278. člen ZUP

Za odločitev o zavrženju (ponovne) zahteve tožnikov za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa je bistveno, da sta bili o takšnih predhodnih zahtevah tožnikov že izdani zavrnilni odločbi z dne 6. 6. 2016 in 3. 10. 2016 (ki sta tudi pravnomočni), dejansko stanje (v ponovni zahtevi kot ničnostni razlog zatrjevane okoliščine) in pravna podlaga (za odločitev o ničnosti relevantne določbe ZUP) pa se nista spremenila.

Ker v konkretnem primeru zaradi zamude subjektivnega šest-mesečnega roka za obnovo postopka iz prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 89. člena ZDavP-2 niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo, je po presoji sodišča davčni organ tožnikov predlog za obnovo postopka pravilno zavrgel in ga vsebinsko ni obravnaval.

Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti

Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti

Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti

Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti

Prvo vprašanje, to je vprašanje upravičenih predlagateljev ničnosti aktov, je splošno in na tej ravni v sodni praksi že rešeno, ter ne povzroča dvomov ali dilem, ki bi terjali njegovo ponovno obravnavo, drugo vprašanje, vprašanje obravnave predlogov strank za izredno razveljavitev, pa se nanaša na pravilnost upravnega postopka, zato uveljavljani pogoj po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 za dovoljenost revizije ni izkazan. Ker v tem sporu izpodbijani akt že sam po sebi ne more povzročiti posledice, ki jo revidenti navajajo, ni izpolnjen temeljni pogoj 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato revizija tudi po tej določbi ZUS-1 ni dovoljena.

Sodišče v celoti sprejema razloge, ki jih toženka navaja v izpodbijani odločbi, da namreč tožnik v zvezi z odpravo oziroma razveljavitvijo odločbe po nadzorstveni pravici in v zvezi z zatrjevano ničnostjo te odločbe ni navedel nobenih vsebinskih razlogov, da v skladu z 278. členom ZUP ni upravičen zahtevati izredne razveljavitve odločbe in da gre za postopek, v katerem v skladu s prvim odstavkom 113. člena nosi stroške tisti, na zahtevo katerega se je postopek začel, torej tožnik.

O zahtevi za vračilo preveč plačanega davka se odloča v upravnem postopku, v katerem se zahtevano preplačilo bodisi vrne brez odločbe v z zakonom določenem roku, brez ali z zavarovanjem izpolnitve obveznosti, če je potreben poseben postopek za ugotovitev upravičenosti do vračila, sicer pa se šteje, da je zahteva zavrnjena in je zato možno uporabiti pravna sredstva, ki jih ZUP in ZUS-1 predpisujeta v primeru molka organa.

Toženec je na pritožbo tožnice odločil v njeno škodo in odločbo o dodelitvi denarne socialne pomoči zaradi očitne prekršitve materialnega predpisa odpravil oziroma razveljavil z učinkom za nazaj. Ker pogoji iz 253. člena ZUP za odločitev v škodo pritožnika niso bili izpolnjeni, je odločba nezakonita.

Toženec ni ravnal zakonito, ko je pri presoji prvostopne odločbe o priznanju denarne socialne pomoči odločil v tožnikovo (pritožnikovo) škodo na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja (ko je ob pritožbi, s katero je stranka zahtevala priznanje socialne pomoči v višjem znesku, odločil, da je stranka dolžna povrniti preveč izplačane zneske socialne pomoči), ne da bi bili za odločanje v škodo pritožnika izpolnjeni pogoji po ZUP.

Drugostopenjski organ sme z namenom, da bi se zadeva pravilno rešila, ob reševanju pritožbe v obsegu, ki presega meje preizkusa pritožbe, torej ko preizkuša odločbo v delu, ki je pritožnik ne izpodbija, oziroma jo preizkuša iz razlogov, ki jih pritožnik v pritožbi ne uveljavlja, spremeniti prvostopenjsko odločbo v škodo pritožnika le iz razlogov, ki so določeni v 274. členu ZUP, če gre za odpravo ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, v 278. členu ZUP, če gre za izredno razveljavitev, ali v 279. členu ZUP, če gre za ničnost odločbe. Če ni podan nobeden od teh razlogov, organ ne more odločiti v škodo pritožnika.

Drugostopenjski organ v zvezi z vloženo pritožbo ni smel izdati druge odločbe in z njo odpravljati svojih morebitnih napak, storjenih s prvo odločitvijo, saj tako ravnanje ni v skladu z namenom, zaradi katerega se izda dopolnilna odločba. Materialne oziroma procesne pomanjkljivosti v upravnem postopku sprejetih odločb je mogoče odpraviti le v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, predvidenimi v ZUP.

S pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi na podlagi 46. člena ZDavP ni možno izpodbijati odločb (plačilnega naloga), ki se izvršujejo, temveč je te mogoče izpodbijati (vključno s pravilnostjo njihove vročitve) le v postopku izdaje take odločbe oziroma konkretno plačilnega naloga.

Organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim se ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, in določi način izvršitve (člen 278 ZUP 1986).

Izredna razveljavitev po 278. členu ZUP je izredno pravno sredstvo, ki se po soglasnih stališčih literature lahko uporabi le po uradni dolžnosti, saj je izredna razveljavitev mogoča samo zaradi varstva javnega interesa (kar neposredno izhaja iz besedila 1. odstavka 278. člena ZUP).

Tisti, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (zainteresirana stranka), a dejansko ni sodeloval v postopku, ker mu ni bila dana možnost udeležbe, lahko vloži pritožbo, vendar jo mora vložiti v roku, ki velja za stranke.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe izdan 20. 3. 1997, tožnik je vložil pritožbo 3. 4. 1997, drugostopni organ pa je o pritožbi odločil dne 14. 6. 2002. Izvršilni naslov je odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, ki je postala izvršljiva dne 6. 1. 1997. Ker pravica do izterjave davka zastara v 5-ih letih po poteku leta, v katerem bi ga bilo treba izterjati, to pomeni, da bi relativno zastaranje v obravnavanem primeru nastopilo 1. 1. 2003, saj je rok začel teči s potekom leta 1997, torej je v obravnavanem primeru treba računati od 1. 1. 1998 zastaralni rok za ugotovitev, ali je prišlo do zastaranja pravice do izterjave. Glede na datum izdaje drugostopne odločbe (14. 6. 2002), je le ta izdana še v času, preden je lahko govoriti o relativnem zastaranju izterjave ob pogoju, da v tem času ni bilo pretrganja zastaranja. Zato po presoji sodišča v obravnavanem primeru pravica do izterjave ni zastarala.

Po 1. odstavku 278. člena ZUP/86 se s sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, in določi način izvršbe. Pogoj za izdajo tega sklepa je torej, da je odločba, ki naj se izvrši, izvršljiva, ter da do izdaje sklepa še ni bila izvršena. S pritožbo zoper ta sklep se lahko uveljavljajo le razlogi, ki se nanašajo na izvršljivost odločbe in na določen način izvršbe.

Davčni organ v primeru, ko izvršuje izvršljiv akt, ki ga je izdal drug organ, ni dolžan preverjati, ali je izvršilni naslov, na katerem je potrdilo o izvršljivosti, izdano od organa, ki je izvršilni naslov izdal, res izvršljiv. Potrdilo o izvršljivosti odločbe je potrdilo po 171. členu ZUP/86, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, štejejo za dokazana. Če stranka temu nasprotuje, lahko izpodbija to potrdilo pri organu, ki ga je izdal, v posebnem postopku, ne pa v postopku prisilne izterjave, ki ga vodi davčni organ.