138. člen ZPIZ-1

Iz podatkov o trajanju in vrsti tožničine pokojninske dobe ne izhaja, da bi jo (delno) dokupila v smislu določb ZPIZ-2. To ne izhaja niti iz izpisa tožničine pokojninske dobe. Tožena stranka namreč dobo, ki se šteje s povečanjem, zmotno šteje kot dokupljeno dobo, ter je zato tudi ni upoštevala pri ugotavljanju pogojev iz 114. člena ZDR-1. Pokojninska doba brez dokupa, kot je bila definirana v 23. točki 7. člena ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Pokojninska doba je zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine (22. točka 7. člena ZPIZ-2). Tožnica bi torej izpolnila pogoj 40 let pokojninske dobe 2. 4. 2020, kar je prej kot v petih letih v smislu določbe 114. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Ugotovitve nezakonitosti upravnega akta ni mogoče povsem enačiti s protipravnostjo v smislu civilno pravne odškodninske odgovornosti nosilcev oblasti. Je nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost. Protipravnost pri izdaji upravnih odločb ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka, temveč je ravnanje protipravno le, če gre kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitev, ki je zavestna, namerna in očitna. Torej če gre zlasti za nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabo jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobo kršenje pravil postopka in napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Celo ugotovljena nezakonitost torej sama po sebi še ne pomeni nujno nastanka odškodninske odgovornosti, saj se za obstoj odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih organov zahteva hujše odstopanje od pričakovanih standardov postopanja. Le v primeru težjih kršitev, kot so zloraba, samovolja itd., ki oči

Tožniku, upravičencu do dodatka za pomoč in postrežbo, je delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je izpodbijal v delovnem sporu. Čeprav je bila tožba v delovnem sporu zavržena kot prepozna, je sodišče v socialnem sporu zaradi prenehanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo pravilno ugotavljalo razloge za prenehanje delovnega razmerja in zaključilo, da je bil razlog izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da se delodajalec ni strinjal, da je tožnik kljub temu, da ni nič delal, prejemal minimalno plačo, ne pa izostanek z dela. Delovno razmerje mu zato ni prenehalo po njegovi krivdi ali volji in je še nadalje upravičen do pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

S 1. 1. 2003 so začele veljati določbe ZPIZ-1, s tem pa tudi določbe glede nadomestila za invalidnost (ZPIZ-1 pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ne pozna več), urejene v 94. členu zakona. Zato je tožnik (invalid III. kategorije) od 1. 1. 2003 upravičen do nadomestila za invalidnost. Pred tem datumom pa se v okviru zahteve za priznanje pravic na podlagi invalidnosti, ki jo uveljavlja tožnik, lahko odloča le o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Tožnik, pri katerem je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 %, ni zaposlen primerno svojim delovnim zmožnostim, zato niso izpolnjeni pogoji iz 138. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot aktivnemu zavarovancu. Tožnik nekatere od osnovnih življenjskih potreb še opravlja samostojno, pa čeprav s težavo in z dodatnimi napori, zato v predmetni zadevi ne gre za stanje po 1. odstavku 139. člena ZPIZ-1. Navedeno pomeni, da tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo lahko pridobi skladno z določbo 2. odstavka 139. člena ZPIZ-1 za večino osnovnih življenjskih potreb ter skladno z določbo 137. člena ZPIZ-1 od dne, ko je pridobil status invalidskega upokojenca.

Invalidnost se ugotavlja glede na zavarovančev poklic (ki po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 zajema delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami) in ne zgolj glede na delo, ki ga je oziroma ga še opravlja.

Tožnik, ki potrebuje stalno pomoč in postrežbo drugega za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo od pričetka uživanja invalidske pokojnine dalje, zato je tožbeni zahtevek, da mu gre vse od nastanka I. kategorije invalidnosti, neutemeljen.

Dodatek za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo (ki se prizna staršem takega otroka za kritje povečanih stroškov), ne izključuje priznanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo takemu otroku po drugih predpisih (ta dodatek se prizna kot osebna pravica osebi, ki potrebuje pomoč in postrežbo).

Tožnik je glede na naravo bolezni oziroma okvare (paraplegija) upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo, čeprav na dan priznanja te pravice ni bil uživalec pokojnine, ampak aktivni zavarovanec.

Ker pravico do dodatka za pomoč in postrežbo pri zmanjšani zmožnosti premikanja oziroma nepokretnosti pridobijo le upravičenci, ki so aktivni zavarovanci, oziroma zavarovanci, ki so zaposleni primerno svojim delovnim zmožnostim, vendar najmanj s polovico polnega delovnega časa, tožnica, ki je invalidsko upokojena in je še zmožna samostojno opravljati večino življenjskih potreb, četudi je nepokretna, nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.