106. člen ZPIZ-1

Zaradi istega dogodka in stanja, ki je predstavljalo podlago za invalidnost, ugotovljeno v pravnomočnih odločbah in sodbah, ob dejstvu, da v postopku zaradi kontrolnega pregleda ni bilo ugotovljenih nobenih sprememb v zdravstvenem stanju, ni podlage za ponovno ugotavljanje pravnomočno ugotovljenega vzroka invalidnosti.

Zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi pravico do ustreznega nadomestila pod pogojem, da se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu za zaposlovanje. Gre za zakonsko določbo, s katero je pridobitev ustreznega nadomestila pogojena s prijavo pri Zavodu za zaposlovanje. To pa ne pomeni avtomatično, da se je tudi tožnik, ki je sedaj ponovno zaposlen, dolžan prijaviti pri zavodu. To velja samo v primeru, če tožnik še vedno ni obvezno zavarovan. V primeru, da je tožnik, tako kot zatrjuje, ponovno zaposlen, mu je skladno z določbo 2. odstavka 91. člena ZPIZ-1 pravico do premestitve dolžan zagotoviti delodajalec. Gre za obveznost, določeno v zakonu in posebna odločitev, da mu je delodajalec dolžan zagotoviti drugo delo v skladu z omejitvami, za kar se zavzema pritožba, ni potrebna.

Pri tožniku je še nadalje podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, ki se nanašata na vprašanje tožnikove invalidnosti, ni utemeljen.

S 1. 1. 2003 so začele veljati določbe ZPIZ-1, s tem pa tudi določbe glede nadomestila za invalidnost (ZPIZ-1 pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ne pozna več), urejene v 94. členu zakona. Zato je tožnik (invalid III. kategorije) od 1. 1. 2003 upravičen do nadomestila za invalidnost. Pred tem datumom pa se v okviru zahteve za priznanje pravic na podlagi invalidnosti, ki jo uveljavlja tožnik, lahko odloča le o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Odločba, s katero tožnik ni pridobil novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ni postala materialno pravnomočna. Le materialno pravnomočne odločbe učinkujejo, dokler niso odpravljene, razveljavljene ali spremenjene (varstvo pridobljenih pravic). Ker je pri tožniku invalidnost nastala pred dopolnjenim 45 letom starosti in ker niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bil njegov primer izjemen, je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da pri njem kontrolni pregled ni potreben (tožnik tega niti ni izrecno uveljavljal s tožbo).

Ker pri tožniku kronificirane zdravstvene težave, ki bistveno vplivajo na njegovo delovno zmožnost, trajajo že več let, vprašanja delazmožnosti ni mogoče reševati z odobravanjem bolniškega staleža, temveč mu je treba priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. V primeru, da se bo njegovo zdravstveno stanje izboljšalo (predvideni kontrolni pregledi pri invalidski komisiji), lahko pride tudi do odločitve o spremembi že priznanih pravic.

Pravic, ki jih je tožnica pridobila na podlagi ugotovljene invalidnosti v letu 2001 in se v letu 2004 ni spremenila, pri čemer do sprememb v zdravstvenem stanju, na podlagi katerih je bila ugotovljena invalidnost, ni prišlo niti v letu 2006, ni dopustno zmanjševati (npr. z razvrstitvijo v III. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do dela s skrajšanim delovnim časom 6 ur dnevno, namesto predhodne razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti s pravico do dela v polovičnem delovnem času), temveč te pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katere je bila pravica pridobljena.