23. člen ZUP

V konkretnem primeru sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi vlogo, ki jo je odstopilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, štelo za tožbo. Posledično tudi ni bilo podlage za popravo tožbe (saj ni šlo za tožbo) in iz enakih razlogov tudi ne za zavrženje tožbe po 108. členu ZPP. Vložnica se je najprej obrnila na CSD, omenjeni organ pa je zadevo posredoval Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Tudi v spremnem dopisu Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti navaja, da je na podlagi dopisa mogoče sklepati, da gre za pritožbo. Kot je bilo že pojasnjeno, je potrebno vlogo odstopiti sodišču le, če ni nobenega dvoma o tem, da je za sprejem vloge pristojno sodišče. V tej zadevi pa je dvom obstajal, kar nenazadnje izhaja tudi iz spremnega dopisa. Če je vloga nejasna oziroma nepopolna, pa je organ, ki prejme vlogo, dolžan postopati po določbi 67. člena ZUP, ne pa da vlogo odstopi sodišču.

Razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za januar in februar 2021 (2.911,22 tone) pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.

Upravni organ mora že ob prejemu vloge preizkusiti svojo pristojnost in če meni, da ni podana, o tem brez odlašanja odločiti. Če tega ne stori in se ne izreče za nepristojnega v smislu navedenih določb 65. člena ZUP, se šteje za pristojnega. Čim je tako, pa ga zavezuje tudi načelna dolžnost, da odloči o zahtevku v rokih, določenih v prvem odstavku 222. člena ZUP. Procesni položaj sprejete pristojnosti organa tako pri stranki upravnega postopka vzpostavlja utemeljeno podlago za pričakovanje odločitve v predpisanih časovnih okvirih, ob neodločanju pa za uporabo pravnih sredstev, ki so za primer molka predvidena v četrtem odstavku 222. člena ZUP in v 28. členu ZUS-1. Iz določb 28. člena ZUS-1 ne izhaja, da je dopustno vložiti tožbo zaradi molka samo v primeru opustitve odločanja stvarno pristojnega organa in da to ugotavlja upravno sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo. Navedena okoliščina stvarne nepristojnosti je zato lahko predmet presoje v okviru meritorne obravnave tožbe, če se toženka sklicuje nanjo in z njo upravičuje svojo neaktivnost v zvezi z izdajo upravnega akta, s katerim bi v obravnavani zadevi odločila o zahtevkih pritožnikov za priznanje so

Po tretjem odstavku 23. člena ZUP (krajevno) pristojnemu organu ni treba ponavljati dejanj postopka, ki jih je pred tem opravil organ, ki je za zadevo nepristojen. Stališče tožnika, da je pritožbeni organ dolžan presojati tudi zakonitost postopka pred izdajo izpodbijane odločbe sicer drži, je pa pri svoji odločitvi dolžan upoštevati le bistvene kršitve pravil postopka, to je takšne, ki so ali bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost odločbe, ki je predmet preizkusa v pritožbenem postopku. Zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka ni podana. Načela zaslišanja stranke v upravnem postopku ni mogoče enačiti z izvedbo dokaza z zaslišanjem (izjavo) stranke. V postopku ocene davčni organ dejstva, ki so pomembna za odločitev, ugotavlja s stopnjo verjetnosti. To ne pomeni, da je davčni organ odvezan dolžnosti ugotavljanja dejstev, ki so potrebna za ugotovitev davčne osnove. Podatki Geodetske uprave vrednosti vlaganj ne izkazujejo, dejstva, ki bi utemeljevala oceno davčen osnove na njihovi podlagi pa iz izpodbijane odločbe niso razvidna in se v postopku tudi niso ugotavljala.

Tožena stranka bi morala, v kolikor je dvomila o vsebini tožnikovih navedb, po določbi 67. člena ZUP tožečo stranko pozvati, da vlogo dopolni ali pojasni, pri čemer bi tudi morala upoštevati zatrjevani tožbeni ugovor, to je temeljno načelo pomoči neuki osebi.

Ker v Republiki Sloveniji ni več nacionalizacije, v obravnavani zadevi pa se zahteva izrek ničnosti za odločbo, ki jo je izdala Vlada LRS, mora o tožničini zahtevi odločiti organ, ki po vsebini odloča o zadevah, ki so bila tožnici nacionalizirana. Ker sta o nacionalizaciji organa odločala kot upravna organa, se stvarna pristojnost organa ugotovi po splošnih pravilih postopka in po organizacijskih predpisih, ki so danes v veljavi. Zato bi morala Vlada RS po prejemu zahteve nemudoma zadevo odstopiti pristojnemu organu, česar pa ni storila.

Organ prve stopnje ni ravnal po določbi drugega odstavka 23. člena ZUP, ki napotuje na uporabo četrtega odstavka 65. člena tega zakona, temveč je o stvari odločil kot stvarno nepristojni organ. Tožena stranka te napake pri svojem odločanju ni upoštevala, čeprav bi jo morala po uradni dolžnosti (drugi odstavek 247. člena ZUP), saj je šlo za kršitev postopka, ki je bistvena (1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Vsak organ mora po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost. O zahtevi po 46. členu Zakona o Ustavnem sodišču odloča organ, ki je odločil na prvi stopnji. Tožena stranka je s tem, ko je odločila o zahtevi, o kateri je bil pristojen odločati prvostopni organ, zoper njegove odločitve pa je pristojna odločati kot pritožbeni organ, kršila pravila o funkcionalni pristojnosti.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Parcele, na katerih je prepovedano razpolaganje, morajo biti v izreku in obrazložitvi odločbe organa prve stopnje točno določene, tudi glede ovir v smislu 2. odstavka 32. člena ZDen (o zazidanosti oz. nezazidanosti, obliki vračanja parcel in zavezancih). Krajevna pristojnost organa prve stopnje za območje, kjer se parcele nahajajo, ostane pri organu, ki je začel postopek, čeprav je za nekatere parcele krajevno pristojen upravni organ v drugi občini.

O zahtevkih, vloženih za denacionalizacijo po 67. členu zakona o zadrugah, odločajo občinski upravni organi iz 54. člena zakona o denacionalizaciji.