UPRS Sodba IV U 12/2021-23

Tožba se zavrne.

1Finančna uprava RS je kot davčni organ prve stopnje (v nadaljevanju organ) s sklepom z dne 23. 6. 2020 pritožbo tožnika zoper sklep organa o zavrženju tožnikove pritožbe kot prepozne z dne 7. 2. 2020 zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4933-137451/2019-3 z dne 6. 1. 2020 zavrgla kot prepozno. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je toženka zavrnila z odločbo z dne 31. 12. 2020.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik pritožbo vložil prepozno, po izteku 15 dnevnega pritožbenega roka, zato je njegovo pritožbo organ zavrgel skladno z drugim odstavkom 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sklep z dne 7. 2. 2020 je bil tožniku vročen 13. 2. 2020 (zadnji dan pritožbenega roka se je iztekel 28. 2. 2020). Tožnik pa je pritožbo po pošti priporočeno oddal 11. 3. 2020, torej prepozno, zato jo je toženka zavrgla v skladu z drugim odstavkom 240. člena ZUP. Toženka pa je odločitvi organa z odločbo z dne 31. 12. 2020 pritrdila.

3Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Navaja, da organ ni določil roka v skladu z ZUP, ki v 235. členu določa 15 dnevni pritožbeni rok ter je določil 8 dnevni rok, ki je bil prekratek za vložitev pravnega sredstva. Organ je dolžan vsebinsko presojati pritožbo, ne glede na zamujen rok, kar zagotavljata ustava in konvencija. Ustava RS v 25. členu vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe, brez vsakršnih omejitev. Poseg v zasebno lastnino je možen le s sodbo sodišča, ki je dobljena v javnem, poštenem in pravičnem pravdnem postopku. Izvršba brez sodbe sodišča, dobljene v javnem, poštenem in pravičnem pravdnem postopku, pomeni kršitev 33. člena Ustave RS in 1. člena 1. Protokola h Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). S tem je kršena enakost pred zakonom iz 14. člena Ustave RS ter enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS. Ni se izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo s sodbo sodišča ugotovljeno, da je dolžnik. V skladu s 6. členom EKČP ni imel možnosti, da bi bil kot stranka v postopku zaslišan (9. člen ZUP) in bi lahko izvajal tudi dokaze v svojo korist. Gre za bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP. Organ mu ni v skladu s 146. členom ZUP pred izdajo odločbe omogočil, da bi se izrekel o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo ter ni pred izdajo odločbe ugotovil vseh dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembne v skladu s 138. členom ZUP, saj ni ugotovil, da je tožnik prejemnik nizke pokojnine, na katero pa je v skladu s 160. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvršba omejena. Sklicuje se na 160. člen ZDavP-2, ki omejuje davčno izvršbo na dolžnikove denarne prejemke. Tožnikova pokojnina je prenizka, zato mora davčni organ po uradni dolžnosti ustaviti davčno izvršbo, kot to določa 155. člen ZDavP-2 v 2. točki prvega odstavka. Ni bilo izvedenega javnega sojenja na nobenem sodišču v skladu s 24. členom Ustave RS ter možnosti priprave obrambe in zagovora kot določa 29. člen Ustave RS. Z neupoštevanjem Ustave RS, EKČP ter sodb Evropskega sodišča za človekove pravice gre za kazensko odgovornost uradnih oseb po 257., 258., in 288. členu Kazenskega zakonika. Organ ga ne more obtožiti in ga spoznati za dolžnika brez javnega sojenja in izvajanja dokazov v svojo korist. Kršen je bil 5., 7. - 9. in 146. člen ZUP. Tožnik se med drugim sklicuje tudi na 5., 6. in 155. člen ZDavP-2. Povzema oz. se sklicuje na 3., 14., 22. - 27., 29., 33. in 153. člen Ustave RS, 6. člen EKČP, 1. člen Protokola k EKČP ter 20., 21. in 47. člen Listine EU o temeljnih pravicah.

4Toženka je po pozivu sodišču predložila upravni spis in v odgovoru na tožbo v celoti prerekala tožbene navedbe ter se sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa in odločb. Predlagala je, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5V pripravljalni vlogi tožnik prereka navedbe toženke in ponovno zatrjuje kršitve 8. in 9. člena ZUP, 5. in 6. člena ZDavP-2, 33. člena Ustave in 1. člena Protokola k EKČP s strani organa.

6Sodišče v zadevi ni opravilo naroka za glavno obravnavo, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279. a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi pisnih vlog strank in njunih pisnih dokazih (prvi odstavek 279 a. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

7Tožba ni utemeljena.

8V konkretni zadevi je organ zoper tožnika vodil postopek davčne izvršbe, kar med strankama ni sporno. V zadevi tudi ni spora o tem, da je bil tožniku izdan in vročen sklep sodišča o dovolitvi izvršbe z dne 6. 1. 2020, kakor tudi ne nadalje, da je organ tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrgel kot prepozno s sklepom z dne 7. 2. 2020, zoper katerega je tožnik tudi vložil pritožbo, ki jo je organ s sklepom z dne 23. 6. 2020 zavrgel kot prepozno, toženka pa je z odločbo z dne 31. 12. 2020 tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnila.

9Med strankama pa je sporno, ali bi morala toženka tožnikovo pritožbo vsebinsko (meritorno) obravnavati in ali je pritožbo organ z izpodbijanim sklepom pravilno zavrgel kot prepozno. Tožnik namreč temu v tožbi nasprotuje.

10Sodišče po pregledu upravnih spisov in izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je odločitev, sprejeta v izpodbijanem sklepu, zakonita in pravilna. Pri tem pritrjuje tako odločitvi kot razlogom, ki jih vsebuje izpodbijani sklep, potrjen z drugostopenjsko odločbo toženke.

11V skladu z 229. členom ZUP pritožbo lahko vloži le stranka upravnega postopka in to v predpisanem roku, ki se šteje od vročitve upravnega akta. Ta je po prvem odstavku 235. členu ZUP 15 dni.¹ Iz navedenega izhaja, da je organ tožnika pravilno podučil glede roka za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrženi pritožbi z dne 7. 2. 2020. V konkretni zadevi je bil sklep z dne 7. 2. 2020 tožniku vročen 13. 2. 2020. Tako je 15 dnevni rok za pritožbo začel teči 14. 2. 2020 in se iztekel 28. 2. 2020 (vsega navedenega tožnik niti ne prereka, zato navedenemu sodišče sledi skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, izhaja pa navedeno tudi sicer iz vročilnice tožniku, pripete na sklepu z dne 7. 2. 2020 v upravnem spisu). Tožnik pa je pritožbo zoper ta sklep vložil priporočeno po pošti 11. 3. 2020, kar je med strankama nesporno, in torej prepozno, zato jo je organ z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrgel v skladu s prvim odstavkom 246. člena ZUP.

12Šele če pritožbe organ ne zavrže kot prepozne (oz. kot nedovoljeno ali ker jo je vložila neupravičena oseba), jo potem po 241. in naslednjih členih ZUP lahko vsebinsko obravnava. Meritorno odloča torej o pritožbi organ šele, če so izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavo, torej med drugim tudi pravočasnost pritožbe, skladno z drugim odstavkom 240. člena ZUP v zvezi z nadaljnjimi členi ZUP. Ker je tožnik prepozno vložil pritožbo zoper sklep z dne 7. 2. 2020, organ njegove pritožbe ni mogel vsebinsko obravnavati, skladno z drugim odstavkom 240. člena ZUP.

13Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori v zvezi s kršitvijo ustavnih in konvencijskih pravic. Tožnik namreč v tožbi zgolj na splošno in pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave RS, EKČP in Listine EU o temeljnih pravicah, pri čemer pa teh kršitev večinoma ne konkretizira (marveč zgolj navaja besedilo posameznih določb), zato jih ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo oz. jih izjemoma konkretizira, kot npr. glede očitka neizvedbe ustne obravnave, nemožnosti tožnika, da bi se izrekel o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, nadalje nezaslišanja tožnika v konkretni upravni zadevi oz. zaradi prekratkega 8 dnevnega roka za pritožbo (tožnik tega sicer ne specificira, meri pa očitno na 8 dnevni rok zoper sklep o dovolitvi davčne izvršbe², saj je sicer v vseh ostalih izdanih sklepih tožniku, kot razvidno iz upravnega spisa, bil tožniku dan pravilni 15 dnevni rok za pritožbo, kot že predhodno pojasnjeno) in s tem nemožnosti obrambe svojih pravic, vendar pa je jasno, da organ pritožbe tožnika zaradi njene nepravočasnosti ni mogel vsebinsko obravnavati (s tem pa tudi ne zaslišati tožnika in izvesti ustne obravnave, saj je bil postopek zaradi zamude pritožbenega roka v zvezi z izpodbijanim aktom pravilno izpeljan po skrajšanem postopku – 144. člen ZUP), saj je po uradni dolžnosti dolžan pritožbo zavreči, če niso izpolnjene predpostavke pravočasnosti vložitve pritožbe zoper izpodbijani akt v roku 15 dni, skladno z 240. členom ZUP. Pri tem sodišče poudarja, da je z danim 15 dnevnim rokom za pritožbo tožniku bila dana možnost obrambe njegovih pravic, vendar pa je tožnik ta rok, ki je po mnenju sodišča dovolj dolg, da v zvezi z obravnavano tematiko tožnik poskrbi za zaščito svojih pravic in obveznosti ter pravnih koristi, zamudil.

14Sodišče še pripominja, da v postopku ni obravnavalo ugovorov, ki niso v zvezi z izpodbijanim sklepom, saj o njih z navedenim sklepom ni bilo odločeno (tj. ugovorov, ki se nanašajo na sam postopek izvršbe (omejitve izvršbe) ter izvršilni naslov, kar je sicer tudi v nasprotju s 157. členom ZDavP-2).

15Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

¹ Sklepa, s katerim se pritožbo zavrže, ni mogoče šteti kot sklep o davčni izvršbi, zoper katerega je določen 8 dnevni rok za pritožbo po 157. členu ZDavP-2. ZDavP-2 nadalje določa v prvem odstavku 86. člena rok za pritožbo, vendar samo zoper odločbo, zato je potrebno upoštevati določbe ZUP, ki se uporabljajo za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena s tem zakonom. ZUP določa v tretjem odstavku 258. člena, da se pritožba zoper sklep vloži v enakem roku, na enak način in na isti organ kot pritožba zoper odločbo. Zoper odločbo pa se v skladu z določbo prvega odstavka 235. člena vloži pritožba v roku 15 dni, če ni z zakonom drugače določeno.
² Sodišče pripominja, da je sicer tudi dani 8 dnevni rok za pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi pravilen, skladno s 157. členom ZDavP-2, vendar pa navedenega sodišče ne presoja, saj je izpodbijani akt v konkretni zadevi sklep organa z dne 23. 6. 2020 in ne sklep z dne 6. 1. 2020.