UPRS Sodba I U 854/2021-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava je kot prvostopenjski davčni organ z izpodbijanim sklepom zavrgla kot prepozno pritožbo tožnika zoper sklep istega davčnega organa št. DT 4933-11671/2020-5 z dne 6. 8. 2020 kot prepozna zavrže.

2Iz razlogov izpodbijanega sklepa sledi, da je bilo z omenjenim sklepom Finančne uprave z dne 6. 8. 2020 odločeno, da se pritožba tožnika zoper sklep davčnega organa o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva št. DT 4933-11671/2020-3 z dne 2. 3. 2020 zavrže kot prepozna. Sklep je bil tožniku vročen 25. 8. 2020 in zoper sklep je tožnik 12. 9. 2020 vložil pritožbo. Davčni organ je na podlagi prvega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) preizkusil pravočasnost vložene pritožbe in pri tem ugotovil, da je prepozna. Iz sporočila o prispelem pismu je namreč razvidno, da je bila tožniku 10. 8. 2020 poizkušana vročitev omenjenega sklepa in ker se osebna vročitev ni mogla opraviti, je bilo tožniku istega dne v predalčniku na naslovu stalnega prebivališča oz. na naslovu za vročanje puščeno obvestilo o prispelem pismu. Z obvestilom je bil tožnik opozorjen, da lahko pismo prevzame v roku 15 dni, ki začne teči 11. 8. 2020, iz obvestila pa je tudi razvidno, da je bil tožnik izrecno opozorjen na posledice, če pisma ne prevzame v postavljenem roku, in da se v tem primeru v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem poteka 15-dnevnega roka. Vročitev pisanja se je štela za opravljeno dne 25. 8. 2020, to je s potekom 15-dnevnega roka. Ker tožnik pisanja ni prevzel v omenjenem roku, mu je bilo pisanje 26. 8. 2020 puščeno v hišnem predalčniku. Z istim dnem, to je z naslednjim dnem od dneva vročitve, pa je treba šteti začetek 15-dnevnega roka za vložitev pritožbe, ki je iztekel dne 9. 9. 2020. Iz podatkov na pisemski ovojnici št. RA 5786 1979 9 SI pa je razvidno, da je tožnik pritožbo na pošti oddal 12. 9. 2020, kar je po izteku predpisanega roka in kar pomeni, da je pritožba zoper omenjeni sklep (z dne 6. 8. 2020) vložena prepozno. Zato je moral davčni organ na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP in kot sledi iz izreka, pritožbo kot prepozno s sklepom zavreči.

3Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep z odločbo št. DT-499-23-189/2020-2 z dne 29. 4. 2021 zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa tožniku pojasni, da v postopku s pritožbo lahko uveljavlja le ugovore, ki se tičejo izpodbijanega sklepa in ne tudi ugovorov, ki se nanašajo na sklep o izvršbi in na izvršilni naslov, in da zato tozadevnih pritožbenih ugovorov ni presojal. Pojasni še način vročanja dokumentov, ki se izdajo v postopku davčne izvršbe in ki se vročajo na način, ki je določen v 87. členu ZUP, to je na način osebnega vročanja naslovniku, ki ga povzame. Pri tem ugotavlja, da je bila v konkretnem primeru vročitev opravljena pravilno in skladno z določbami četrtega odstavka omenjenega člena na način fikcije vročitve. Pojasni še način štetja rokov ter poudari, da je bil tožnik seznanjen s pritožbenim rokom, ki je bil 15 dni od vročitev zadevnega sklepa. Očitke tožnika, da je 8-dnevni rok za pritožbo prekratek, kot brezpredmetne zavrne ter dodaja, da je določitev pritožbenih rokov v domeni zakonodajalca. Kot neutemeljene organ druge stopnje zavrne tudi tožnikove očitke, da v postopku ni bil deležen pomoči kot prava neuka stranka. Pri tem se sklicuje na obvestilo o prispelem pismu, s katerim je bil tožnik opozorjen na posledice neprevzema pisanja, pa tudi na pouk o pravnem sredstvu, ki ga vsebuje izpodbijani sklep in iz katerega je razviden rok, ki ga ima tožnik za pritožbo in v katerem je jasno zapisano tudi, da se v rok štejejo le delovni dnevi in kako se v rok vštevajo nedelje in prazniki. Obrazloženo zavrne tudi očitek, da ni bilo javnega sojenja na sodišču ter da v postopku tožnik ni imel možnosti udeležbe ter se pri tem sklicuje na določbe ZUP o vodenju skrajšanega postopka ter dejstvo, da je davčni organ razpolagal z zadostnimi podatki ter da zato ni bilo (o vprašanju pravočasnosti vložene pritožbe) potrebno zaslišati še tožnika. Glede očitka kršitev 5. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in 6. člena istega zakona pa pritožbeni organ ne najde razlogov. Zaznal tudi ni kaznivih dejanj, ki naj bi jih storile uradne osebe, ter pripominja, da v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku (ZKP) lahko vsakdo naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti.

4Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, da tožbi ugodi in da o podani pritožbi odloči po vsebini. V tožbi navaja, da davčna izvršba ni utemeljena, ker ni bil izveden ustrezen postopek ter da tudi policijski postopek ni bil zakonit in da mu je zato neutemeljeno poseženo na denarna sredstva. Očita tudi, da ni bil izveden pošten pravdni postopek, v katerem bi bil ugotovljen dolg do države in v katerem bi določili dolžnika.

5V nadaljevanju oporeka vročitvi izpodbijanega sklepa na način fikcije vročitve, ki - kot fikcija še ne pomeni, da je tožnik dejansko prejel omenjeni sklep in bi torej lahko sklep prejel tudi kasneje. Tožnik bi tudi lahko bil odsoten in zato zamudil rok za pritožbo. Vročitev ni namreč dokazana, saj ne obstaja podpisan obrazec o prejemu pošiljke, ki po tožnikovem mnenju edini lahko dokazuje vročitev. Prav tako se ne strinja z 8-dnevnim pritožbenim rokom, za katerega meni, da je prekratek za vložitev pravnega sredstva in je zato v opreki s pravicami iz Ustave. Poleg tega trdi, da davčni organ ni upošteval določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o poučevanju tožnika kot prava neuke stranke, in da je neupravičeno posegel v tožnikovo zasebno lastnino, saj to lahko stori le sodišče. Tudi ni imel možnosti, da bi sodeloval v postopku in da se pred izdajo odločbe o ugotovitvah, zbranih v postopku, izreče. Pri izvršbi pa bi bilo treba upoštevati tudi določbe 160. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), s katerimi se omejuje davčno izvršbo. Iz navedenih razlogov in ker ni bilo izvedenega javnega sojenja v zadevi, so po prepričanju tožnika podane kršitve Ustave in EKČP, na katere opozarja v nadaljevanju ter posebej citira še člene Ustave (14., 23., 24., 25., in 33. člen), EKČP (6. člen, 1. člen Protokola), ZDavP-2 (5., 6., 155. in 160. člen) ter ZUP (8. in 9. člen), ki naj jih sodišče pri odločanju upošteva.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru navaja, da so tožbeni ugovori povsem pavšalni in jih zato ni moč presoditi. Poleg tega poudarja, da se zatrjevane nepravilnosti, storjene v prekrškovnem postopku, v tem postopku ne obravnavajo. V konkretnem primeru je predmet odločanja procesna odločitev in zato javno sojenje, ki ga predlaga tožnik v tožbi, ne bi doprineslo k odločanju in zato ni na mestu.

7Tožnik v pripravljalni vlogi v celoti vztraja pri tožbi. Vztraja tudi pri zahtevi, da sodišče odloči po opravljeni javni obravnavi.

8Tožba ni utemeljena.

9V konkretnem primeru je sporna odločitev (sklep) davčnega organa, s katero je pritožbo tožnika zoper sklep istega organa o zavrženju pritožbe zoper sklep o izvršbi kot prepozno zavrgel. Ne gre torej za odločitev, sprejeto v izvršbi in še manj za odločitev, sprejeto v postopku o prekršku, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na nepravilnosti in pomanjkljivosti, ki naj bi bile storjene v teh postopkih, za odločitev o tožbi nepomembni in jih sodišče zato ni presojalo.

10Sporna v tem postopku je torej odločitev o tem, ali je tožnik pritožbo zoper omenjeni sklep, s katerim se zavrže pritožba zoper sklep o izvršbi, vložil v postavljenem roku in s tem pravočasno. Rok za pritožbo je namreč prekluzivne narave, kar pomeni, da gre za rok, s katerim je v predpisu določeno, do kdaj stranka lahko uveljavlja določeno pravico. Zamuda takšnega roka ima za posledico izgubo pravice do določenega dejanja v postopku, ki ga stranka ne more več opraviti, v konkretnem primer pritožbe, učinek prekluzije pa nastopi po samem zakonu in ga mora uradna oseba, v konkretnem primeru davčni organ, upoštevati po uradni dolžnosti.

11V tem pogledu, to je v pogledu pravočasnosti vložene pritožbe, pa iz izpodbijane odločbe povsem jasno sledi ugotovitev, da je tožnik vložil pritožbo po poteku predpisanega 15-dnevnega roka. Povsem jasno oziroma nedvoumno so tudi navedeni podatki, ki so podlaga za takšno ugotovitev. Povsem jasno in razumljivo pa je nenazadnje razložena tudi pravna podlaga za odločitev. Zato sodišče sledi razlogom izpodbijanega sklepa in jih ne ponavlja, medtem ko tožbene ugovore kot neutemeljene zavrača. Tožnik namreč dejanskim ugotovitvam o tem, kako je potekalo vročanje zadevne pošiljke v konkretnem primeru ne ugovarja. Ne ugovarja torej podatkom, ki izkazujejo, da je bila in kdaj je bila opravljena vročitev pošiljke. Prav tako ne ugovarja podatku o tem, kdaj je vložil pritožbo in s tem dejanski podlagi za odločitev. Ugovarja fikciji vročitve, ki se upošteva pri odločanju v konkretnem primeru, in ki jo tožnik kot pravni pojem narobe razume. Omenjena fikcija, ki jo vsebuje četrti odstavek 87. člena ZUP, namreč ne vzpostavlja, kot meni tožnik, le domneve vročitve, temveč velja za dejansko opravljeno vročitev, kot to dovolj jasno sledi iz zakonskega besedila.¹ Da bi dogodki ne potekali tako, kot se navaja v sklepu, pa tožnik, kot že rečeno, ne trdi, temveč v zvezi z vročanjem navaja zgolj namišljene situacije, ki pa kot takšne ne morejo vplivati na odločitev. Brezpredmeten je tudi ugovor o prekratkem pritožbenem roku, saj je za zadevno pritožbo zoper sklep itak veljal 15-dnevni in ne 8-dnevni rok, kot se navaja v tožbi. Tožnik pa tudi ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na udeležbo v postopku, saj je bila pritožba zavržena že v postopku predhodnega preizkusa in se torej o pritožbi še ni odločalo po vsebini.

12Vse navedeno pa tudi pomeni, da z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo v tožnikova upravičenja iz določb zakonov, Ustave in EKČP, na katere se tožnik sklicuje v tožbi in ki se v bistvenem nanašajo na druge postopke (o davčni izvršbi in o prekrških). Zato sodišče tudi tozadevnih tožbenih očitkov ne upošteva oziroma jih kot neutemeljene zavrača.

13Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

14Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

15Sodišče pa tudi ni sledilo zahtevi tožniku, da odloči v zadevi po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče namreč v skladu z določbami prvega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko odloči brez obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. In ker relevantne dejanske okoliščine, kot že pojasnjeno, v zadevi niso sporne in so sporna zgolj pravna vprašanja, je sodišče lahko odločilo o tožbi brez glavne obravnave.

¹ Četrti odstavek 87. člena ZUP glasi: „Vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame spis. Če spisa ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. ….“.