UPRS Sodba I U 646/2022-22

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijano odločbo in sklepom (v nadaljevanju izpodbijani akt) zavrnila tožnikov predlog, da se po nadzorstveni pravici odpravi odločba Upravne enote Ljubljana, št. 352-86/2018-35 z dne 17. 4. 2019 (1. točka izreka), zavrgla tožnikov predlog, da se omenjena odločba po nadzorstveni pravici razveljavi (2. točka izreka), ter sklenila, da stroškov postopka ni (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega akta v zvezi s predlogom, da se po nadzorstveni pravici odpravi odločba Upravne enote Ljubljana, št. 352-86/2018-35 z dne 17. 4. 2019 (v nadaljevanju odločba UE), izhaja, da ta ni utemeljen. Tožnik se v svojem predlogu namreč niti smiselno ne sklicuje na nobenega od razlogov po prvem odstavku 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), pač pa odločbi UE očita nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabo materialnega prava. Ti očitki pa (tudi če bi bili utemeljeni) ne pomenijo zakonskega razloga za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Predlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ni dovoljen, saj je podan po preteku roka, v katerem je takšna razveljavitev v skladu z 277. členom ZUP še dopustna.

3Tožnik se z izpodbijanim aktom ne strinja in vlaga tožbo. Navaja, da je bil prepričan, da bo toženka kot nadzorstveni organ uvidela nezakonitost in neustavnost odloka o kategorizaciji občinske poti po nepremičninah predlagatelja, ki so predmet odločbe UE, s katero je bila na zahtevo Mestne občine Ljubljana (MOL) dovoljena izvedba pripravljalnih del (postopka parcelacije, merjenj, raziskav in drugih pripravljalnih del) na tožnikovih nepremičninah. Toženka tega ni uvidela, četudi je Ustavno sodišče dne 3. 2. 2022 (pred izdajo izpodbijanega akta) sprejelo odločbo, U-I-169/19-17, s katero je sklenilo, da se pravno relevantni 7. člen Odloka o kategorizaciji občinskih cest (v nadaljevanju Odlok), kolikor pod zap. št. 853 kategorizira javno pot "A." (odsek 720562) v delu, ki poteka po zemljišču parc. št. 2326, razveljavi iz razloga, ker so takšni predpisi v neskladju z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila. Tudi v obravnavani zadevi MOL pred kategorizacijo sporne javne poti s pobudnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišča v njegovi solasti, po katerem poteka javna pot. V zvezi s to nepremičnino tudi ni bil izveden postopek razlastitve, zato je 7. člen Odloka v izpodbijanem delu v neskladju z 69. členom Ustave. Ker 7. člen Odloka v tem delu nedopustno posega v lastninsko pravico, je v neskladju tudi s 33. členom Ustave. Vse navedeno bi toženka morala upoštevati pri izdaji izpodbijanega akta. Ta je, upoštevaje citirano odločbo Ustavnega sodišča, neustaven in kot tak ne more in ne sme živeti. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

5Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov strank, saj sta se obe stranki pisno odpovedali glavni obravnavi (prvi odstavek 279.a člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

6Tožnik je v okviru dokaznih predlogov med drugim predlagal svoje zaslišanje. Ker je navedeni dokaz že po naravi stvari mogoče izvesti zgolj na glavni obravnavi, je sodišče smiselno štelo, da je tožnik z odpovedjo glavni obravnavi umaknil tudi navedeni dokazni predlog. Ne glede na navedeno sodišče pojasnjuje, da tožnik svojega zaslišanja v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni predlagal, predlaganja tega dokaza šele v upravnem sporu pa ni z ničemer upravičil, zato je ta dokaz nedopusten (52. člen ZUS-1). Ker tožnik z navedenim dokaznim predlogom dokazuje pravo (vsebino odločbe Ustavnega sodišča, U-I-169/19-17 z dne 3. 2. 2022, in neustavnost Odloka o kategorizaciji občinskih cest), je navedeni dokazni predlog tudi neprimeren, saj sodišče pravo pozna in razlaga po uradni dolžnosti.

K I. točki izreka:

7Tožba ni utemeljena.

8V zadevi je spor glede zakonitosti izpodbijanega akta, s katerim je toženka zavrnila tožnikovo zahtevo za odpravo odločbe UE po nadzorstveni pravici in zavrgla njegovo zahtevo za razveljavitev odločbe UE po nadzorstveni pravici.

9ZUP v prvem odstavku 274. člena določa, da pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi: 1. če jo je izdal stvarno nepristojen organ, pa ne gre za primer iz 1. točke 279. člena tega zakona; 2. če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena; 3. če je izdal odločbo kakšen organ brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali po kakšnem drugem na zakonu temelječem predpisu to potrebno; 4. če je odločbo izdal krajevno nepristojen organ. Skladno z drugim odstavkom 274. člena ZUP izdano odločbo lahko pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis.

10Toženka je v izpodbijanem aktu ugotovila, da se tožnik v zvezi z zahtevano odpravo izpodbijane odločbe po nadzorstveni pravici niti smiselno ne sklicuje na nobenega od razlogov po prvem odstavku 274. členu ZUP, pač pa odločbi UE očita nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabo materialnega prava. Tožnik v tožbi takšne ugotovitve toženke ne izpodbija, pač pa uveljavlja neustavnost Odloka, na katerem bo njegovih besedah temelji odločba UE in ki bi jo morala pri svojem odločanju upoštevati tudi toženka - tožnik tako v zvezi z odločbo UE kot v zvezi z izpodbijanim aktom uveljavlja kršitev nepravilne uporabe materialnega prava.

11Sodišče toženki pritrjuje v njenem stališču, da zatrjevana nepravilna ugotovitev dejanskega stanja in nepravilna uporaba materialnega prava (ki je tožnik na način, kot je to storil v tožbi, v svojem predlogu za odpravo oz. razveljavitev odločbe UE po nadzorstveni pravici sicer niti ni uveljavljal) v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZUP ne predstavlja razloga za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Toženka je ob upoštevanju navedenega tožnikovo zahtevo za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici pravilno in zakonito zavrnila.

12Kolikor je tožnik predlagal razveljavitev odločbe UE po nadzorstveni pravici, sodišče pojasnjuje, da se v skladu s prvim odstavkom 277. člena ZUP takšna odločba lahko izda v enem letu od dneva, ko je bila izdana in vročena odločba, katere razveljavitev se zahteva.

13V zadevi je nesporno (tožnik takšne ugotovitve toženke v izpodbijanem aktu s tožbo ne prereka), da je bila odločba UE izdana 17. 4. 2019, strankam v postopku pa je bila vročena najkasneje v prvi polovici meseca maja 2019. Ker je rok za razveljavitev odločbe UE po nadzorstveni pravici tako potekel v maju 2020, tožnik pa je svoj predlog za takšno razveljavitev podal šele 16. 12. 2021, to je več kot leto in pol po izteku navedenega roka, je toženka po presoji sodišča njegovo zahtevo pravilno in zakonito zavrgla.

14Neutemeljeni so ob tem tožbeni očitki, da bi toženka pri izdaji izpodbijanega akta tudi sama morala upoštevati Odlok oz. njegovo delno razveljavitev z odločbo Ustavnega sodišča, U-I-169/19-17 z dne 3. 2. 2022. Čeprav očitna kršitev materialnega predpisa predstavlja razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, gre ponoviti, da je bil tožnikov predlog za razveljavitev odločbe UE vložen po roku iz prvega odstavka 277. člena ZUP, zato ga toženka vsebinsko ni bila upravičena obravnavati. Toženka posledično ni imela podlage, da bi lahko odločbo UE preverjala z vidika v tožbi zatrjevanega očitka, da ta temelji na neustavnem Odloku, nerelevantno za njeno odločanje pa je tudi dejstvo, da je Ustavno sodišče del tega Odloka v času njenega odločanja razveljavilo. Zgolj zaradi izdaje odločbe Ustavnega sodišča, U-I-169/19-17 z dne 3. 2. 2022, izpodbijani akt po presoji sodišča tudi ni v ničemer neustaven.

15Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nezakonitosti izpodbijanega akta ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

16Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora.

17Odločitev o stroških tožnika temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.