UPRS Sodba II U 484/2019-23

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-1588/2018/18(1323-01) z dne 18. 9. 2019, se odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Tožena stranka, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, je z izpodbijanim aktom, izdanim po uradni dolžnosti na podlagi 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), odločila, da se odločba Upravne enote Slovenska Bistrica št. 213-7/2018-67 z dne 25. 2. 2019 razveljavi po nadzorstveni pravici.

2Odločitev temelji na ugotovitvi, da je Upravna enota Slovenska Bistrica izdala zagotovilo št. 213-7/2018-37 z dne 5. 7. 2018, s katerim je zagotovila sprejem v državljanstvo Republike Slovenije A. A., Ministrstvo za notranje zadeve pa je k temu zagotovilu podalo soglasje št. 213-1588/2018/7 (1323-11) z dne 26. 10. 2018.A. A. je 25. 1. 2019 Upravni enoti Slovenska Bistrica med drugim predložil sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Kosova z dne 18. 12. 2018, da se odpusti iz državljanstva Republike Kosova, dne 25. 2. 2019 pa je upravna enota izdala odločbo o sprejemu A. A. v državljanstvo Republike Slovenije št. 213-7/2018-67, ki je bila A. A. vročena 26. 2. 2019.

3Tožena stranka ugotavlja, da je Upravna enota Slovenska Bistrica po prejemu dokazila o prenehanju državljanstva Republike Kosova nadaljevala s postopkom pridobitve državljanstva, pri čemer je preverila, ali A. A. kljub predložitvi dokazila o prenehanju državljanstva Republike Kosova izpolnjuje pogoja iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). Pridobila je dopis Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici z dne 20. 2. 2019, da je zoper A. A. pred Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in da je glavna obravnava razpisana za dne 25. 3. 2019.

4Tožena stranka je ugotovila, da je bil v konkretni zadevi pridobitve državljanstva Republike Slovenije za A. A. občutno prekršen ZDRS s tem, ko je Upravna enota Slovenska Bistrica izdala odločbo o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije kljub dejstvu, da A. A. ob izdaji odločbe ni izpolnjeval pogoja iz 6. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Že v postopku na prvi stopnji je bilo nesporno ugotovljeno, da se zoper A. A. vodi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, katerega pravnomočna kazenska sankcija bi lahko predstavljala neizpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Navedeno dejstvo se je potrdilo tudi z dodatnim preverjanjem, ki ga je opravilo Ministstvo za notranje zadeve v okviru reševanja tega izrednega pravnega sredstva. Glede na navedeno so izpolnjeni zakonski pogoji 274. člena ZUP za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, kot to izhaja iz 1. točke te odločbe. Na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da A. A. izpolnjuje preostale pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

5Tožeča stranka v tožbi navaja, da se je tožena stranka v fazi reševanja izrednega pravnega sredstva razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici spustila v preverjanje postopka pridobitve državljanstva po 26. 10. 2018, ko je bilo izdano soglasje k zagotovilu, pa vse do izdaje odločbe 25. 2. 2019. Kot nesporno je ugotovila, da je bil zoper tožečo stranko s strani Okrožnega državnega tožilstva Maribor na Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici vložen obtožni predlog za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 220. členu KZ-1 (ki se preganja na predlog) in da je kazenski postopek še v teku (takšno dejstvo je tudi še na dan vložitve te tožbe), upravni organ pa je pri izdaji odločbe o sprejemu v državljanstvo upošteval dejstvo, da tožeča stranka v času reševanja vloge ni bil pravnomočno obsojen na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev oziroma mu ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo, daljšo od enega leta (6. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS).

6Okoliščine oziroma dejstva, da zoper tožečo stranko teče kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki še ni končan s pravnomočno sodbo, tožena stranka ne sme upoštevati, torej sam tek kazenskega postopka za ugotovitev nevarnosti za javni red, ni dovolj. Tožena stranka bi morala v zvezi s tem namreč upoštevati načelo domneve nedolžnosti, določeno v 27. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Tožena stranka je prezrla, da je z odločbo zahtevala razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (drugi odstavek 274. člena ZUP) zaradi razloga očitne prekršitve materialnega predpisa. V konkretnem primeru upravni organ, ki je reševal vlogo ni zagrešil, niti prekršil prav nobenega materialnega predpisa, zato je napadena odločba nezakonita. V obrazložitvi svoje odločitve navaja, da bi moral upravni organ v skladu s šestim odstavkom 10. člena ZDRS prekiniti postopek pridobitve državljanstva Republike Slovenije do pravnomočne odločitve v konkretnem kazenskem postopku. V konkretnem primeru torej gre za procesno postopkovno kršitev, ki pa ne vpliva na pravilnost izdane odločbe. Torej ne gre za očitno kršitev materialnih predpisov, kot to določa drugi odstavek 274. člena ZUP. Vsled navedenega tožeča stranka meni, da je bila odločba o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije pravilna in zakonita. Glede na zgoraj navedeno tožeča stranka naslovnemu sodišču predlaga, da sprejme in izvede ponujene dokaze, razpiše glavno obravnavo in razsodi, da se izpodbijana odločba odpravi v celoti. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je vodila postopek razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici v skladu z drugim odstavkom 274. člena ZUP. Pojasnjuje, da je bila izpodbijana odločba izdana v postopku pridobitve državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo in da določba 10. člena ZDRS v postopku pridobitve državljanstva predstavlja materialni predpis, ki določa načine in pogoje za pridobitev državljanstva. Navedena zakonska določba določa pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije za osebe, ki v Sloveniji dejansko živijo najmanj 10 let. Eden izmed pogojev, ki ga za pridobitev državljanstva določa 10. člen ZDRS, je pogoj, da oseba ni bila pravnomočno obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev, ali da ji ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo, daljšo od enega leta. Nadalje pa ZDRS v šestem odstavku 10. člena določa, da če je uveden kazenski postopek za kaznivo dejanje iz 6. točke prvega odstavka tega člena, organ, pristojen za odločanje o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije, prekine postopek do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku. Ker je organ prve stopnje odločil v nasprotju z določbo 10. člena ZDRS, je s tem očitno prekršil materialni predpis, zato je po oceni tožene stranke bila podana podlaga za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici.

Odločanje po sodnici posameznici in oprava glavne obravnave

8Sodni senat je 12. 4. 2023 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sprejel sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica. Nobena od strank v zvezi z navedenim v postopku ni podala pripomb.

9Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo 4. 5. 2023, kjer je sodišče vpogledalo in prebralo vse listine upravnega spisa zadeve ter v listinske priloge strank, predložene v spis, in sicer A1 do A4, ter izvedlo dokaz z zaslišanjem tožeče stranke A. A.

K I. točki izreka:

10Tožba je utemeljena.

11V obravnavani zadevi je bil izpodbijani upravni akt izdan na podlagi določbe drugega odstavka 274. člena ZUP, ki določa, da lahko izdano odločbo pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis.

12Odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je izredno pravno sredstvo, kar pomeni, da ga je treba obravnavati restriktivno, namenjeno pa je odpravi najhujših napak pri urejanju upravnopravnih razmerij. Pomeni, da organ z njo lahko poseže v dokončno oziroma pravnomočno odločbo, kar zahteva strogo upoštevanje meja (okvira) za uporabo tega izrednega pravnega sredstva ali drugače povedano, zahteva njegovo zadržano uporabo. To pomeni, da ugotovitev očitne kršitve materialnega predpisa ne pomeni pravnega sredstva s katerim je mogoče odpraviti oziroma sanirati morebitne pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja oziroma kršitve predpisanega postopka ali nepravilno uporabo materialnega prava, ki ne izpolnjuje pogoja očitne kršitve materialnega predpisa.

13Določba prvega odstavka 274. člena ZUP določa, da pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi v primeru taksativno naštetih procesnih kršitev (prvi odstavek 274. člena ZUP), v skladu z drugim odstavkom istega člena pa odločbo razveljavi, če je z njo očitno prekršen materialni predpis. To stori po uradni dolžnosti, če izve oziroma ugotovi, da so podani razlogi za razveljavitev, lahko pa tudi na zahtevo stranke, državnega tožilca, državnega pravobranilca (sedaj državnega odvetnika) ali inšpektorja (prvi odstavek 275. člena ZUP).

14Sodišče se v nadaljevanju sklicuje na že ustaljena stališča sodne prakse (VS RS št. X Ips 26/2006, št. X Ips 380/2012; UPRS št. I U 740/2015, št. I U 78/2017), da za očitno kršitev materialnega predpisa, zaradi katere je dopustna razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici gre takrat, če je materialni predpis glede na dejansko stanje ugotovljeno z odločbo, uporabljen napačno. Kršitev je očitna, če jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi takrat, ko jo je mogoče ugotoviti šele s preverjanjem dejanskega stanja, na katerega se opira odločba. Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki sicer lahko pripelje do kršitve materialnega zakona, ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, ker nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja kršitve materialnega, temveč formalnega prava.

15V obravnavani zadevi je tožena stranka razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici oprla na določbo 274. člena ZUP (uvod odločbe) in ugotovitev, ki izhaja iz obrazložitve odločbe, da je bil v zadevi pridobitve državljanstva občutno prekršen ZDRS s tem, ko je upravna enota izdala odločbo o sprejemu v državljanstvo kljub dejstvu, da A. A. ob izdaji odločbe ni izpolnjeval pogoja iz 6. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Pojasnila je, da je bilo že v postopku na prvi stopnji nesporno ugotovljeno, da se zoper tožečo stranko vodi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, katerega pravnomočna kazenska sankcija bi lahko predstavljala neizpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS in nadaljnjo ugotovitev, da kazenski postopek še ni bil zaključen, zato bi morala upravna enota v skladu s šestim odstavkom 10. člena ZDRS prekiniti postopek za pridobitev državljanstva Republike Slovenije do pravnomočne odločitve v konkretnem kazenskem postopku.

16Na podlagi uvodoma navedene določbe drugega odstavka 274. člena ZUP, stališč sodne prakse ter povzetka obrazložitve izpodbijane odločitve sodišče ugotavlja, da je bila odločba Upravne enote Slovenska Bistrica št. 213-7/2018-67 z dne 25. 2. 2019 o sprejemu tožeče stranke v državljanstvo izdana med drugim tudi na podlagi ponovnega preverjanja pogojev iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Določba 6. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS določa, da prosilec za državljanstvo Republike Slovenije ne sme biti pravnomočno obsojen na nepogojno kazen daljšo od treh mesecev, ali mu ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preskusno dobo, daljšo od enega leta. Gre za (materialno) določbo, ki jo je upravni organ pri izdaji navedene določbe upošteval in to dejstvo med strankama upravnega spora ni sporno, sporna pa je odločitev v delu, ki se nanaša na podatek pridobljen v postopku pred izdajo odločbe Upravne enote Slovenska Bistrica št. 213-7/2018-67 z dne 25. 2. 2019, da je zoper tožečo stranko vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1 in da je glavna obravnava razpisana za dne 25. 3. 2019.

17Sodišče pritrjuje toženi stranki, da bi zgoraj navedeni podatek upravna enota morala upoštevati tako, da bi uporabila določbo šestega odstavka 10. člena ZDRS¹ in postopek odločanja prekiniti. Opustitev uporabe navedene določbe (lahko) pomeni opustitev ugotovitve katerega od dejstev relevantnih za odločitev na podlagi 6. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, torej napačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabo materialnega prava. Navedena določba pa po mnenju sodišča, na kar pravilno opozarja tožeča stranka, predstavlja postopkovno določbo, vsebovano v materialnem predpisu, in je po presoji sodišča namenjena izvedbi postopka. Sodišče iz navedenega razloga pojasnjuje, da opustitev take postopkovne določbe sicer lahko vpliva na pravilnost odločitve (nepopolno ugotovitev dejanskega stanja) oziroma ugotovitev, da dokazni postopek ni bil izveden v skladu s procesnimi določbami, torej je tako izvedeni postopek obremenjen (tudi) s kršitvami določb postopka, po presoji sodišča pa takšna kršitev ne izpolnjuje zakonsko predpisanega pogoja za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici iz drugega odstavka 274. člena ZUP.

18Ker na podlagi navedenega izpodbijana odločitev nima podlage v določbah ZUP, je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo.

K II. točki izreka:

19Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, zato je tudi odločilo, da mora tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti tožeči stranki zahtevane stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožeči stranki v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožeči stranki v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi četrtega odstavka 3. člena tega Pravilnika je sodišče prisodilo tožeči stranki pavšalni znesek 385,00 EUR, povečan za 22% DDV, skupaj 469,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na glavni obravnavi, tožeča stranka pa je v postopku imela pooblaščenko, ki je odvetnica. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka do plačila (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče pripominja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR vrnjena tožeči stranki po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Če je uveden kazenski postopek za kaznivo dejanje iz 6. točke prvega odstavka tega člena, organ, pristojen za odločanje o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije, prekine postopek do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku.