VSC Sklep PRp 172/2024

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se odločba prekrškovnega organa v Avstriji Bezirkshauptmannschaft Mistelbach, št. MIS2-V-22 53456/3 z dne 5. 12. 2022, ki je postala pravnomočna 16. 3. 2023, zoper v uvodu navedenega storilca prizna in izvrši, ugotovilo, da je bil storilec z odločbo prekrškovnega organa spoznan za odgovornega, ker je storil prekršek po 10a. odstavku 52. člena Zakona o cestnem prometu, zato je na podlagi 2d. odstavka 99. člena Zakona o cestnem prometu dolžan poravnati globo v znesku 430,00 EUR in stroške opomina v znesku 5,00 EUR, skupaj 435,00 EUR, po priloženih pozivih za plačilo v 15 dneh po pravnomočnosti tega sklepa na račun Okrajnega sodišča v Celju, po poteku roka za plačilo denarne sankcije pa lahko pri Finančni upravi Republike Slovenije predlaga obročno plačilo.

2Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožuje storilec iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4V postopku priznanja in izvršitve odločbe, s katero je v drugi državi članici EU izrečena denarna kazen v kazenskem ali prekrškovnem postopku, domače sodišče v skladu s prvim odstavkom 190. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami EU (ZSKZDČEU-1) o priznanju odloča na podlagi odločbe, s katero je bila izrečena denarna sankcija, ki jo je treba izvršiti, ter obrazca iz priloge 10 tega zakona, ki ga je izpolnil in potrdil pristojni organ države izdaje. V skladu z osmim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1 z izjemo ugotavljanja morebitne nedopustnosti izvrševanja, domače sodišče prizna odločbo brez posebnega obravnavanja in brez odlašanja ukrene vse, kar je potrebno za njeno izvršitev. Pri tem je vezano na načelo vzajemnega priznavanja, ki je določeno v 3. členu ZSKZDČEU-1, ki določa, da v postopkih po II. delu ter po 8., 9., 12., 14., 16., 17.a , 18., 20. in 22. poglavju tega zakona pristojni organi v Republiki Sloveniji izvršujejo odločbe pristojnih organov drugih držav članic na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri odločanju ob upoštevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa ta zakon.

5V predmetnem postopku odločanja o priznanju in izvršitvi odločbe tujega prekrškovnega organa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določb ZSKZDČEU-1 ugotovilo, da ni podana nobena od predpostavk nedopustnosti izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje, ki jih določa 186. člen ZSKZDČEU-1, zaradi česar je odločilo, da se odločba prizna in izvrši. Pri tem pa je v 5. točki obrazložitve kratko pojasnilo vsebino odločbe tujega prekrškovnega organa, kot izhaja iz listin, ki jih je predlogu za priznanje in izvršitev priložil pristojni prekrškovni organ Republike Avstrije.

6V zvezi s trditvami pritožnika, da mu dokument o začetku postopka ni bil osebno vročen in da zato ni mogel ugovarjati, s čimer smiselno zatrjuje, da mu v postopku pred prekrškovnim organom Republike Avstrije ni bila dana možnost, da bi se izjavil o prekršku, pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da iz k dopisu Okrajnega sodišča v Celju z dne 7. 3. 2023 priložene fotokopije obvestila o vročitvi RV 0887 0141 1 SI (l. št. 5 in 6 spisa) izhaja, da je odločba o prekršku bila storilcu vročena na naslovu, ki je naslov stalnega prebivališča storilca in hkrati tudi njegov naslov za vročanje (l. št. 18 in 19 spisa). Iz izpostavljene javne listine (obvestila o vročitvi RV 0887 0141 1 SI) izhaja, da je vročitev bila opravljena s fikcijo, da je bil naslovnik opozorjen o posledicah vročanja s fikcijo ter da je po preteku roka za dvig pisanje bilo puščeno v hišnem predalčniku.

Pritožba vsled navedenemu neutemeljeno in protispisno zatrjuje, da storilcu predmetna odločba o prekršku ni bila osebno vročena. Pri tem je pritožniku pojasniti, da se skladno s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki ureja osebno vročanje dokumentov stranki, za osebno vročitev šteje tudi vročitev s fikcijo. Ta glede na četrti odstavek 87. člena ZUP velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument, če dokumenta v 15 dneh ne prevzame (kot je bilo tudi v konkretnem primeru), pa velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika (kot je bilo v konkretnem primeru).

Ker se je glede na povzeto storilec imel možnost dejansko se seznaniti z odločbo tujega prekrškovnega organa, so tudi pritožbeni očitki o kršitvi storilčeve pravice do izjave v postopku pred tujim prekrškovnim organom neutemeljeni¹.

7V okviru predmetnega postopka pa sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje, da dne 26. 10. 2022 ni upravljal vozila na očitani lokaciji ter da je vozilo upravljal Culleto Inna. Vse te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano. Ne glede na to, ali so te navedbe pravilne in resnične, v okviru predmetnega postopka priznanja in izvršitve odločitve prekrškovnega organa druge države članice EU ni mogoče spremeniti in ugotoviti, da storilec ni storil očitanega prekrška. Te navedbe bi storilec moral uveljavljati pred pravnomočnostjo odločbe v postopku pred prekrškovnim organom države izdaje, saj mu je bila glede na podatke spisa navedena odločba tujega prekrškovnega organa, s pravnim poukom o možnosti vložitve pravnega sredstva ter v prevodu v slovenski jezik, osebno vročena s fikcijo dne 1. 3. 2023 (obvestilo o vročitvi na l. št. 5 in 6 spisa).

Glede na vse navedeno ni nobenega dvoma o tem, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izkazan nobeden izmed razlogov iz 186. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev priznanja in izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje.

8Ker je glede na navedeno storilčeva pritožba neutemeljena in ker tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu s 159. členom ZP-1 pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

¹ Sklep VSC PRp 11/2020, na katerega se sklicuje pritožba, od v tej odločbi zavzetih razlogov ne odstopa, temveč jih kvečjemu potrjuje.