236. člen ZUP

Sodišče pojasnjuje, da je pritožba zoper odločbo o ukrepu, izdano na prvi stopnji, po ZUP sicer praviloma suspenzivna in zadrži izvršitev odločbe do odločitve o pritožbi, da pa lahko v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZUP1 področni zakon določi, da pritožba ne zadrži izvršitve. V takem primeru je treba skladno s četrtim odstavkom 213. člena ZUP nesuspenzivnost pritožbe vpisati v izrek odločbe. Eden od zakonov, ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve, je ZIN, ki v 30. členu določba, da pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, če s posebnim zakonom ni določeno drugače. ZIN je torej za postopke inšpekcijskega nadzora izrecno določil, da pritožba zoper odločbo inšpektorja nima suspenzivnega učinka.

Odločba po tretjem odstavku 158. člena ZVO-1 ne pomeni samostojnega inšpekcijskega ukrepa, temveč pomeni njena izdaja izvrševanje inšpekcijskega ukrepa, (v tem primeru izrečenega) z dokončno, ne pa (še) pravnomočno odločbo inšpektorata.

Prvostopenjski organ je vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil tožnik spoznan za krivega. Prvostopenjski organ je dovolj tehtno obrazložil, zakaj je izpodbijana odločba izvršljiva še pred dokončnostjo s tem, ko je navedel, da bi lahko tožnik ogrožal ostale udeležence v prometu brez vozniškega izpita.

Zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo zaznambo izrečenega inšpekcijskega ukrepa in posebnih prepovedi. Ne v Gradbenem zakonu in tudi ne v določbah Zakona o inšpekcijskem nadzoru in Zakona o zemljiški knjigi ni podlage za zaključek, ki ga ponuja pritožba, da bi bila za vpis zaznambe prepovedi iz inšpekcijske odločbe v zemljiški knjigi potrebna dokončnost oz. pravnomočnost upravne odločbe. Zoper odločbo inšpektorja ima posameznik pritožbo, ki pa ne zadrži izvršitve (30. člen ZIN).

Organ je z izpodbijano 4. točko odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve ter se oprl na drugi odstavek 236. člena ZUP. Po tej določbi se odločba, zoper katero je vložena pritožba, lahko izvrši (med drugim) tudi, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati. Iz obrazložitve pa ne izhaja kateri so nujni ukrepi, na katere se organ sklicuje, zato je sodišče 4. točko izreka, ker se njene pravilnosti zaradi pomanjkanja razlogov ne da preizkusiti, odpravilo na podlagi 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Izpodbijana Uredba o DNP ni enostranski posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), noben drug zakon pa v času vložitve tožbe (23. 5. 2018) ni določal, da bi sodišče odločalo o zakonitosti prostorskega akta, kar Uredba o DPN je.

Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima stranka na podlagi prvega odstavka 238. člena ZUP pravico do pritožbe. Pritožba se, če ni z zakonom drugače določeno, vloži v 15 dneh od dneva vročitve odločbe (235. člen ZUP). Če je pritožba prepozna, pa je iz tega razloga ni zavrgel že organ prve stopnje, jo po prvem odstavku 236. člena ZUP zavrže organ druge stopnje. Pritožba vložena 2. 7. 2014 je bila, upoštevaje, da je bila odločba z dne 10. 7. 2013 tožniku vročena 12. 7. 2013 nedvomno prepozna.

V obravnavanem primeru je pravna podlaga za izvršljivost odločbe pred njeno dokončnostjo 41. člen ZKme-1, po katerem pritožba zoper odločbo iz naslova ukrepov kmetijske politike ne zadrži njene izvršitve. Prvostopenjski organ ni ravnal v nasprotju s pravili upravnega postopka, ko je izdal izpodbijano odločbo pred dokončnostjo odločb, ki so bile podlaga za odločitev po izpodbijani 2. točki prvostopne odločbe.

Po izrecni določbi 5. točke prvega odstavka 236. člena ZUP začne subjektivni rok enega meseca teči od dneva, ko oseba izve, da je bila odločba izdana. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da bi upravni organ moral šteti, da je začel navedeni rok za vložitev predloga teči šele od dneva, ko je bila tožnikoma vročena odločba oziroma od dneva, ko sta tožnika izvedela za številko omenjene odločbe.

Samo dejstvo, da v začasni odločbi, ki kot taka nosi tudi naslov, ni v izreku izrecno navedeno, da gre za začasen odvzem otroka, sicer predstavlja postopkovno kršitev, vendar pa ta ni vplivala na zakonitost same odločitve. Iz listin in zapisniško ugotovljenih dejstev centra za socialno delo izhaja, da koristi mladoletnega otroka narekujejo takojšen odvzem in namestitev v drugo družino, tako da je neutemeljen tožbeni ugovor, da otrok ni stranka v postopku, in da torej njemu škoda ne more nastati. Interesi otroka so namreč tisti, ki so po vseh zakonskih določbah najbolj varovani, in zaradi katerih tudi ni mogoča drugačna pravna razlaga drugega odstavka 236. člena ZUP.

Določbo 41. člena ZKme-1, po kateri pritožba zoper odločbo iz naslova ukrepov kmetijske politike ne zadrži njene izvršitve, in ki torej določa izjemo od pravila o suspenzivnem učinku pritožbenega roka ter vložene pritožbe, je treba razlagati ekstenzivno, torej tako, da se nanaša tudi na zavrnilne odločbe. Podlago za to daje že gramatikalna razlaga določbe 41. člena ZKme-1, saj se določba ne omejuje na pozitivne odločbe iz naslova ukrepov kmetijske politike.

Dopolnilni postopek ima naravo ugotovitvenega postopka. Tožena stranka bi zato morala v okviru ugotovljenega dejanskega stanja v svojo odločbo zajeti tudi zapisnik o dodatnih ugotovitvah ter ga nato presoditi tako po uradni dolžnosti kot v zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika.

Izpodbijana odločba tožene stranke je pravilna in zakonita, razen v delu, s katerim zavrača kot neutemeljen pritožbeni ugovor v zvezi z nesuspenzivnostjo pritožbe. Po 22. členu ZSam-1 se zoper zavezanca, ki zapadlih obveznosti iz naslova samoprispevka ni plačal v predpisanem roku, opravi prisilna izterjava skladno z določbami zakona, ki ureja davčno izvršbo. Ta določba torej ureja postopek v zvezi s prisilno izterjavo, ne določa pa, da pritožba ne zadrži izvršitve. Vendar pa po presoji sodišča ne gre za bistveno nepravilnost, ki bi narekovala odpravo izpodbijane odločbe.

Določba 22. člena ZSam-1 ne določa izjeme po 236. člena ZUP-a. Občanom so pravna sredstva v zvezi z razpisom in izvedbo referenduma predvidena v določbah ZLS in ZRLI. Ne gre za pravo retroaktivnost, če je bil Odlok o uvedbi samoprispevka objavljen 25. 7. 2003 in je začel veljati 2. 8. 2003, samoprispevek pa je razpisan za obdobje od 1. 8. 2003 - 31. 7. 2008.

Pritožba v postopku upravne izvršbe je dopustna le, če je podana v okviru okoliščin in rokov iz 291. do 293. člena v zvezi z 230. do 236. členom ZUP. V primeru pritožbe po 292. in 293. členu ZUP se vzpostavljanje prejšnjega stanja ne predvideva; iz tega (in ob upoštevanju posebnih določb v primeru izvršbe s prisilitvijo po 300. členu ZUP) po presoji sodišča izhaja stališče, da se je glede izvršilnih dejanj iz razlogov po 292. in 293. členu ZUP (časovno gledano) mogoče pritožiti samo, dokler izvršba še ni končana. Potem, ko je upravna izvršba že končana, bi imel tožnik le civilnopravni (odškodninski) zahtevek pred pristojnim rednim sodiščem, če bi tam seveda dokazal nezakonitost izvedene upravne izvršbe. Prav tako pa v obravnavanem primeru tudi ni podan nobeden od relevantnih vsebinskih razlogov za pritožbo po določbah 292. in 293. člena ZUP, saj so bila vsa neposredna dejanja upravne izvršbe opravljena z ustrezno pravno podlago, prav tako niso nastopili razlogi, ki bi narekovali ustavitev izvršilnega postopka - obveznost ni bila izpolnjena (tožnik spornega objekta sam ni porušil), pa tudi izvršilni naslov ni bil odpravljen.

V izvršilnem naslovu se odloča o pogojih izvršljivosti odločbe. Takšno odločitev je mogoče posredno izpodbijati tudi s pritožbo, ki se nanaša na samo izvršbo (1. odstavek 292. člena ZUP), saj gre za vprašanje dopustnega začetka prisilne izvršbe in s tem neločljivo povezanega nadaljevanja izvršbe. Izvršljivost takšne odločbe je potrebno presojati po določbah zakona in ne samo po vsebini izvršilnega naslov, pri čemer je potrebno upoštevati določbe 2. odstavka 236. člena ZUP, ki določa pogoje pod katerimi se lahko prisilno izvrši odločba, ki še ni postala dokončna.

Izpodbijana odločba je nezakonita, ker nima ustrezne obrazložitve. Tožena stranka ni odgovorila na ugovor glede izvršitve odločbe, ni utemeljila obstoja pogojev iz določila 2. odstavka 236. člena ZUP niti ni ta odločitev obrazložena v prvostopenjski odločbi. Ker se v upravnih sporih, kot je obravnavani, lahko izpodbijajo samo dokončni posamični akti (2. odstavek 1. člena ZUS), to pa so akti, zoper katere ni mogoče vložiti pritožbe v upravnem postopku, je sodišče v drugi točki izreka sodbe tožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo z dne 13. 1. 2000 zavrglo.

Niso kršene določbe 236., 240. in 242. člena ZUP, ko pritožbeni organ ni upošteval novih dejstev in dokazov v pritožbi v primeru, ko je bilo blago s carinsko spremnico napoteno na carinjenje prevzemni carinarnici in ko na vhodni carinarnici ni bila predložena carinska deklaracija in varščina, ampak namesto nje garancijska izjava špediterja, in ko carinski upravičenec ni uveljavljal oprostitve in ugodnosti, povezanih s prometnim davkom v rednem carinskem postopku. Take ugodnosti lahko upravičenec uveljavlja le v rednem postopku. Označbo PE poleg matičnega podjetja v izreku je šteti le kot nepotreben dostavek, ki nima niti pravnih niti dejanskih učinkov.

Upravni organ je ravnal prav, ko je ugodil pritožbi denacionalizacijske upravičenke in razveljavil svoj prejšnji sklep o zavrženju njenega zahtevka za vrnitev premoženja v naravi, o samem zahtevku pa še ni odločil, tožena stranka pa je ravnala prav, ko je zavrnila pritožbo zoper prvostopni sklep. V primeru, da je bil del premoženja glede na nekdanje predpise o zaplembi v letu 1950 vrnjen fizični osebi, denacionalizacijska upravičenka, ki ji je bil vrnjen drug del, v denacionalizacijskem postopku ne more zahtevati, glede na 3. odstavek 16. člena ZDen vrnitve prvega dela v naravi, pač pa je upravičena le do odškodnine.

Sodišče je tožbi ugodilo, ker prvostopni organ in tožena stranka nista razčistila po tožniku - investitorju zatrjevane okoliščine, ki pa izhaja iz upravnih spisov, da so ga delavci občine v zvezi z vložitvijo zahteve za pridobitev lokacijskega dovoljenja v roku enega meseca napotili na nepristojni organ (za pridobitev urbanističnega mnenja).