zagotovljen, zato ni v enakopravnem položaju s posamezniki, ki imajo boljši gmotni položaj.¹ Pojasnjuje, da je pritožnica državljanka Bosne in Hercegovine, v Republiki Sloveniji pa nima stalnega ali začasnega prebivališča, zato ji glede na določbo 10. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) dostop do brezplačne pravne pomoči v tej (upravni) zadevi ni zagotovljen. Republika Slovenija in Bosna in Hercegovina sta namreč državi pogodbenici Haaške konvencije o civilnem sodnem postopku z dne 1. marca 1954 (h kateri je pristopila nekdanja federativna ljudska republika Jugoslavija), ki v 20. členu določa brezplačno pravno pomoč le v civilnih in gospodarskih zadevah. Navedena določba ZUS-1 je tako po presoji pritožnice v neskladju s prvim odstavkom 14. člena Ustave.

3Pritožba ni utemeljena.

4ZUS-1 v drugem odstavku 22. člena določa, da lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit.

5V obravnavanem primeru je pritožnica vložila pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 10. 1. 2019, s katerim je bila zavržena njena tožba zoper zoper odločbo tožene stranke, št. 0042-92/2018/3 z dne 26. 9. 2018. Sodišče prve stopnje jo je s sklepom z dne 8. 4. 2019 pozvalo, da začasni zastopnici za sprejem pisanj predloži potrdilo o pravniškem državnem izpitu v roku 30 dni. Pritožnica je 4. 9. 2019 sodišče prve stopnje obvestila, da zahtevanega izpita nima opravljenega. Sodišče prve stopnje je zato njeno pritožbo zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti zavrglo s sklepom z dne 10. 3. 2020. Zoper ta sklep je pritožnica vložila pritožbo po pooblaščencu, ki je odvetnik.

6Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča. Drugega odstavka 22. člena ZUS-1 namreč ni mogoče razlagati tako, da bi lahko stranka brez opravljenega pravniškega državnega izpita sama vlagala pritožbe v upravnem sporu. Odločitev zakonodajalca, da je tudi v upravnem sporu mogoče za pooblaščenca izbirati le med odvetniki ali med osebami, ki imajo opravljen pravniški državni izpit, namreč sodi v polje proste zakonodajalčeve presoje, zato je zakonodajalec s to ureditvijo sledil ciljem, ki jih je mogoče označiti za splošni oziroma javni interes.² Obvezno pravno zastopanje namreč pripomore k povečanju kakovosti sojenja, s tem k razvoju prava v sodni praksi, razbremenitvi sodišč, pospešitvi postopkov in zmanjšanju sodnih zaostankov, ker so vloge, ki jih sestavi oseba z ustrezno pravno izobrazbo, v primerjavi z vlogami laičnih strank preglednejše in kakovostnejše.³

7Brezplačno pravno pomoč prava neukim strankam s slabšim gmotnim položajem zagotavlja Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Zato je s tega vidika obvezno odvetniško zastopanje dopustno, če je odvetniška pomoč strankam dejansko dostopna.

8V skladu s prvim odstavkom 10. člena ZBPP (na katerega se sklicuje tudi pritožnica) so upravičenci do brezplačne pravne pomoči (med drugim) tudi "drugi tujci" pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo (3. točka). Vzajemnost iz te točke prvega odstavka tega člena je podana, če so po predpisih države tujca tudi slovenski državljani v državi tujca upravičeni do brezplačne pravne pomoči. Zaprosilo o tujem pravu pošlje na zahtevo tujca ministrstvo, pristojno za pravosodje, po diplomatski poti. Obvestilo tuje države o njenem pravu na področju brezplačne pravne pomoči ima v postopku za odobritev brezplačne pravne pomoči značaj javne listine po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (tretji odstavek).

9V obravnavanem primeru iz pritožbenih navedb, ki jih pritožnica v pritožbi prvič navaja, da je državljanka BIH, ki v Republiki Sloveniji nima stalnega ali začasnega prebivališča, zaradi česar naj ne bi izpolnjevala pogojev za brezplačno pravno pomoč po določbah ZBPP, ni razvidno, tega pa ni mogoče razbrati niti iz sodnega spisa, da bi pritožnica v zvezi s to zadevo zaprosila za brezplačno pravno pomoč po navedenih določbah ZBPP. Zato so že iz tega razloga njeni pritožbeni očitki o tem, da ji je po določbah ZBPP onemogočen dostop do te pomoči, zaradi česar naj bi bila takšna ureditev v neskladju z Ustavo, v okoliščinah obravnavanega primera neupoštevni.

10Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da bi lahko pritožnica v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZBPP pristojni organ za brezplačno pravno pomoč zaprosila vsaj za nujno brezplačno pravno pomoč. Ta je namreč predvidena v primerih, če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo ali vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. V takem primeru pristojni organ za brezplačno pravno pomoč, ne glede na prosilčev materialni položaj, nemudoma dodeli brezplačno pravno pomoč samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (prvi odstavek tega člena ZBPP).

11Ker tako pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

12Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

13O zadevi je odločil sodnik posameznik na podlagi prvega odstavka 366.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

¹ Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008, ki je presojalo ustavnost določbe drugega odstavka 22. člena ZUS-1.
² Primerjaj npr. sklep VSRS I Up 74/2017 z dne 21. 6. 2017, sklep VSRS I Up 19/2021 in odločbo Ustavnega sodišča U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008.
³ Tako npr. Ustavno sodišče v odločbi U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009.