UPRS Sklep I U 1568/2022-12

Tožba se zavrže.

1Z izpodbijanim sklepom je Medobčinska inšpekcija Skupne občinske uprave občin Gorenjske (v nadaljevanju: Inšpekcija) odložila izvršbo določeno z njenim sklepom o dovolitvi izvršbe št. 061-419/2020-14-44/02 z dne 4. 5. 2022, razpisano dne 3. 8. 2022 ob 8. uri. Odločeno je še bilo, da bo izvršbo odstranitve enostavnih objektov in drugih predmetov iz zemljišča, par. št. 162/1 k.o. ... dne 21. 9. 2022 ob 8. uri opravilo podjetje A., d. o. o. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je inšpektorat dne 4. 5. 2020 izdal Sklep o dovolitvi izvršbe št. 061-419/2020-14-44/02, s katerim je bilo ugotovljeno, da je izvršilni naslov, s katerim je bilo tožnikoma odrejeno, da morata na svoje stroške iz zemljišča odstraniti vse enostavne objekte in druge predmete ter zemljišče povrniti v prvotno stanje za namen gozdne dejavnosti, postal pravnomočen dne 26. 8. 2021 in dne 1. 10. 2021 izvršljiv, zato se dovoli izvršba. Pritožba zoper izvršilni naslov je bila drugemu tožniku vročena 20. 7. 2022, prvemu tožniku pa ni bila vročena, zato se je inšpektorica odločila za odlog izvršbe na podlagi drugega odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zoper izpodbijani sklep sta se tožnika pritožila, toženka pa je njuno pritožbo zavrnila.

2Tožnika vlagata tožbo zoper izpodbijani sklep, v kateri med drugim utemeljujeta odlog izvršbe ali obnovo postopka s tem, da sta sprožila postopek za spremembo namenske rabe zemljišča. Upravnima organoma očitata, da ni bilo nikjer ugotovljeno, od kdaj enostavni objekti sploh stojijo na gozdni parceli oziroma ali so ob nastanku morda tam stali legalno. Posledično je ostalo popolnoma neugotovljeno dejansko stanje o bistveni okoliščini, to je, kdaj je bil objekt postavljen. Tožnika poudarjata, da vzpostavitev prejšnjega stanja parcele ali drugačna sanacija objekta ne pomeni vzpostavitev stanja, ki bi bilo skladno s prostorskim aktom, ampak vzpostavitev zadnjega legalnega stanja, ki je bilo pred izvršitvijo nedovoljenega posega. Noben od organov se ni ukvarjal z vprašanjem, kakšno je bilo zadnje legalno stanje, saj ni znano, od kdaj objekti stojijo na parceli. Tožnika tudi izpostavljata, da je potrebno presojati legalnost gradnje po predpisih, veljavnih v času odločanja upravnega organa ter ob upoštevanju predpisov, veljavnih v času gradnje spornih objektov, česar pa se organa v svojih obrazložitvah niti ne dotakneta. Noben od organov v postopku ni ugotavljal datuma nastanka objekta in kateri predpis je veljal v tem času. Sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in vrne organu v ponovno odločanje.

3Tožba ni dovoljena.

4Sodišče je na razloge iz 36. člena ZUS-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Sodišče mora pri predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na te razloge pa mora, kot določa določba drugega odstavka 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

5V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

6Iz zakona tako izhajata dva temeljna pogoja, ki ju je treba pri presoji, ali je posamezna odločitev upravni akt, upoštevati. Prvi pogoj je formalni, saj so upravni akti lahko le tisti akti, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil (organi v 1. členu ZUS-1). Drugi pogoj je materialni, po katerem so upravni akti tisti akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta in s tem posegajo v njen pravni položaj. Zato akt, ki ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi, in ki ni utemeljen na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu, v pravni položaj tožnika ne posega. Tako se v upravnem sporu lahko izpodbija le tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev do pravice ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti predmet presoje samo, če tako določa zakon.

7Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je prvostopenjski organ na podlagi določb drugega odstavka 293. člena ZUP odložil opravo izvršbe do dne 21. 9. 2022 do 8. ure.¹ S tem pa prvostopenjski organ ni odločil o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnika, zato ne gre za upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bilo mogoče samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. Izpodbijani sklep se namreč nanaša le na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in vpliva samo na čas oprave procesnih dejanj. S tem ko je bilo odločeno, da se oprava izvršbe odloži, ni bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o sami tožnikovi obveznosti (oziroma pravici ali pravni koristi). O tožnikovi obveznosti je bilo odločeno z izvršilnim naslovom, to je z odločbo Medobčinskega inšpektorata Kranj, št. 061-419/2020-4-44/02, z dne 6. 8. 2021. Z izpodbijanim sklepom se odločitev, vsebovana v odločbi Medobčinskega inšpektorata Kranj z dne 6. 8. 2021, tudi ni spremenila.² Poleg tega pa iz določbe drugega odstavka 293. člena ZUP ne izhaja, da bi bil odlog izvršbe pravica strank, ki bi bila lahko iztožljiva, saj odlog izvršbe ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava in ne predstavlja podlage za varstvo strankinih pravic ali pravnih koristi v drugih postopkih, niti ni podlaga za začetek samostojnega upravnega postopka. ZUP strankam daje procesno upravičenje predlagati odlog izvršbe v že začetem izvršilnem postopku in s tem možnost, da se postopek začasno prekine. To pa ne pomeni, da sklep, s katerim je o tem odločeno, vsebuje odločitev o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.³

8Poleg tega pa so izpolnjene tudi predpostavke za zavrženje tožbe s sklepom na podlagi 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, niti ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. Okoliščina iz navedene točke je izkazana s tem, da se izpodbijani sklep po vsebini nanaša izključno na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, ne pa na njihov obseg ali vsebino. Kot že rečeno z njim ni odločeno o katerikoli pravici ali pravni koristi, gre le za vmesno odločitev, v času trajanja izvršilnega postopka, ki ima le začasen procesni učinek, to je začasna prekinitev izvršilnega postopka do v izreku navedenega datuma.

9Ob ugotovitvi, da izpodbijani akt ni (upravni) akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu in da izpodbijani akt očitno nima nobenih posledic za tožnika, se sodišče do tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo lahko obravnavalo le formalno. Ker torej glede na obrazloženo izpodbijani sklep ni (upravni) akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi določbe 4. in 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

10Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 (v povezavi z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1), saj se izpodbija procesni sklep odloga izvršbe. Odločalo je brez glavne obravnave, saj se je zadeva zaključila v postopku predhodnega preizkusa tožbe.

¹ Po drugem odstavku 293. člena ZUP se upravna izvršba odloži, če se ugotovi, da je za izpolnitev obveznosti dovoljen odlog ali da je namesto začasne odločbe, ki naj bi se izvršila, izdana odločba o glavni zadevi, ki se razlikuje od začasne odločbe. Odložitev izvršbe dovoli organ, ki je izdal sklep, s katerim jo je dovolil, vendar ne več kot za šest mesecev.
² Tako tudi sklepa Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 451/2013 z dne 19. 12. 2013 in I Up 83/2013 z dne 4. 7. 2013.
³ Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 158/2021 z dne 5. 4. 2023.