223. člen ZPIZ-1

Izvedenka je prepričljivo pojasnila, da je bil tožnik s plačili prispevkov v zamudi, zaradi česar je bil dolžan poleg glavnice plačati še zamudne obresti. S plačili ni plačeval prispevkov, kot jih je sam označeval na plačilnih nalogih in prenosih, temveč se je zaradi obstoječega starejšega dolga posamezno plačilo poračunalo po pravilu o vrstnem redu vračunavanja po ZDavP-2, torej so se najprej pokrivali stroški, nato obresti in šele na to glavnica. S posameznimi plačili prispevkov za sporno obdobje se je torej pokrival prej dospeli dolg, kar je lahko pomenilo le, da je dolg za sporno obdobje ostal neporavnan. Pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik za sporno obdobja nima plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela ni utemeljen.

V obdobju, ko je bil tožnik družbenik in poslovodna oseba v gospodarskih družbah, je bil sam zavezanec za plačilo prispevkov, zato jih je bil dolžan sam obračunavati in plačevati. V zavarovalno dobo se mu je lahko vštelo le obdobje zavarovanja, za katera so bili plačani prispevki. Tožnik zatrjuje, da so bili v spornem obdobju prispevki plačani, predložil pa ni nobenih dokazov. Teh obdobij mu zato ni mogoče všteti v zavarovalno dobo in jih upoštevati pri odmeri pokojnine. Tožbeni zahtevek na odmero višje starostne pokojnine je neutemeljen.

Tožnica ni bila napotena delavka v smislu tretjega odstavka 13. člena ZPIZ-1. Za 24 ur tedensko je bila zaposlena pri tujem delodajalcu v tujini, kar pomeni, da po naravi stvari podlaga njenega zavarovanja ne more biti prva alineja 14. člena ZPIZ-1. Pritrditi je sicer revidentki, da tretja alineja prvega odstavka 14. člena ZPIZ-1 ni podlaga za njeno vključitev v zavarovanje, vendar ob ugotovljenem dejanskem stanju revizijsko sodišče ugotavlja, da ima tožnica lastnost zavarovanke po drugi alineji prvega odstavka 14. člena ZPIZ-1. Upoštevaje prvo alinejo prvega odstavka 222. člena ZPIZ-1 in drugo alinejo 223. člena ZPIZ-1 sklicevanje na napačno alinejo sicer pravilnega člena ZPIZ-1 tudi na nadaljnje posledice nima pomena, saj je tožnica glede na citirane določbe ZPIZ-1 v vsakem primeru za čas zaposlitve v tujini zavezanka tako za plačilo prispevkov zavarovanca kot za plačilo prispevkov delodajalca.

Pritožbeno sodišče je prekinilo postopek, ker je podalo zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 228. člena ZPIZ-1, v kolikor se uporablja, tako da se v odpisu plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje upoštevajo prispevki, ki jih iz bruto plače plačuje zavarovanec preko zavezanca. Zahtevo je nato umaknilo, saj je v vmesnem času Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. U-I-281/09-14 razveljavilo prvi odstavek 228. člena ZPIZ-1 v delu, ki se glasi: "odpisuje, delno odpisuje oziroma dovoljuje odlog ali obročno odplačevanje prispevkov za obvezno zavarovanje skladno s kriteriji, ki jih določi svet zavoda", kolikor se nanaša na zavarovance iz 13. in 14. člena ZPIZ-1. Ta odločitev Ustavnega sodišča RS se uporabi tudi pri odločanju v konkretni zadevi, saj o njej še ni bilo pravnomočno odločeno.

Socialni spori so skladno s 1. odstavkom 58. člena ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Predmet socialnega spora tako izvira iz obveznega zavarovanja (objektivni kriterij), stranki pa sta nosilec zavarovanja in zavarovanec oziroma zavezanec za plačilo prispevka (objektivni kriterij). V konkretnem primeru ne gre za spor iz zavarovalnega razmerja med nosilcem zavarovanja in zavarovancem oziroma zavezancem za plačilo prispevka, temveč za spor med delavcem in delodajalcem za plačilo prispevkov iz delovnega razmerja, zato je za odločanje v tej zadevi na podlagi 2. odstavka 5. člena ZDSS-1, pristojno delovno sodišče (8. člen ZDSS-1).

Socialni spori so skladno s 1. odstavkom 58. člena ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Predmet socialnega spora tako izvira iz obveznega zavarovanja (objektivni kriterij), stranki pa sta nosilec zavarovanja in zavarovanec oziroma zavezanec za plačilo prispevka (objektivni kriterij). Nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je po 10. členu ZPIZ-1 Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja pa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (3. odstavek 12. člena ZZVZZ). V obravnavani zadevi ne gre za spor med nosilcem socialnega zavarovanja in zavarovancem oziroma zavezancem za plačilo prispevkov, temveč gre za spor med delavcem in delodajalcem. Takšen spor, kljub temu da gre za spor o plačilu prispevkov, ne izhaja iz zavarovalnega, pač pa iz delovnega razmerja.