211. člen ZUP

Uporabo predpisa, ki določa parametre za inertne odpadke, zapoveduje okoljevarstveno dovoljenje s tem, ko določa, da morajo kemijske lastnosti proizvedenega gradbenega materiala ustrezati zahtevam za inertne odpadke, kar pomeni, da material ne sme presegati mejnih vrednosti parametrov iz Uredbe o odlagališčih odpadkov. Te zahteve veljajo za sam proizvod ne glede na način in mesto njegove uporabe. Material mora ustrezati tem zahtevam če ima, ali če nima statusa odpadka in ne glede na to, ali se odlaga, vgrajuje ali uporablja kakorkoli drugače. Zato tožnik nima prav, ko trdi, da vgrajevanje materiala v nasip nima nobene povezave z obratovanjem naprave za predelavo odpadkov, češ da naj bi se obratovanje naprave za predelavo odpadkov nanašalo zgolj na predelavo.

Morebitne pomanjkljivosti vsebine predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja ne pomenijo, da je vloga nepopolna, če niso takšne, da sploh ni mogoče šteti, da je bil zahtevi priložen projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja. Investitor je vlogi priložil ustrezen dokaz, in sicer izračun pristojnega organa, iz katerega izhaja, da raven hrupa obratovanja poslovnega objekta tako v primeru odprtih vrat in oken, kot v primeru zaprtih vrat in oken, ne bo presegla zakonsko določene meje. Glede na to, da gre za strokovno mnenje pristojne inštitucije, ki temelji na predpisanih zakonskih aktih in normativih (v katerih so predpisane tudi dopustne negotovosti), in za katerega navedena organizacija odgovarja, se sodišče v podrobnejšo presojo njegove pravilnosti ne bo spuščalo in tudi ne v ugovore v zvezi z njo. Podpis odločbe ni konstitutivni element odločbe, temveč predvsem dokaz, da je odločbo izdala oseba, ki je za njeno izdajo pooblaščena, in opustitev podpisa odločbe s strani osebe, ki je pooblaščena za odločanje, v ZUP ni izrecno sankcionirana in ne gre za kršitev, navedeno med bistvenimi kršitvami določb pravil postopka, zato gre po presoji sodišča za kršit

O razporeditvi obsojenca je bilo odločeno dne 10. 6. 2013, odločba pa izdana 18. 6. 2013, zato je bil spoštovan osemdnevni rok za njeno izdajo in očitana kršitev pravil postopka ni podana. Pravilno je bilo presojeno, da se tožnika na podlagi določb 206. člena ZIKS-1 razvrsti v posebej varovan oddelek zavoda. Ni namreč nevaren za druge zgolj tisti obsojenec, ki uporablja fizično silo, temveč je za nevarnega šteti tudi obsojenca, ki s svojim vedenjem sproža nasilne reakcije ter na ta način ogroža (sebe in) druge. S tem ko je sodišče tožbo zavrnilo, ni podlage za odločanje o tožnikovi zahtevi za odškodnino.

Tožnik je predstavljal nevarnost oziroma ogrožal druge soobsojence oziroma soobsojenca, zato je toženka ravnala pravilno, ko ga je (s soglasjem generalnega direktorja zavoda, kar potrjujejo podatki spisa) namestila na posebej varovan oddelek in mu o tem nato izdala odločbo.

Ustno odločbo je po njeni naznanitvi mogoče spremeniti ali odpraviti samo z uporabo rednih in izrednih pravnih sredstev. Glede na pravno naravo ustnega sklepa je pisni sklep zgolj odpravek te ustne odločbe, posledično čemur morata biti identična, saj je med njima razlika zgolj v njuni obličnosti, glede drugih lastnosti pa imata enake učinke in posledice. Iz upravnega spisa je razvidno, da je pri ustni naznanitvi ukrepa omejitve gibanja uradna oseba tožniku pojasnila, da mu bo gibanje omejeno na prostore Azilnega doma. V izpodbijanem sklepu pa je za razliko od ustno izrečene odločitve v izreku navedeno, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni. Iz navedenih razlogov je tožena stranka ravnala v nasprotju s pravili postopka, zato je sodišče sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

Ker je v obravnavani zadevi treba ugotoviti, katera država je odgovorna (pristojna) za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in zagotoviti tožnikovo predajo tej državi, tožniku pa med tem preprečiti nadaljnje ilegalno prehajanje meje in vlaganje nadaljnjih prošenj za mednarodno zaščito v drugih državah, je omejitev gibanja nujna iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ.

Ker je subsidiarni prevzemnik obveznosti, ki bodo nastale za izplačilo odškodnin po ZPPPAI Republika Slovenija, ki je subjekt javnega prava, gre v primeru odškodnin za poklicno bolezen po ZPPPAI zaradi varstva javnega interesa po naravi stvari za upravno stvar po določbi 2. odstavka 2. člena ZUP in s tem v zvezi za pristojnost upravnega, ne pa socialnega sodišča, saj ni podana nobena izmed naveznih okoliščin iz 7. člena ZDSS-1. Postopek sporazumevanja za priznanje odškodnin v ZPPPAI ni posebej urejen, posebne določbe ima šele ZOPDA, ki v 15. členu določa, da se v postopkih sporazumevanja za priznanje odškodnine, ki so se začeli pred njegovo uveljavitvijo, uporabijo določbe ZPPPAI. Ker pa ZPPPAI posebnih postopkovnih določb ni imel, bi bilo potrebno odločati na podlagi ZUP. Čeprav je mnenje zdravnikov, članov interdisciplinarne komisije, pridobljeno za uveljavljanje neke kasnejše pravice, pa ni upravni akt oz. upravna odločba, temveč javna listina, saj ga ni izdal pristojni organ za odločanje o upravni stvari - pravici do odškodnine oz. pravici do pokojnine pod posebnimi pogoji - in tudi nima sestavnih delov odločbe, kot jih določa ZUP.

Upravno sodišče določili 1. odstavka 213. člena ZZZDR in 4. odstavka 409. člena ZPP- tudi v kontekstu MKOP - uporablja v tem smislu, da obstoji obveznost za (upravne organe in) upravno sodišče, da postavi(jo) posebnega kolizijskega skrbnika otroku v primeru, ko na eni strani stojijo interesi staršev skupaj z interesi za uveljavljanje določenega koncepta varovanja otrokovih koristi s strani centra za socialno delo in so ti interesi oziroma koncepti (lahko) v navzkrižju z interesi ali otrokovimi pogledi na njegove koristi na drugi strani. Otrok, čigar eden od staršev živi v tujini in je državljan druge države EU, ne sme biti v slabšem položaju glede procesnih pravic v zvezi z udeležbo tega starša v postopkih, ki zadevajo otroka, glede na položaj drugih otrok, katerih starši ne živijo v drugi državi EU. Vprašanje procesne udeležbe otrokovega očeta v postopku je treba ločiti od instituta privoljenja v oddajo v rejništvo. V primeru oddaje otroka v rejništvo zadošča privoljenje tistega roditelja, pri katerem otrok živi, kar pa ne pomeni, da organ ni bil dolžan poskusiti pritegniti v postopek otrokovega očeta in ugotoviti njegovo voljo, mnenje, prek njega ugotoviti relevantna dejstva,

V upravnih sporih, ko gre za omejevanje osebne svobode oziroma svobode gibanja, je treba tako po Ustavi RS kot tudi po Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS) v vsakem posamičnem primeru najprej ugotoviti, ali izpodbijana odločitev pomeni poseg v pravico do osebne svobode oziroma prostosti (19. člen Ustave, 5. člen MKVČP), ali pa gre za poseg v pravico do svobode gibanja (32. člen Ustave, 2. člen Protokola št. 4 k MKVČP), četudi je zakonodajalec v ZAzil ukrep iz določila 27. člena poimenoval kot "omejitev gibanja", kar v jezikovnem smislu ustreza določilu 32. člena Ustave in 1., 2. in 4. odstavku 2. člena protokola št. 4 k MKVČP. To ugotavljanje je potrebno zaradi tega, ker je skladno z določilom 8. člena Ustave zakon treba razlagati v skladu z obvezujočimi mednarodnimi pogodbami. Razlika med situacijo, ali gre za poseg v pravico do osebne svobode oziroma prostosti, ali za poseg v pravico do svobode gibanja je pomembna z vidika procesnih standardov, ki so vezani na omenjeni dve pravici. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Amuur v. France, ki se nanaša na pripor (pridržanje) prosilca za

Odločba, ki jo carinski organ izda na podlagi 3. odstavka 52. člena CZ (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) je ugotovitvena - z njo se le ugotavlja pravilna oziroma v postopku preverjanja carinske deklaracije ugotovljena carinska vrednost blaga in predvsem določa carinska obveznost. Pri tem se zavezancu z odločbo, izdano na podlagi 52. člena CZ, ne nalagajo v plačilo carinske dajatve. Stranki mora biti pred izdajo prvostopne odločbe dana možnost, da se izjavi o ugotovitvah glede carinske vrednosti uvoženega blaga, na katere se opira odločba.

Nezakonita je odločitev upravnega organa, ker je odločal o materialnopravnem zahtevku stranke, pa v njem ni izdal upravnega akta, zoper katerega bi bila dopustna pritožba.