169. člen ZPIZ-1

Pri višini pravice do dodatka za pomoč in postrežbo sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo sklepa Sveta Zavoda ter Zakon o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v RS oziroma Sklepa o usklajenih višinah transferjev, ki so določene v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstev, iz katerega izhaja, da znaša višina dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje upravičence od 1. 7. 2012 dalje 414,50 EUR. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi glede datuma nastanka potrebe po spremenjenem dodatku za pomoč in postrežbo je podana v določbi petega odstavka 169. člena ZPIZ-1, po kateri spremembe, ki vplivajo na višino oziroma obseg pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, učinkujejo od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, vendar se novi znesek izplača največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za 6 mesecev nazaj.

Tožnica je bila od 12. 10. 2012 dalje že upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih opravil, od 19. 11. 2012 dalje pa za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil. Ker je drugostopenjska odločba posegla v prvostopenjsko odločbo, s katero je bila tožnici priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil od 18. 9. 2012 dalje, je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je tožena stranka tožnici dolžna izplačati že zapadle in neizplačane zneske dodatka za pomoč in postrežbo. Za isto obdobje namreč ne more prejeti dvojnega izplačila tega dodatka. Tožnica za obdobje od 10. 8. 2012 do 17. 9. 2012 ni prejela ničesar, kajti sodišče je tožnici za omenjeno obdobje samo priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kot je to tožnica tudi uveljavljala s tožbo.

S 1. 1. 2003 so začele veljati določbe ZPIZ-1, s tem pa tudi določbe glede nadomestila za invalidnost (ZPIZ-1 pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ne pozna več), urejene v 94. členu zakona. Zato je tožnik (invalid III. kategorije) od 1. 1. 2003 upravičen do nadomestila za invalidnost. Pred tem datumom pa se v okviru zahteve za priznanje pravic na podlagi invalidnosti, ki jo uveljavlja tožnik, lahko odloča le o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Pri tožniku, uživalcu dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, je prišlo do spremembe pri zmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb, tako da ni več zmožen samostojno opravljati nobeno osnovno življenjsko potrebo. Zato je od prvega dne naslednjega meseca po nastanku sprememb upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.

Ker tožnica vso hrano, ki je ustrezno pripravljena, lahko poje sama brez pomoči drugega, je zmožna samostojnega hranjenja. Zato ni upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb.

Ker je tožnik zahtevo za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo vložil 21. 3. 2011, se mu dodatek lahko izplačuje od prvega dne naslednjega mesca po vložitvi zahteve in še šest mesecev za nazaj, torej od 1. 10. 2010, zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu izplača vse od 1. 2. 2008, ko ni bil več zmožen samostojno opravljati večine življenjskih opravil.

Iz mnenja invalidske komisije izhaja, da je tožnica v spornem obdobju potrebovala vzpodbudo in nadzor ter da se je občasno samostojno hranila, ne pa, da je povsem nezmožna samostojnega hranjenja, kar bi jo opravičevalo do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.

S tem, ko se je zdravstvene nege za tožnika priučila njegova žena, ki nego tudi ustrezno izvaja, je izpolnjen pogoj obvezne strokovne pomoči za stalno izvajanje zdravstvene nege za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje kategorije upravičencev.