66. člen ZPIZ-1

Začetek izplačevanja nadomestila za invalidnost je odvisen od pričetka opravljanja ustreznega dela. Toženec bo moral ugotoviti, glede na nesporno dejstvo, da tožnik od 23. 3. 2010 za svoje delo brez omejitev ni bil več zmožen, kdaj je tožnik pričel z opravljanjem drugega ustreznega dela in so bili s tem izpolnjeni pogoji za pričetek izplačevanja nadomestila za invalidnost. Zmotno je stališče toženca, da do izplačevanja nadomestila iz invalidskega zavarovanja ne bi moglo priti pred pravnomočnostjo ali izvršljivostjo odločbe o pravici. Izvršljiv je izrek odločbe, ki določa datum nastanka pravice. Pogoji za njeno uresničitev so določeni v ZPIZ-1 in ko so ti podani, ni mogoče zavrniti njene realizacije.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku (invalidu III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami) zagotovila pravico do dela na delovnem mestu s priznanimi omejitvami skladno s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pri tem je upoštevala določila ZDR oz. ZDR-1 glede varstva invalidov ter posledično tožnika tudi ni obravnavala diskriminatorno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.

Tožnik se je poškodoval na delovnem mestu, ko se je iz trgovine A. (kjer je delal kot varnostnik) vračal proti svojemu osebnemu vozilu in mu je 20 metrov od vhoda v trgovino spodrsnilo zaradi od snega poledenele pohodne površine in neprimerne obutve, pri tem pa si je tožnik poškodoval levo roko. Tožnik ni bil poučen o varnem delu, tožena stranka pa tudi ni poskrbela za ukrepe zagotavljanja varnosti pri delu, kar bi morala storiti skupaj s trgovino A., ampak je to iz malomarnosti opustila. Zato je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče (enako pred njim toženec v predsodnem postopku), da bi tožnik šele od 17. 4. 2013, ko mu je bila vročena pravnomočna sodba o priznanju pravice do nadomestila, lahko pričel delati z omejitvami. Ker se je že pred tem 25. 8. 2012 starostno upokojil, naj s priznanimi omejitvami ne bi mogel pričeti delati. Vendar takšno materialno pravno stališče v okoliščinah konkretnega primera ni sprejemljivo. Res je sicer, da je bilo v dosedanji sodni praksi zavzeto stališče, da zavarovanec pravno formalno lahko začne delati v skladu s preostalo delovno zmožnostjo šele z dnem pravnomočnosti sodbe, oziroma z dnem njene vročitve. Vendar v okoliščinah konkretnega primera takšno stališče iz ustavnopravnih razlogov, ko je do zavrnitve pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti v prejšnjem predsodnem postopku prišlo na protiustavni zakonski podlagi, ni sprejemljivo. Ne more biti odločilno, da so pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju III. kategorije invalidnosti ustavno skladno priznane šele v sodnem postopku z zamikom za nekaj let nazaj, ko je zavarovanec že starostno upokojen. To še zlasti, ker je pri opravljanju kmetijske dejavnosti le od zavarovan

Pri tožniku je podana omejena delovna zmožnost. Tožnik dejavnosti, za katero je zavarovan, ni več zmožen opravljati pod splošnimi pogoji kot pred nastankom invalidnosti, zmožen pa jo je opravljati v omejenem obsegu oziroma z določenimi fizičnimi razbremenitvami pri delu. Takšno stanje predstavlja podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve. Za priznanje druge pravice, to je pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan z omejitvami, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom, pa v ZPIZ-2 ni podlage. Pravico do premestitve zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, sicer zagotovi delodajalec (2. odstavek 81. člena ZPIZ-2). V tožnikovi domeni je, da si kot samozaposlen zavarovanec delo oziroma opravljanje dejavnosti organizira na način, da bo skladen z priznanimi omejitvami. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal spremembo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan kot s.p., oziroma do dela v svojem poklicu z določenimi stvarnimi omejitvami s polovičnim delovnim časom 4 ure dnevno.

Pri tožnici je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu veterinarskega tehnika, prav tako pa ni bila zmožna ob nastopu dela za delo frizer s. p.. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je toženec v predsodnem postopku, je tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb utemeljeno zavrnilo.

Revizija se dopusti glede vprašanja, kateri predpis je v obravnavani zadevi odločilen za materialnopravno presojo o pravici tožnika do invalidnine za telesno okvaro.

Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se ji delna invalidska pokojnina izplačuje že od izdaje prvostopenjske sodbe, s katero ji je bila pravica priznana, to je za čas pred pravnomočnostjo sodbe. Šele z dnem pravnomočnosti sodbe je bil namreč vzpostavljen temelj, po katerem je v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko pričela z delom v svoji dejavnosti s polovičnim delovnim časom. Ravnanje tožene stranke, ki je upoštevala takrat veljavno določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, kljub kasnejši odločitvi Ustavnega sodišča RS, da je ta določba v neskladju z Ustavo RS, ne pomeni protipravnega ravnanja. Elementi odškodninske odgovornosti zato niso podani in je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi premoženjske škode v višini delnih invalidskih pokojnin neutemeljen.

Določba 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško se ne nanaša izključno na pravico do invalidske pokojnine, saj to ne izhaja niti iz naslova poglavja, niti iz besedila člena. Prvi odstavek navedenega člena namreč predvideva seštevanje zavarovalnih dob pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatev. Tudi naslov 3. poglavja Sporazuma je med drugim invalidnost, kar je širši pojem od invalidske pokojnine. Jezikovna razlaga določbe 22. člena Sporazuma torej omogoča seštevanje zavarovalnih dob tudi v primeru drugih pravic na podlagi invalidnosti in se ne nanaša izključno na pravico do invalidske pokojnine. Drugačna razlaga tudi ni mogoča saj ZPIZ-1 za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost kot pogoj določa minimalno zavarovalno dobo, predpisano za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

Z dokončno in pravnomočno odločbo, s katero je toženec tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti in ji priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katerega je razporejena s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, čeprav je na dan nastanka invalidnosti III. kategorije že dopolnila starost 61 let, je prišlo do očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja in do kršitve materialne določbe zakona. Zato so izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe v nepravi obnovi postopka, s katero je bila tožnici s prvim dnem naslednjega meseca po njeni izdaji zaradi dopolnjene starosti 61 let že na dan nastanka invalidnosti priznana pravica do invalidske pokojnine.

Revizija tožene stranke pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na uporabo četrtega odstavka 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško , ki določa, da če obstaja po pravnih predpisih ene države pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, pristojni nosilec te države pogodbenice prizna ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih pravnih predpisih. Tako tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev invalidske pokojnine zgolj na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji in je upravičen do samostojne dajatve.

V skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZPIZ-1 je treba utemeljenost (ne) priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica presoditi celostno, tako s stališča dela v času nastanka invalidnosti kot prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske (in ne le teoretične) usposobljenosti za drugo delo. Pri tem je treba med drugim upoštevati tudi obdobje dela na zadnjem delovnem mestu, čas dela na drugih delovnih mestih, če jih je zavarovanec v času zavarovanja zasedal, in s tem časovnim vidikom oceniti zmožnost in usposobljenost za druga dela v okviru definicije „svojega poklica“.

Za izplačevanje nadomestila za invalidnost morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer pogoj , določen v 94. členu ZPIZ-1 (ugotovljena invalidnost II. ali II. kategorije z določenimi pogoji) in pogoj iz 97. člena ZPIZ-1, to je da se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela, s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom, ki se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ni prijavil pri zavodu za zaposlovanje. Tožnik zato ne izpolnjuje pogoja iz 97. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja upoštevalo stališče, ki ga je v podobni zadevi zavzelo Vrhovno sodišče RS in pravilno izhajalo iz določbe 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ter dobi, prebiti v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški, seštelo. Tako je upoštevalo dobo, prebito v Sloveniji, v trajanju 8 let in dobo, prebito v Republiki Hrvaški, kjer je tožnik dopolnil 8 let in več oziroma je skupaj dopolnil več kot 16 let pokojninske dobe. Z dobo v takšnem trajanju je tožnik izpolnil pogoj 1/3 delovnih let in pogoje iz 2. alinee prvega odstavka 68. člena ZPIZ-1 za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Na podlagi 160. člena ZPIZ-1 je toženec s prvostopno odločbo, potrjeno z dokončno odločbo, odločil, da se tožnici (zavarovanki iz 29. člena ZPIZ-1) izplačuje delna invalidska pokojnina od dneva nastanka invalidnosti za čas, ko je zavarovanka prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Tožnica se je 1. 9. 2005 zaposlila za 4 ure, ker je že tedaj bila pri njej ugotovljena zmanjšana delovna zmožnost in III. kategorija invalidnosti. Sprememba statusa zavarovanke ne more biti razlog za izplačevanje delne invalidske pokojnine le do 31. 8. 2005. Dejstvo, da je tožnica z dnem 1. 9. 2005 spremenila status, ima za posledico le spremembo pravne podlage (to ne predstavlja več 160. člen, pač pa 159. člen ZPIZ-1). Zato ima tožnica pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine tudi po tem datumu, to je po pričetku dela s krajšim delovnim časom od polnega.

Ker tožniku zaradi dopolnjene starosti, kot jo določa 67. člen ZPIZ-1, kljub preostali delovni zmožnosti, ni bila zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, je izpolnil pogoj za pridobitev pravice do invalidske oziroma sorazmerne invalidske pokojnine.

Pri odločitvi o tem, ali revidentka izpolnjuje pogoj minimalne zavarovalne oziroma pokojninske dobe, predpisane za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, pa se ni mogoče izogniti določbam 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/97) in 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/2008): ker je revidentka dopolnila zavarovalni dobi po pravnih predpisih držav podpisnic sporazumov z RS, se pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine ti seštejeta (če se ne nanašata na isto obdobje).

Tožnik je po prejemu dopolnilnega izvedenskega mnenja ugovarjal, da je v izvedenskem organu sodeloval profesor, ki je bil v predsodnem postopku član toženčeve invalidske komisije druge stopnje, kar vzbuja dvom o nepristranosti izvedenca. Tožnikov predlog za izločitev izvedenca je bil dan prepozno. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku pridobilo izvedensko mnenje istega organa. Tožnik in njegov pooblaščenec sta to izvedensko mnenje prejela in se najkasneje takrat seznanila s sestavo izvedenskega organa, vendar tožnik sestavi ni ugovarjal. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo tožnikovemu predlogu, da izvedenski organ svoje mnenje dopolni. Sklicevanje tožnika, da ni mogel vedeti, da bo izvedenski organ podal dopolnilno mnenje v isti sestavi, ne more biti uspešno, saj dopolnitev izvedenskega mnenja vedno poda isti izvedenec, kakor ga je podal v prvotni obliki. Zato je tožnikov predlog za izločitev izvedenca v skladu s šestim odstavkom 72. člena v zvezi z 247. členom ZPP zakonito zavržen. Iz mnenja izvedenskega organa izhaja, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in da je zmožen opravljati fizično nezahtevna dela. Pri njem ne gre za iz

Pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravica do delne invalidske pokojnine pripadata zavarovancu na podlagi dejstva, da je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, ali je pri njem podana II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa pod pogoji, da izpolnjuje tudi splošne pogoje iz 66. člena oziroma 71. člena ZPIZ-1 (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je tožnico razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter ji priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala delo z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 9. 9. 2010 dalje ter v izpodbijanem delu tožencu naložilo, da s posebnim upravnim aktom odmeri in odloči o izplačilu delne invalidske pokojnine. Ni pa odločilo o pravici do delne invalidske pokojnine. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo in skladno z določbo prvega odstavka 93. člena v zvezi s petim odstavkom 156.

V zvezi z določbo 67. člena ZPIZ-1 (po katerem pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti - moški oziroma 61 let starosti - ženska) in priznanjem pravice od invalidske pokojnine je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da določbe 67. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti invalid II. ali III. kategorije invalidnosti že ob nastanku invalidnosti star 63 let (moški) oziroma ženske 61 let, če na podlagi 1. odstavka 66. člena ZPIZ-1 ne bi mogel pridobiti pravic na podlagi invalidnosti. Zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi III. kategorije invalidnosti od dne, ko je dopolnil starost 63 let.