UPRS Sodba III U 2/2023-7

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Bpp 106/2022 z dne 7. 12. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se kot neutemeljena zavrne tožnikova prošnja, vložena 24. 3. 2022, nanašajoča se na dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v obliki sestave in vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru VI Kp 59244/2020 z dne 26. 11. 2021.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, katere listine sestavljajo prošnjo, in pojasnjuje, da je po uradni dolžnosti opravila poizvedbe v uradni evidenci e-RISK oziroma centralnem registru prebivalstva (v nadaljevanju: CRP) ter pri Okrožnem sodišču v Ljubljani in Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi: MP RS). Sklicuje se na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) ter pojasnjuje, da mora biti za dodelitev BPP ugotovljeno tudi, ali prosilec spada v krog upravičencev do BPP. V tej zvezi toženka povzema določbe prvega in tretjega odstavka 10. člena ZBPP ter navaja, da je z vpogledom v CRP ugotovila, da tožnik ni državljan Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS), temveč je državljan Islamske republike Pakistan (v nadaljevanju: Pakistan), pri čemer na dan vložitve prošnje in na dan odločanja v RS nima evidentiranega stalnega ali začasnega prebivališča, temveč je stalno evidentiran na naslovu v Veroni v Republiki Italiji. Glede na navedeno bi lahko bil upravičenec do BPP le ob izpolnjenih pogojih iz 3. ali 5. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP. Ker niti (poseben) zakon niti mednarodna pogodba, ki obvezuje RS, ne določata, da bi tujec brez prebivališča v RS lahko bil upravičenec do BPP, je bilo ključno odgovoriti na vprašanje o (ne)izpolnjenosti pogoja vzajemnosti. V zvezi s tem je toženka po načelu smotrnosti in ekonomičnosti opravila poizvedbe in pridobila več potrdil MP RS, iz katerih izhaja, da med RS in Pakistanom ni bilateralnih oziroma multilateralnih mednarodnih aktov, ki bi urejali vprašanje BPP, da MP RS ne razpolaga s podatki o pakistanskem pravu s področja BPP, da je MP RS v drugi kazenski zadevi 18. 8. 2020 po diplomatski poti pristojnemu organu Pakistana poslalo zaprosilo za obvestilo o pravu te države na področju BPP v zadevah kazenskih postopkov (pakistansko veleposlaništvo v Rimu je zaprosilo prejelo 26. 8. 2020), da je MP RS po diplomatski poti preko MZZ še večkrat poslalo tovrstna zaprosila ter urgiralo za odgovor, nazadnje 9. 6. 2022, a doslej (tj. do 30. 11. 2022) brez uspeha. Ob tem MP RS dodaja, da je ugoditev tovrstnim zaprosilom s strani Pakistana dolgotrajna, negotova in nepričakovana v razumnem roku. Tožnik je bil zato z dopisom z dne 7. 4. 2022 obveščen o negotovosti izida in trajanja postopka. Glede na opisano pasivnost države Pakistan toženka po poteku razumnega časa za odgovor šteje, da vzajemnost iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP ni izkazana. Ker tožnik tako ne spada med subjekte, ki so po ZBPP upravičenci do BPP, je njegovo prošnjo zavrnila.

3Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Predlaga, da sodišče razsodi, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se odobri BPP skladno s prošnjo, oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje toženki. Ta naj tožniku tudi povrne vse stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4V tožbi uvodoma pojasnjuje, da ima pravni interes za tožbo, saj je od odločitve o dodelitvi BPP odvisno plačilo storitev, opravljenih v postopku z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti pred Vrhovnim sodiščem. Vložitev takšne zahteve je namreč vezana na prekluzivne roke, zato je pooblaščenka tožnika zastopala do konca kazenskega postopka v RS kljub negotovosti ob različnih odločitvah organov za BPP (tožniku je bila namreč pri drugem organu za BPP prošnja odobrena in je tako enako odločitev pričakoval tudi v obravnavani zadevi). V nadaljevanju povzema razloge izpodbijane odločbe ter meni, da zavrnitev prošnje za BPP ni utemeljena. Iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP ne izhaja, da mora mednarodna pogodba, da bi lahko bil tožnik upravičen do BPP, obvezovati obe državi, torej RS in Pakistan. Tožnik izpostavlja, da Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) kot mednarodna pogodba, ki zavezuje RS, v točki c) tretjega odstavka 6. člena določa, da ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Ta določba se v RS uporablja neposredno in bi jo toženka morala upoštevati, vendar je očitno ni. Kot še navaja tožnik, je Pakistan podpisnik Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je sprejela Generalna skupščina Organizacije združenih narodov in ki v 7. členu določa, da so vsi enaki pred zakonom in da imajo vsi brez kakršnegakoli razlikovanja pravico do enakega pravnega varstva; vsi imajo pravico do enakega varstva pred sleherno diskriminacijo, ki bi kršila to deklaracijo, kakor tudi pred vsakršnim spodbujanjem k takšni diskriminaciji. V 8. členu Splošne deklaracije pa je določeno, da ima vsakdo pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred pristojnimi državnimi sodišči za dejanja, ki kršijo temeljne pravice, ki so mu priznane po ustavi ali zakonu. Tožnik še dodaja, da glede na različne odločitve organov za BPP ni spoštovano načelo pravne varnosti, ki zagotavlja predvidljivost prava in odločanja, iz česar izhaja zaupanje v pravo kot sestavni del (načela) pravne države. Ugovarja, da je, ker niso podani razumni razlogi za različno odločanje ob enakih dejanskih stanjih, toženka kršila 14. člen Ustave Republike Slovenije. Tožbi prilaga izpodbijano odločbo, odločbo Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 107/2022 z dne 23. 2. 2022, sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 59244/2020 z dne 13. 10. 2022 in sodbo Upravnega sodišča št. I U 341/2022 z dne 11. 5. 2022 (v nadaljevanju: sodba I U 341/2022).

5Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da se tožba zavrne. Očitek kršitve načela enakosti pred zakonom oziroma drugih ustavnih pravic zavrača kot pavšalen ter navaja, da se tožnik ne more z uspehom sklicevati na odločitve drugih organov za BPP, ki niso predmet tega upravnega spora, pravno in dejansko stanje v njih pa tudi ni nujno enako kot v obravnavani zadevi (v zadevi Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 107/2022, v kateri je prosilec zaprosil za BPP glede pobude za oceno ustavnosti kazenskega zakona, se organ za BPP ni opredelil do vprašanja, ali prosilec spada v krog upravičencev do BPP; v zadevi Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 111/2022, ki je bila predmet sodbe I U 341/2022, kjer je tudi šlo za vložitev pobude za oceno ustavnosti, je sodišče tožbi ugodilo, ker naj bi obstajala mednarodna pogodba, ki zavezuje RS glede dodelitve BPP). Toženka navaja, da je v konkretni zadevi nesporno ugotovljen neobstoj pogoja vzajemnosti. Sporno je, ali je tožnik kot tujec upravičen do BPP na temelju mednarodne pogodbe. Po mnenju toženke RS nobena takšna pogodba ne zavezuje, da bi tožniku nudila BPP v postopku z izrednim pravnim sredstvom zahteve za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku. Splošna deklaracija človekovih pravic ne predstavlja takšnega obvezujočega akta, temveč je kot častitljiv izraz konsenza mednarodne skupnosti predvsem podlaga za mednarodnopravno zavezujoče instrumente o človekovih pravicah, pa tudi izraz nekaterih splošnih pravnih načel, ki jih priznavajo civilizirani narodi. EKČP pa predstavlja mednarodno pogodbo, ki obvezuje RS, vštevši z njenim 6. členom, ne glede na nacionalnost obdolženca, ki se znajde v kazenskem postopku pred organi pregona države članice, in ne glede na to, da obdolženec ni državljan nobene izmed pogodbenic EKČP. Toženka v tej zvezi izpostavlja interpretacijo pojma obdolženca po EKČP, za katero je izključno pomembna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), ter navaja, da judikatura ESČP, izčrpno povzeta v gradivu, izdanem s strani ESČP: Guide on Article 6 of the European Convention on Human Rights - Right to a fair trial (criminal limb), updated on 31 August 2022 (v nadaljevanju: Vodnik), šteje, da se garancije 6. člena EKČP načeloma ne raztezajo tudi na postopke z izrednimi pravnimi sredstvi, kot je (zahteva za) ponovno odprtje primera, saj v takšnem primeru ne gre več za to, da bi bila oseba obdolžena kaznivega dejanja. Komaj nov postopek, ki se začne kot posledica dovoljene obnove, se lahko obravnava v omenjenem smislu, oziroma če izredno pravno sredstvo vodi do popolne spremembe oziroma popolnega novega odločanja (full reconsideration of the case), se 6. člen EKČP uporablja v običajnem pomenu, v drugih primerih izrednih pravnih sredstev pa se uporablja v posameznih primerih, če so ta sredstva glede na naravo in namen podobna postopkom pritožbe. Zahteva za varstvo zakonitosti iz Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) formalno in vsebinsko pomeni izredno pravno sredstvo, namenjeno poenotenju oziroma razvoju pravne prakse in zagotovitvi pravne varnosti. Vloži se lahko le zaradi zakonsko določenih omejenih razlogov iz naslova kršitve zakona in bistvenih kršitev postopka (ne pa zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zgolj zaradi neprimernosti izrečene kazenske sankcije), po materialni izčrpanosti zatrjevanih kršitev, ob tem da po ZKP, če je vložena v korist obdolženca, velja prepoved reformatio in peius, če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obdolženca in se izkaže za utemeljeno, pa varovalka, da se zgolj ugotovi prekršitev zakona, ne da bi se v škodo obdolženca posegalo v pravnomočno odločbo.

K I. točki izreka:

6Tožba je utemeljena.

7Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe z vsebino izreka, kot je razvidna iz 1. točke te obrazložitve.

8Uvodoma sodišče pripominja, da sodbe VI Kp 59244/2020 z dne 26. 11. 2021 ni izdalo Višje sodišče v Kopru, kot je navedeno v izreku izpodbijane odločbe, ampak Višje sodišče v Ljubljani, vendar gre pri tem za očitno pisno pomoto, ki se lahko kadarkoli popravi (223. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP), zato navedeno za odločitev ni bistveno.

9Toženka je prošnjo zavrnila ob zaključku, da tožnik ne more biti upravičenec do BPP po določbah ZBPP. Ta zakon v prvem odstavku 10. členu določa, da so upravičenci po tem zakonu: 1. državljani RS; 2. tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v RS in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v RS; 3. drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo RS; 4. nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter so vpisane v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo, v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljene; 5. druge osebe, za katere zakon ali mednarodna pogodba, ki obvezuje RS, določa, da so upravičenci do BPP. V tretjem odstavku 10. člena ZBPP je predpisano, da je vzajemnost iz 3. točke prvega odstavka tega člena podana, če so po predpisih države tujca tudi slovenski državljani v državi tujca upravičeni do BPP. Zaprosilo o tujem pravu sestavi strokovna služba za BPP in ga skupaj s prevodom, skladno z veljavnimi mednarodnimi pogodbami ali po diplomatski poti prek ministrstva, pristojnega za pravosodje, pošlje v tujo državo. Obvestilo tuje države o njenem pravu na področju BPP ima v postopku za dodelitev BPP značaj javne listine po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.

10Po tem, ko je toženka ugotovila, da tožnik, ki je državljan Pakistana, ni upravičenec do BPP po določbah 1. ali 2. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP, je presojala, ali izpolnjuje pogoje za upravičenca do BPP po določbah 3. in 5. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP, ter zaključila, da jih ne izpolnjuje. Vendar pa ob obrazložitvi, kot jo ima izpodbijana odločba, teh zaključkov ni moč preizkusiti ter odločbe potrditi kot pravilne in zakonite.

11V zvezi z razlogi toženke glede obstoja vzajemnosti (in tudi njenim sklicevanjem v odgovoru na tožbo, da neobstoj vzajemnosti ni sporen) sodišče izpostavlja, da (ne)obstoj vzajemnosti na način, kot to predpisuje ZBPP, (še) ni bil ugotovljen. ZBPP v tretjem odstavku 10. člena jasno narekuje, da je pridobitev obvestila o tujem pravu obveznost toženke in kako mora ta ravnati; tako pridobljeno obvestilo tuje države pa ima značaj javne listine po ZUP, kar pomeni, da je dovoljeno dokazovati, da je vsebina javne listine nepravilna. Glede na načelo ekonomičnosti postopka je sicer mogoče upravičiti, da toženka v konkretni zadevi ni sestavila zaprosila o tujem pravu in ga skupaj s prevodom v skladu z veljavnimi mednarodnimi pogodbami ali po diplomatski poti prek ministrstva za pravosodje pošiljala v Pakistan, ampak je ugotavljala, ali in kakšno zaprosilo o relevantnem pravu je bilo že poslano navedeni državi, oziroma ali in kakšno obvestilo je bilo od tam morebiti že prejeto. Vendar pa toženka v zakonu ni imela podlage, da je na podlagi ugotovitve, da obvestilo navedene države o njenem pravu (v drugih zadevah) še ni bilo prejeto, štela, da vzajemnost v smislu citiranih določb 10. člena ZBPP ni podana. Povedano drugače, v zakonu ni podlage za to, da je toženka posledice neaktivnosti tuje države na opisan način prevalila na prosilca za BPP ter na podlagi domneve odločila v njegovo škodo. Pri čemer sodišče pripominja, da toženka v dopisu z dne 7. 4. 2022, na katerega se sklicuje, tožnika ni opozorila na takšno posledico (navedla je le, da je sedaj odvisna od aktivnosti organov Pakistana in da je zato odločitev o prošnji negotova, tako glede izida, kot tudi glede trajanja postopka; nakar je opravila nadaljnjo poizvedbo, tožnika pa pred izdajo odločbe v zadevi, v kateri je vodila posebni ugotovitveni postopek, ni seznanila s končnim rezultatom tega postopka, kot to določata 9. in 146. člen ZUP).

12Toženka pa v izpodbijani odločbi tudi ni obrazložila razlogov za zaključek, da iz nobene mednarodne pogodbe, ki obvezuje RS, ne izhaja, da bi lahko bil tožnik upravičenec do BPP. Sodišče se strinja, da Splošna deklaracija človekovih pravic ni takšna mednarodna pogodba, ker v njej vsebovane določbe o pravicah nimajo neposredno zavezujoče, iztožljive narave. Vendar pa toženka v obrazložitvi odločbe tudi EKČP ni niti omenila, ampak določene razloge v tej smeri podaja šele v odgovoru na tožbo. Odločba, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, tako nima obrazložitve z vsebino, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP (glej zlasti 5. in 6. točko, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP), na podlagi katere bi bilo mogoče odločbo preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Kot izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse, bistveno pomanjkljive obrazložitve upravnega akta odgovor na tožbo ne more nadomestiti.

13Glede na vsebino odgovora na tožbo pa sodišče dodaja, da je, kot je navedlo že v sodbi I U 341/2022, pravico do BPP po ZBPP treba obravnavati tudi z vidika pravice dostopa do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, ki je mednarodna pogodba v smislu 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP in obvezuje RS. Ker tožnik zaproša za BPP v zvezi s kazenskim postopkom, je še posebej relevantna določba točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, po kateri ima, kdor je obdolžen, pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Ta pravica v veliki meri ustreza oziroma zagotavlja spoštovanje načela enakosti orožij, ki izhaja iz določb 6. člena EKČP. Zato bi morala toženka v izpodbijani odločbi utemeljenost obravnavane prošnje celovito presojati tudi z vidika določb tega člena EKČP, ki se uporabljajo neposredno (8. člen Ustave). Sodišče se strinja, da je pri tem treba izhajati iz kriterijev, ki jih je v svoji praksi oblikovalo ESČP. V tej zvezi pa opozarja na stališče, da garancije iz 6. člena EKČP načeloma veljajo tudi za pritožbene postopke glede pravnih vprašanj in ustavnosodna postopanja, ko ta pomenijo nadaljnjo fazo dotičnega kazenskega postopka in so njihovi rezultati lahko odločilni za obsojene osebe (v Vodniku je povzeto na str. 16, odstavek 54). Ključno je torej, ali je za postopke kot celoto mogoče šteti, da izpolnjujejo standarde poštenosti v smislu prvega odstavka 6. člena EKČP. V tej luči je treba razumeti tudi stališča, na katera se sklicuje toženka v odgovoru na tožbo. V zvezi z dodelitvijo BPP za osebe, ki nimajo sredstev za plačilo pravne pomoči, sodišče nadalje izpostavlja iz sodne prakse ESČP izhajajoča stališča (povzeta v Vodniku na str. 91, odstavek 483 in 484), da praviloma, kadar je v igri odvzem prostosti, interes pravičnosti narekuje pravno zastopanje ter dalje, da je pri odločanju o BPP treba upoštevati kompleksnost zadeve ter osebne okoliščine obdolženega, vključno z njegovo sposobnostjo predstaviti primer in njegovo poznavanje jezika sodnega postopka oziroma določenega pravnega sistema. Glede na povedano po presoji sodišča zaključka o tem, ali je po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP v zvezi z EKČP tožnik lahko upravičenec do BPP, ni mogoče napraviti brez celovite presoje vseh okoliščin njegovega primera. Toženka pa takšne dovolj konkretne presoje ni napravila in obrazložila. V luči zgornjih stališč in glede na njene navedbe v odgovoru na tožbo, kolikor se nanašajo na domet zahteve za varstvo zakonitosti, sodišče zgolj še pripominja, da drži, da tega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zaradi zgolj neprimernosti izrečene kazenske sankcije, vendar pa pri odločanju o dodelitvi BPP po ZBPP tudi ni mogoče spregledati, da mora Vrhovno sodišče (kot je poudarilo tudi v sodbi I Ips 59244/2020 z dne 13. 10. 2022, izdani v tožnikovi zadevi) v okviru zatrjevanih kršitev zakona paziti, da pri izrekanju kazenskih sankcij ne pride do nedopustnega posega v obdolženčeve ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine, med katerimi sta za obravnavani primer relevantni zlasti načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave (ter je, ker je ugotovilo, da je v tožnikovem primeru prav do takšnih kršitev prišlo in je bil zato kršen kazenski zakon v zvezi z navedenima določbama Ustave, zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in tožniku v prid v delu, ki se nanaša na izrečeno sankcijo, poseglo v pravnomočno sodbo).

14Kot sledi iz navedenega, je toženka v postopku izdaje izpodbijane odločbe bistveno kršila določbe postopka, kar je moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve, pri čemer je izpodbijano odločbo tudi bistveno pomanjkljivo obrazložila, posledično pa ni mogoče zaključiti, da je popolnoma ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila materialno pravo. Sodišče je zato na podlagi določb 3., 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala upoštevati stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15Sodišče je odločitev o tožbi sprejelo na seji senata, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi ter izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Obe stranki pa sta se glavni obravnavi tudi pisno odpovedali. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Takšno odločanje po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 namreč pomeni zgolj možnost sodišča, ki se kot izjema od temeljnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov uporabi takrat, ko stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva njenih pravic, za kar pa v obravnavanem primeru (tudi glede na tožnikov podredno podani predlog odločitve) ne gre.

K II. točki izreka:

16Na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 je, glede na odločitev o tožbi, tožnik upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Upoštevajoč, da je bila zadeva rešena na seji in da je tožnika kot pooblaščenka zastopala odvetniška družba, mu je sodišče priznalo pavšalni znesek stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za uveljavljani 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Ta znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Tožniku ga mora toženka povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

17Sodišče še pojasnjuje, da je tožnik zaprosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks, vendar o tem sodišče ni odločalo s posebnim sklepom, ker se v tem upravnem sporu že po zakonu, to je šestem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeni praksi, sodna taksa ne plača.