VSRS Sklep I Up 249/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo, vloženo zoper odločbo št. DT-499-21-154/2016-5 z dne 8. 6. 2017. S to odločbo je Ministrstvo za finance zavrnilo tožničino zahtevo za vročitev odločbe omejenega ministrstva št. DT-499-21-154/2016-3 z dne 28. 3. 2017, s katero je kot pritožbeni organ odpravil odločbo št. DT 0610-1975/2016-5 (10-520-12, 11) z dne 9. 5. 2016 in zadevo vrnil upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek ¹.

2Iz obrazložitve navedenega sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica za obravnavano tožbo nima pravnega interesa. Z njo si ne more izboljšati pravnega položaja, saj je zahtevano odločbo z dne 28. 3. 2017 prejela v okviru upravnega spora I U 1536/2016. Tako vročitev je mogoče obravnavati ob smiselni uporabi 98. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki ureja pomote pri vročanju in ko se šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, ko je oseba dokument dejansko dobila. Poleg tega je tožnica zahtevano odločbo dobila že pred vložitvijo tožbe v tem upravnem sporu, zato bi lahko vložila le ugotovitveno, ne pa izpodbojne tožbe.

3Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožnica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 98. člen ZUP. V obravnavanem primeru ni prišlo do pomote pri vročanju, saj toženka sploh ni imela namena vročiti drugostopenjske odločbe z dne 28. 3. 2017.

7Navedeni očitek je utemeljen. ZUP v prvem odstavku 98. člena določa, da če se zgodi pri vročitvi pomota, se šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. Določba je uvrščena v splošni del ZUP, v VI. poglavje o vročanju dokumentov. V tem poglavju zakon ureja način vročanja, osebno vročanje, posebne primere vročanja (zakonitemu zastopniku, pooblaščencu, državnim organom, z javnim naznanilom, v primeru odklonitve sprejema, na naslovu za vročanje itd.), sestavo vročilnice in pomote pri vročanju. Iz umestitve določbe 98. člena v zakonu izhaja, da se nanaša na primere, ko je bila vročitev v upravnem postopku opravljena v nasprotju z določbami tega poglavja. Če je narava napake taka, da to dopušča, je mogoče vpliv storjene kršitve pri vročanju na zakonitost vodenja upravnega postopka odpraviti že z ugotovitvijo, ali in kdaj je naslovnik dokument dejansko prejel. Dan tega prejema se nato šteje kot dan opravljene vročitve, od katerega tečejo morebitni roki za opravo procesnih dejanj.

8Vendar v obravnavani zadevi ni šlo za tovrstno napako upravnega organa ali njegov goli spregled pritožnice pri vročanju. Toženka je z izdajo v tem upravnem sporu izpodbijane zavrnilne odločbe jasno izrazila svoj namen, da pritožnici drugostopenjske odločbe z dne 28. 3. 2017 ne bo vročila, ker tega ni dolžna, saj z omenjeno odločbo ni odločila o pritožničinih pravicah in pravnih koristih. V takem primeru pa ni na mestu niti smiselna uporaba določbe 98. člena ZUP, ki predpostavlja vročanje osebi, ki je do tega na podlagi odločitve upravnega organa upravičena.

9Ne glede na to navedeno za presojo obstoja pritožničinega pravnega interesa za ta upravni spor ni odločilno. Izpodbijani sklep namreč temelji tudi na stališču, da ker je bila pritožnica z odločbo z dne 28. 3. 2017 že seznanjena pred začetkom tega upravnega spora, si s predlagano odpravo zavrnilne odločbe o vročitvi in izvedenim dejanjem vročitve ne more izboljšati pravnega položaja.

10Pritožnica tega ne more izpodbiti z navedbami, da je bila v postopku, v katerem je zahtevala vročitev pritožbene odločbe, stranka, saj ji je upravni organ prve stopnje vročil svojo odločbo o zapečatenju domene. Pojasnjuje še, da ko je bila v upravnem sporu I U 1536/2016, v katerem izpodbija odločbo o zapečatenju domene, seznanjena z izdajo pritožbene odločbe z dne 28. 3. 2017, je toženko pozvala, naj sanira procesno kršitev opustitve vročitve drugostopenjske odločbe. Meni, da zavrnitev vročitve pomeni, da ji je toženka odrekla položaj stranke v postopku in da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbo četrtega odstavka 235. člena ZUP.

11Navedeno stališče glede pomena neopravljene vročitve pritožbene odločbe, s katero je bila upravna zadeva vrnjena v ponovni postopek na prvo stopnjo, ni pravilno. ZUP v 235. členu ureja rok za pritožbo zoper odločbo (prvi odstavek), ki teče od dneva vročitve odločbe (drugi odstavek navedenega člena). Ker se pritožba vloži zoper odločbo, izdano na prvi stopnji (prvi odstavek 229. člena ZUP), je treba v tej povezavi razumeti tudi določbo četrtega odstavka 235. člena ZUP, da lahko oseba, ki ji odločba ni bila vročena, čeprav posega v njene pravice oziroma pravne koristi, zahteva vročitev pod pogoji iz drugega odstavka 229. člena tega zakona.² Zahteva za vročitev iz 235. člena ZUP se torej nanaša le na odločbo, zoper katero je dovoljena pritožba, to pa je odločba upravnega organa prve stopnje.

12Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 27/2016 z dne 20. 4. 2016 že zavzelo stališče, da je le vročitvi prvostopenjskega upravnega akta, ki jo upravni organ opravi na podlagi zahteve iz drugega odstavka 229. člena ZUP, mogoče pripisati pomen priznanja pravice udeleževati se postopka, ne pa tudi v primeru vročitve drugostopenjskega upravnega akta. Iz tega izhaja, da le sklep o zavrženju zahteve za vročitev upravnega akta prve stopnje pomeni odklonitev priznanja pravice udeleževati se konkretnega upravnega postopka kot stranka ali stranski udeleženec. Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak upravni akt, je neutemeljeno sklicevanje na določbo četrtega odstavka 235. člena ZUP in zatrjevanje pravnega pomena zavrnjene vročitve kot odločitve o pritožničinem položaju stranke v postopku. Pritožnici s to odločitvijo ni bila odvzeta možnost udeleževati se upravnega postopka na prvi stopnji, če bo v njem ponovno predmet obravnavanja njena obveznost izvedbe zapečatenja domene davčnega zavezanca.

13Prav tako ne drži, da naj bi zahtevana drugostopenjska odločba z dne 28. 3. 2017 posegala v pritožničine pravice in dolžnosti, torej spreminjala njen pravni položaj, saj z njo ni bilo odločeno o njeni materialnopravno določeni obveznosti (ni ji bila naložena obveznost, določena v materialnem pravu). Z odločbo je bilo odločeno o pravnem sredstvu davčnega zavezanca, po odpravi prvostopenjske odločbe o zapečatenju domene pa zadeva vrnjena v stanje, ko o pritožničini obveznosti (še) ni bilo odločeno.

14Ker pritožnica ima odločbo organa druge stopnje in ji je torej odločitev znana, so neupoštevne še pritožbene navedbe, da jo formalno - zaradi opuščene vročitve s strani upravnega organa - še naprej zavezuje prvostopenjska odločba.

15Glede na navedeno pritožnica tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazala pravnega interesa za tožbo, katere cilj je doseči vročitev odločbe druge stopnje. Z njo si ne more izboljšati pravnega položaja z vidika priznanja pravice udeleževati se postopka zapečatenja domene. Da bi v obravnavanem primeru od upravnega organa zahtevala vpogled v dokumente zadeve (bodisi kot stranka bodisi kot tretji, ki bi verjetno izkazoval, da bo imel od tega pravno korist), kar ureja 82. člen ZUP, in ne vročitve, pa pritožnica ne trdi. Ob tem Vrhovno sodišče še pripominja, da se mu v tej zadevi zaradi zavržene tožbe ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem obstoja pravne podlage za izdajo tovrstnih odločb, kot je izpodbijana.

16Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (drugi odstavek 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1).

17Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

¹ Iz obrazložitve v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe z dne 8. 6. 2017 izhaja, da je tožnica zahtevala vročitev odločbe organa druge stopnje z dne 28. 3. 2017 iz razloga, da se bo lahko o njej izjasnila v upravnem sporu I U 1536/2016. Tega je sprožila (kar izhaja iz tožbi priloženih listin in listin sodišča v obravnavanem upravnem sporu) zoper odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 9. 5. 2016 (v nadaljevanju odločba o zapečatenju domene), kjer ji je bilo v 2. točki izreka naloženo, da onemogoči dostop do konkretne spletne domene davčnega zavezanca in objavi obvestilo o zapečatenju glede na to, da je organ v 1. točki izreka odločil, da se ta spletna domena, ki jo uporablja druga oseba - davčni zavezanec, zapečati. Upravni organ druge stopnje je z omenjeno odločbo z dne 28. 3. 2017 ugodil pritožbi zavezanca za davek, prvostopenjsko odločbo z dne 9. 5. 2016 odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek, medtem ko je s kasnejšo odločbo z dne 13. 9. 2016 tožničino pritožbo zoper omenjeno odločbo prve stopnje zavrnil.
² Po tej določbi sme oseba, ki ji prvostopenjska odločba ni bila vročena pa meni, da bi se ga morala udeleževati kot stranska udeleženka, v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahtevati vročitev odločbe in nato vložiti pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, pod pogojem, da iz okoliščin ne izhaja, da je za izdajo odločbe vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Če pristojni organ ne ugodi zahtevi za vročitev odločbe, zahtevo s sklepom zavrže, zoper njega pa je dovoljena pritožba.