UPRS Sodba in sklep III U 14/2026-8

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvršbo odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Koper, št. 06122-1572/2019-8 z dne 26. 8. 2019, in vseh z njo povezanih izvršilnih dejanj ter toženki naloži, da se vzdrži vseh dejanj prisilne izvršbe, vključno z izrekanjem denarnih kazni ali rušitvijo objekta, se zavrže.

1S sklepom, št. 06122-1572/2019-168 z dne 8. 9. 2025 (v nadaljevanju: sklep prvostopenjskega organa ali izpodbijani sklep), je gradbeni inšpektor Inšpektorata Republike Slovenije za naravne vire in prostor, Območne enote Koper (v nadaljevanju: prvostopenjski organ), v 1. točki izreka zavrnil tožničin predlog za odlog izvršbe odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Koper, št. 06122-1572/2019-8 z dne 26. 8. 2019 (v nadaljevanju: inšpekcijska odločba) ter v 2. točki izreka ugotovil, da pri izdaji tega sklepa niso nastali stroški postopka.

2Ministrstvo za naravne vire in prostor (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) je z odločbo, št. 0612-252/2019-2550-148 z dne 26. 11. 2025 (v nadaljevanju: odločba drugostopenjskega organa ali izpodbijana odločba), zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep in ugotovilo, da stroški postopka niso nastali.

3Tožnica zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo v upravnem sporu, s katero predlaga, da sodišče odpravi odločbo drugostopenjskega organa, zadevo vrne toženki v ponovni postopek in ji naloži, da v ponovnem postopku upošteva ustavno varovano pravico do doma, načelo sorazmernosti ter pravico do izjave, ter da odloči, da tožba zadrži izvršbo.

4V tožbi navaja, da je bil napačno razlagan in uporabljen pojem doma iz 36. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP). Navaja, da je po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča in po EKČP dom vsak prostor, kjer ima posameznik dejansko, trajno in osebno vez z bivanjem, ne glede na formalni pravni status objekta. S tem, ko toženka ni opravila vsebinske presoje dejanskega bivanja, je neposredno posegla v 36. člen Ustave in 8. člen EKČP. Meni, da ji toženka neutemeljeno očita, da ni pravočasno izpodbijala starejšega sklepa. Poudarja, da pravica do doma ni enkratna procesna možnost, temveč stalna ustavna pravica, ki jo je mogoče uveljavljati ob vsakem novem izvršilnem dejanju ali roku. Stališče toženke je v nasprotju s prakso Ustavnega sodišča in načelom učinkovitega sodnega varstva. Toženka ni opravila testa sorazmernosti, čeprav gre za poseg v dom in za nastanek nepopravljive materialne in osebne škode. V izpodbijanem sklepu manjka presoja nujnosti ukrepa, tehtanje med javnim interesom in njenimi pravicami ter presoja milejših ukrepov, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

5Po mnenju tožnice toženka napačno sklepa, da neizdelava zapisnika o ogledu ni pravno relevantna za odločanje o odlogu izvršbe. Ker ni bilo zakonitega ogleda ne zapisnika, ji ni bila dana možnost sodelovanja, vsled česar je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). To je po mnenju tožnice pravno relevantno tudi v postopku odloga izvršbe, kadar grozi nepopravljiva škoda. Izpodbijan sklep po zatrjevanjih tožnice temelji na napačni razlagi ustavnih pravic, pomanjkljivi presoji dejanskega stanja in odsotnosti testa sorazmernosti. Njegovo izvrševanje bi povzročilo nepopravljiv poseg v njene pravice, zato je sodno varstvo nujno.

6Tožnica je ob vložitvi tožbe predlagala, da sodišče izda začasno odredbo, s katero naj do pravnomočne odločitve v upravnem sporu zadrži izvršbo inšpekcijskega ukrepa in vseh z njimi povezanih izvršilnih dejanj ter da toženki naloži, da se do odločitve sodišča vzdrži vseh dejanj prisilne izvršbe, vključno z izrekanjem denarnih kazni ali rušitvijo objekta. Poudarja, da izvršba pomeni prisilno samoporušitev objekta, trajen poseg v premoženje in bivalni prostor, torej nepovratno dejansko stanje, ki ga ob ugoditvi tožbi ne bo moč sanirati. Rušitev objekta je klasični primer nepopravljive škode, saj vrnitev v prejšnje stanje ni več mogoča. Njeni resni tožbeni ugovori pa bistveno povečujejo verjetnost uspeha v upravnem sporu. V zvezi z odsotnostjo prevladujočega javnega interesa za takojšnjo izvršbo navaja, da toženka ni izkazala, da bi bila takojšnja odstranitev objekta nujna zaradi varnosti, da bi obstajala neposredna nevarnost za življenje ali zdravje ljudi ali da bi zadržanje izvršbe ogrozilo javni interes. Po njenem mnenju začasna odložitev izvršbe do sodne odločitve ne povzroča nobene nepopravljive škode javnemu interesu, medtem ko bi povzročila trajen in nesorazmeren poseg v njene pravice. Brez izdaje začasne odredbe bi ji bila povzročena nepopravljiva škoda, sodno varstvo pa bi bilo le formalno. Zadržanje izvršbe je zato nujno za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva in spoštovanja ustavno varovanih pravic.

7Toženka je sodišču predložila upravne spise obravnavane zadeve.

8Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, ker je podlaga izpodbijane odločitve nesporno procesno dejansko stanje (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K I. točki izreka

9Ob upoštevanju, da tožnica v uvodu tožbe navaja, da vlaga tožbo zoper sklep prvostopenjskega organa in da že s tem zahteva odpravo tudi odločbe drugostopenjskega organa (prim. zadnji stavek četrtega odstavka 64. člena ZUS-1), sodišče tudi njen tožbeni predlog za odpravo odločbe drugostopenjskega organa šteje kot del tožbe, s katero izpodbija le sklep prvostopenjskega organa.

10Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit in kolikor iz obrazložitve te sodbe ne izhaja drugače, sodišče sledi tudi razlogom, s katerimi sta izpodbijano odločitev utemeljila upravna organa, ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

11Ključna procesna dejanja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa so navedena v njegovi obrazložitvi, dopolnjeni z obrazložitvijo odločbe drugostopenjskega organa, ter razvidna iz upravnih spisov obravnavane zadeve.

12Iz njih izhaja, da je z inšpekcijsko odločbo prvostopenjski organ v 2. točki izreka odločil, da mora tožnica v tridesetih dneh po njeni vročitvi odstraniti mansardno etažo prizidka stanovanjskega objekta ... v ... na parc. št. 267 k.o...., tlorisne velikosti cca 3,00 m x 3,95 m, ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 27. 10. 2020 tožničino pritožbo zoper inšpekcijsko odločbo zavrnil. Upravno sodišče je s sodbo III U 255/2020 z dne 28. 8. 2025 tožbo tožnice zoper inšpekcijsko odločbo zavrnilo. Medtem je prvostopenjski organ predlog tožnice za obnovo postopka, končanega z dokončno inšpekcijsko odločbo, z odločbo z dne 1. 2. 2021 zavrnil. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 27. 5. 2021 ugotovil, da je odločba prvostopenjskega organa z dne 1. 2. 2021 nična, ker je prvostopenjski organ predlog tožnice za obnovo postopka obravnaval z zvezi z napačnim pravnim aktom, in sicer v zvezi z inšpekcijsko odločbo namesto sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 25. 11. 2019.

13Prvostopenjski organ je že 25. 11. 2019 izdal sklep o dovolitvi izvršbe, št. 06122-1572/2019-18, v katerem je ugotovil, da je 2. točka izreka inšpekcijske odločbe postala 11. 10. 2019 izvršljiva in da se dovoljuje njena izvršba. Tožnici je naložil, da je dolžna do 31. 1. 2020 izvršiti odrejeno obveznost iz 2. točke izreka inšpekcijske odločbe, sicer bo sicer za prisilitev izvršitve 2. točke izreka inšpekcijske odločbe uporabljena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR. Z odločbo z dne 6. 11. 2020 je drugostopenjski organ zavrnil pritožbo tožnice zoper sklep o dovolitvi izvršbe z dne 25. 11. 2019. S sklepom z dne 9. 6. 2021 je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo tožnice za obnovo postopka, končanega z dokončnim sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 25. 11. 2019. Tožničino pritožbo zoper ta sklep je drugostopenjski organ s sklepom z dne 30. 9. 2021 zavrnil.

14Tožnica je dne 17. 1. 2020 vložila predlog za odlog izvršbe, v katerem je navedla, da je vložila zahtevo za legalizacijo stanovanjskega objekta na naslovu ... S sklepom z dne 21. 1. 2020 je prvostopenjski organ ta predlog tožnice zavrnil, ker je ob upoštevanju drugega odstavka 293. člena ZUP ugotovil, da vložitev zahtevka za legalizacijo stanovanjskega objekta ni zadosten razlog za odlog izvršbe. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 23. 11. 2020 odpravil sklep prvostopenjskega organa z dne 21. 1. 2020 in mu zadevo vrnil v ponovni postopek. Ugotovil je, da je prvostopenjski organ določal po drugem odstavku 293. člena ZUP namesto po tretjem odstavku 293. člena ZUP. Prvostopenjski organ je nato s sklepom z dne 8. 12. 2020 na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZUP ponovno zavrnil predlog tožnice za odlog inšpekcijske odločbe, saj po njegovem stališču tožnici z odstranitvijo nelegalne nadzidave ne bo nastala nepopravljiva škoda. Drugostopenjski organ je s sklepom z dne 2. 3. 2021 pritožbo tožnice zoper sklep prvostopenjskega organa z dne 8. 12. 2020 zavrnil.

15Tožnica je v vlogi z dne 29. 10. 2021 ponovno prosila za odlog izvršbe, v kateri je navedla, da v stanovanjski stavbi živijo stanovalci, napoteni s strani Centra za socialno delo, ki nimajo drugega stanovanja. Navedla je, da bivanje v tem objektu predstavlja dom tudi za socialno šibko in zdravstveno onemoglo osebo. Sklicevala se je na pravico do spoštovanja doma in na nesorazmernost posega v to pravico.

16S sklepom z dne 8. 11. 2021 je prvostopenjski organ ta predlog tožnice za odlog izvršbe zavrgel, ker je bilo o enakem predlogu za odlog izvršbe že odločeno. Zavrnil je tudi navedbe tožnice, da se bo z izvršitvijo inšpekcijske odločbe poseglo v dom tožnice ali najemnikov.

17S sklepom z dne 27. 12. 2021 je prvostopenjski organ zavrnil še predlog tožnice z dne 21. 12. 2021 za odlog izvršbe na podlagi drugega odstavka 293. člena ZUP, ker je ugotovil, da ne držijo navedbe tožnice, da je obravnavana nadzidava v postopku legalizacije kot tudi ne, da je tožnica vložila popolno zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, nov Gradbeni zakon (v nadaljevanju: GZ-1) pa ne bo omogočal legalizacije obravnavane nadzidave. Prav tako je prvostopenjski organ ugotovil, da ne drži, da v nadzidavi prebiva tožnica, in da inšpekcijska odločba ne posega v stanovanjski objekt na ... Drugostopenjski organ je s sklepom z dne 6. 5. 2022 odpravil sklep prvostopenjskega organa z dne 27. 12. 2021 in mu zadevo vrnil v ponovni postopek. Ugotovil je, da je prvostopenjski organ zmotno odločal na podlagi drugega odstavka 293. člena ZUP in da tožnice ni pozval da pojasni, na kateri podlagi uveljavlja predlog za odlog izvršbe. S sklepom z dne 28. 6. 2022 je nato prvostopenjski organ predlog tožnice z dne 21. 12. 2021 za odlog izvršbe inšpekcijske odločbe zavrnil na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZUP, ker je ugotovil, da z odstranitvijo nelegalne nadzidave tožnici ne bo nastala nepopravljiva škoda. Z odločbo z dne 31. 1. 2023 je drugostopenjski organ zavrnil pritožbo tožnice zoper sklep prvostopenjskega organa z dne 28. 6. 2021.

18Drugostopenjski organ je s sklepom z dne 31. 3. 2022 odpravil tudi sklep prvostopenjskega organa z dne 8. 11. 2021 in mu zadevo vrnil v ponovni postopek. Ugotovil je, da prvostopenjski organ ni navedel, da po katerih določbah je tožnica vložila predloge za odlog izvršbe, prejete dne 17. 1. 2020 in 3. 11. 2021. Posledično ni mogel ugotavljati, da se predlog nanaša na isto pravno podlago in ni ugotovil spremembe dejanskega stanja.

19Potem, ko je tožnica pojasnila, da prošnjo za odlog izvršbe z dne 3. 11. 2021 vlaga po 156.a členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1), je prvostopenjski organ sklepom z dne 4. 5. 2022 zavrgel predlog tožnice za odlog izvršbe inšpekcijske odločbe po določilih 156.a člena ZGO-1. Z odločbo z dne 16. 12. 2022 je drugostopenjski organ pritožbo tožnice zoper sklep prvostopenjskega organa z dne 4. 5. 2022 zavrnil.

20Ker je tožnica 30. 1. 2023 vložila predlog za odlog izvršbe inšpekcijske odločbe po določilih 104. člena GZ-1, je prvostopenjski organ s sklepom z dne 2. 2. 2023 na podlagi 104. člena GZ-1 prekinil postopek odloga izvršbe zaradi nesorazmernosti posega inšpekcijskega ukrepa v dom do pravnomočne rešitve sodne presoje nesorazmernosti posega inšpekcijskega ukrepa v dom in tožnico napotil, da v roku 30 dni pri pristojnem okrajnem sodišču sproži postopek ugotavljanja nesorazmernosti posega inšpekcijskega ukrepa v njen dom. Tožnica je sprožila nepravdni postopek po tem napotilu, v njem pa je Okrajno sodišče v Piranu s sklepom N 25/2023 z dne 31. 1. 2025 odločilo, da se ne dopusti presoja sorazmernosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa po inšpekcijski odločbi v tožničin dom. Sklep je 18. 3. 2025 postal pravnomočen. Sodišče je v njem ugotovilo, da tožnica ni izkazala, da je objekt v ..., ki je predmet inšpekcijske odločbe, njen dom ali dom osebe, ki tam prebiva. Tožnica nepremičnino na tem naslovu oddaja v najem in tam ne prebiva, poleg tega sama nelegalna nadzidava v času inšpekcijskega postopka ni bila naseljena, saj je bila šele v fazi izgradnje. Okrajno sodišče v Piranu je nato s sklepom N 25/2023 z dne 4. 12. 2025 zavrnilo še predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje z dne 5. 10. 2025, ta sklep pa je 7. 1. 2026 postal pravnomočen.

21Ob upoštevanju pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Piranu N 25/2023 z dne 31. 1. 2025 je prvostopenjski organ s sklepom z dne 3. 4. 2025 zavrnil predlog tožnice z dne 30. 1. 2023 za odlog izvršilnega postopka zaradi nesorazmernosti posega inšpekcijskega ukrepa v dom po določilih 104. člena GZ-1.

22S sodbo III U 97/2021 z dne 23. 7. 2025 je nato Upravno sodišče ugodilo tožbi tožnice in odpravilo sklep prvostopenjskega organa z dne 8. 12. 2020 ter mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Ugotovilo je, da bi se moral prvostopenjski organ ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017 ter okoliščine, da Gradbeni zakon (GZ) z njo ugotovljene neustavnosti ni odpravil, opredeliti tudi do tožničinih navedb in dokazov v smeri uveljavljanja, da gre za nesorazmeren poseg v pravico do doma. Ker se ni, dejansko stanje v upravnem postopku ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče je še pojasnilo, da je bila zaradi neustavnosti, ugotovljene z odločbo Ustavnega sodišča U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017, zakonska ureditev spremenjena z GZ-1, ki se uporablja od 1. 6. 2022 ter v določbah 104. in 105. člena posebej ureja odlog izvršbe zaradi nesorazmernosti posega inšpekcijskega ukrepa v dom. Po izrecni določbi petega odstavka 128. člena GZ-1 se lahko predlog za odlog izvršbe iz 104. in 105. člena GZ-1 vloži tudi v postopkih izvršbe, ki so se začeli že pred začetkom uporabe tega zakona, če inšpekcijski ukrep do začetka uporabe GZ-1 ni bil izvršen. Glede na navedeno je sodišče prvostopenjski organ napotilo, da tožničin predlog za odlog izvršbe obravnava na navedeni pravni podlagi iz GZ-1.

23Z izpodbijanim sklepom z dne 8. 9. 2025 je nato prvostopenjski organ zavrnil predlog tožnice za odlog izvršbe inšpekcijske odločbe. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je z njim odločeno o predlogu tožnice za odlog izvršbe z dne 17. 1 2020. Ta predlog tožnice je bil v izpodbijanem sklepu zavrnjen na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZUP, pri čemer se je prvostopenjski organ skladno z navodilom Upravnega sodišča v sodbi III U 97/2021 z dne 23. 7. 2025 v njem opredelil tudi do zatrjevanj tožnice o nesorazmernosti posega inšpekcijskega ukrepa v pravico do doma.

24Sodišče pri odločanju v tej zadevi ni prezrlo, da po stališču Vrhovnega sodišča sklep, s katerim je odločeno o predlogu za odlog upravne izvršbe po 293. členu ZUP, ni upravni akt oziroma drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (prim. sklepe I Up 158/2021 z dne 5. 4. 2023, I Up 247/2022 z dne 6. 9. 2023, I Up 173/2024 in I Up 174/2024, oba z dne 28. 8. 2024 ter I Up 158/2025 z dne 30. 12. 2025). Po presoji Vrhovnega sodišča sklep, s katerim je odločeno o predlogu za odlog izvršbe, ne vsebuje odločitev o posameznikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Ob tem je Vrhovno sodišče v sklepih I Up 173/2024 in I Up 174/2024 z dne 28. 8. 2024 pripomnilo, da bi bila lahko odločitev drugačna, če bi odstopilo od ustaljene sodne prakse, za kar pa v tam obravnavanem primeru ni bilo razlogov. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da izpodbijani sklep, sledeč napotkom tega sodišča v sodbi III U 97/2021 z dne 23. 7. 2025, zajema tudi odločitev o predlogu tožnice za odlog izvršbe po 104. členu GZ-1. Ob upoštevanju, da je treba po stališču Ustavnega sodišča v odločbi U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017 zoper dokončen sklep o zavrnitvi tovrstnega predloga za odlog izvršbe (tj. smiselno podobnega predlogu za odlog izvršbe po prvi alineji prvega odstavka 156.a člena ZGO-1) zagotoviti sodno varstvo v upravnem sporu, pa je sodišče v tej zadevi vsebinsko odločilo o utemeljenosti tožbe.

25Ker je bila pred izdajo izpodbijanega sklepa že opravljena sodna presoja po 105. členu GZ-1, v okviru katere je Okrajno sodišče v Piranu s sklepom N 25/2023 z dne 30. 1. 2025 pravnomočno odločilo, da se ne dopusti presoja sorazmernosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa po inšpekcijski odločbi v tožničin dom, prvostopenjski organ ni mogel ugoditi predlogu tožnice za odlog izvršbe, saj lahko po šestem odstavku 104. člena GZ-1 izda sklep o odlogu izvršbe le, če sodišče v postopku iz četrtega odstavka tega člena odloči, da izrečeni inšpekcijski ukrep nesorazmerno posega v predlagateljev dom. Navedbe tožnice, da ni bila opravljena presoja sorazmernosti posega v pravico do doma, da je bila ta pravica preozko razlagana, da ima večkratno možnost predlagati odlog izvršbe in da ni bila opravljena presoja njenega dejanskega bivanja, so glede na navedeno neutemeljene. Za odločitev je ključno, da je bila v času odločanja o predlogu tožnice za odlog izvršbe z dne 17. 1. 2020 opravljena sodna presoja nesorazmernosti posega inšpekcijskega ukrepa v dom po 105. členu GZ-1.

26Kot pravilno izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, dopolnjene z obrazložitvijo odločbe drugostopenjskega organa, upravni organ odloga izvršbe ni mogel utemeljiti niti na tretjem odstavku 293. člena ZUP. Drugostopenjski organ je pravilno pojasnil, da je odlog izvršbe po tretjem odstavku 293. člena ZUP mogoč le do odločitve o vloženem pravnem sredstvu, tožničini pritožbi in druga pravna sredstva, ki jih je vložila zoper inšpekcijsko odločbo in zoper sklep o izvršbi z dne 25. 11. 2019, pa so bila pred izdajo izpodbijanega sklepa že zavrnjena. Tožnica pa niti z očitki o kršitvi njene pravice do izjave pri ogledu z dne 8. 9. 2025 ne more utemeljiti nezakonitosti izpodbijanega sklepa, saj ta okoliščina ne vpliva na presojo o izpolnjenosti pogojev za odlog izvršbe iz 293. člena ZUP, kot tudi ne tistih iz 104. člena GZ-1.

K II. točki izreka

27Tožnica v tožbi predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero naj do pravnomočne odločitve v upravnem sporu zadrži izvršbo inšpekcijskega ukrepa in vseh z njimi povezanih izvršilnih dejanj ter da toženki naloži, da se do odločitve sodišča vzdrži vseh dejanj prisilne izvršbe. S tem tožnica uveljavlja izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, ki določa, da lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. ZUS-1 v drugem odstavku 32. člena določa pogoje za izdajo odložitvene začasne odredbe in v v zvezi s tem določa, da sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasno odredbo je torej mogoče izdati do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Ker je sodišče s sodbo iz I. točke izreka (zoper katero po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 pritožba ni dovoljena in ki je pravnomočna z dnem izdaje) pravnomočno odločilo o tožbi, predlagane začasne odredbe ne more več izdati. Po ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča neobstoj procesnih predpostavk za tožbo pomeni oviro tudi za vsebinsko odločanje o začasnem ukrepu. Nujna posledica navedene odvisnosti instituta začasne odredbe od procesne usode tožbe je, da lahko tožnik doseže obravnavo predlaganega ukrepa samo, če mu to uspe glede tožbe (prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 166/2019 z dne 9. 10. 2019, sklep I Up 63/2018 z dne 18. 4. 2018, I Up 358/2013 z dne 2. 10. 2013 in druge). Glede na opisano zakonsko ureditev je vložena tožba, o kateri še ni pravnomočno odločeno, predpostavka za vsebinsko odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. V obravnavani zadevi ta procesna predpostavka za odločanje o predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe ni več podana, zato je sodišče tožničin predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 ter ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena tega zakona zavrglo.