446. člen ZPIZ-1

Ker je tožnica izrecno uveljavljala pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, revident pa je odločil v tem okviru, in je tudi tožbo na sodišče vložil le za priznanje te pravice, izven tega okvira ni bilo mogoče naložiti revidentu, da glede na njen predlog oziroma tožbo ugotavlja, ali bi ji morda pripadala katera od drugih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki jih ureja ZPIZ-1.

Tožnica (invalidka III. kategorije) je še vedno zmožna opravljati drugo delo z določenimi omejitvami, zato pri njej ni mogoče ugotoviti izgube delazmožnosti.

Po prvem odstavku 397. čl. ZPIZ-1 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. čl. tega zakona, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Tožnik ni pridobil niti užival denarnega nadomestila na podlagi preostale delovne zmožnosti, zato pravic po ZPIZ/92 na podlagi navedene določbe ni mogel obdržati in bi lahko pridobil le katero od pravic iz ZPIZ-1. Ker v obravnavanem primeru iz dokaznega postopka izhaja, da še ni pravnomočno odločeno o tem, ali ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine in od kdaj, ni mogoče odločiti o tem, ali ima tožnik pravico do starostne pokojnine.

Z dnem upokojitve tožnik ni bil več upravičen do izplačevanja nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, zato mu je toženec izplačevanje tega nadomestila od priznanja pravice do starostne pokojnine dalje utemeljeno ustavil. Status upokojenca in status delovnega invalida, ki prejema nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo, se izključujeta.

Ker tožnik, sicer invalid III. kategorije od leta 1979 dalje, ni bil uživalec pravic po določbah predpisov, ki so veljali do 31. 12. 2002 (do uveljavitve določb ZPIZ-1 o invalidskem zavarovanju), in tudi ni bilo ugotovljeno poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, ne izpolnjuje za pogojev za priznanje pravic po ZPIZ-1, torej pravice do nadomestila za invalidnost.

Tožnik, invalid III. kategorije s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu z omejitvami po ZPIZ, ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo v letu 2011 ni imel zakonske podlage za priznanje te pravice, saj je ZPIZ-1 ne ureja več. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja je zato neutemeljen.

Ker ZPIZ-1 ne pozna več pravice do nadomestila za čas čakanja, tožnici, invalidki II. kategorije s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, te pravice, kot jo je uveljavljala najprej pri tožencu in nato pred sodiščem, ni mogoče priznati, ne glede na to, ali ji je delovno razmerje prenehalo neodvisno ali odvisno od njene volje.

Ker ZPIZ-1 ne ureja več pravice do nadomestila za čas čakanja, je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in tožniku to pravico priznalo, zaradi česar o podrednem zahtevku na priznanje pravice do nadomestila za invalidnost kot pravici po ZPIZ-1 sploh še ni odločalo.

Pri tožniku, ki je zmožen v polnem delovnem času opravljati drugo delovno mesto v delokrogu svojega poklica ali drugo ustrezno fizično lažje delo z omejitvami, je podana III. kategorija invalidnosti in ima pravico do premestitve, kljub temu da že ob nastopu dela na zadnjem delovnem mestu oskrbovalca živine za to delo ni bil zmožen, saj je tožnik strokovno usposobljen za obdelovalca lesa in kmetovalca. Invalidnost se namreč ugotavlja glede na zavarovančev poklic, ki po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 zajema delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Ker je pri tožniku, invalidu III. kategorije in uživalcu pravice do nadomestila za čas čakanja, prišlo do sprememb v stanju invalidnosti in s tem do poslabšanja invalidnosti (potrebne so dodatne omejitve pri delu), ima pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami in pravico do nadomestila za invalidnost, kljub temu da se kategorija invalidnosti ni spremenila in je še nadalje invalid III. kategorije.

Tožnik kot invalid III. kategorije po ZPIZ, ki ni uživalec pravice do nadomestila po ZPIZ, na podlagi zahteve za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev, vložene že v času veljavnosti ZPIZ-1, te pravice ne more uveljaviti, saj je ZPIZ-1 ne pozna več. Ob izpolnjenih pogojih bi lahko uveljavil le katero od nadomestil po ZPIZ-1.

Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu od 31. 12. 2002 dalje, vendar ni pridobil pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev, zato te pravice na podlagi zahteve z dne 19. 7. 2011 ne more uveljaviti. Ob izpolnjenih pogojih in ustrezni zahtevi bi lahko uveljavil kvečjemu eno od pravic po ZPIZ-1 (nadomestilo za invalidnost), ki pravice do nadomestila plače za čas čakanja ne pozna več.

Pri tožniku je prišlo do sprememb v stanju invalidnosti, saj so zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja potrebne dodatne omejitve pri delu, čeprav še nadalje ostaja invalid III. kategorije. Kot invalid III. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z dodatnimi omejitvami nima več pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo, temveč pravico do nadomestila za invalidnost.

Kljub temu da je tožnik invalid III. kategorije s pravico do zaposlitve oziroma razporeditve na drugo ustrezno delo vse od leta 1995 dalje, ne more uveljaviti pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo po ZPIZ, ker ni bil uživalec nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno delo, zahteva za uveljavitev pravice do nadomestila za čas čakanja pa je bila vložena v času veljavnosti ZPIZ-1, ki te pravice ne pozna več.

Tožnik je invalid III. kategorije s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu od 1. 9. 2002 na podlagi prej veljavnega ZPIZ, ni pa uživalec pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo po prej veljavnem ZPIZ. Zato na podlagi zahteve za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, vložene že v času veljavnosti ZPIZ-1, te pravice ne more uveljaviti. Ob ustrezni zahtevi in izpolnjenih pogojih bi lahko uveljavil le eno od pravic po ZPIZ-1, ki pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo ne pozna več.

Del plače na podlagi delovne uspešnosti je sestavni del plače, ki je bil, sklicujoč se na podjetniško kolektivno pogodbo, določen v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ob ugotovitvi, da je tožnica ta del plače (stimulativni del v višini 34%) prejemala v skladu z določbami podjetniške kolektivne pogodbe in torej v skladu s pogodbo o zaposlitvi, je presoja sodišča druge stopnje, da je tožena stranka v plačo, določeno ob razporeditvi tožnice na drugo ustrezno delo utemeljeno vštela tudi ta del plače, pravilna.

Pravice do nadomestila za invalidnost ni mogoče mešati s pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.) oziroma predpisih, ki so veljali še pred tem zakonom. Podlaga za priznanje ene in druge pravice ter odmera nadomestil je različna.

Tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti ob vložitvi zahteve dne 5. 2. 2003 ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, temveč kvečjemu ene od pravic po ZPIZ-1.

Tožnik je pravico do poklicne rehabilitacije pridobil na podlagi določb ZPIZ, v času veljavnosti ZPIZ-1 je bil le podaljšan čas poklicne rehabilitacije. Zgolj zaradi tega ni mogoče šteti, da je tožnik upravičen do pravic na podlagi ZPIZ-1, konkretno do pravice do začasnega nadomestila po pričetku dela na drugem delovnem mestu po zaključeni poklicni rehabilitaciji, ki je ZPIZ ni poznal.

Ker so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi in je tožnik zato odpovedal pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da mu je delovno razmerje prenehalo brez njegove volje oziroma krivde. Kot invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do razporeditve na drugo delovno mesto od 31. 12. 1999, ki ni bil uživalec nadomestila po ZPIZ, na podlagi zahteve, vložene dne 20. 10. 2008, lahko uveljavi le pravice po ZPIZ-1 (nadomestilo za invalidnost), ne pa po prej veljavnem ZPIZ (nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo).