UPRS Sodba I U 2314/2018-10

Tožba se zavrne.

1Upravna enota Ljubljana (prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla kot prepozno tožničino pritožbo zoper sklep tega organa št. 140-315/2018-2 z dne 29. 6. 2018, s katerim je bil zavržen tožničin zahtevek za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida. Iz izreka tega sklepa še izhaja, da stroški postopka niso zaznamovani. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je tožnica 23. 7. 2018 vložila pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa z dne 29. 6. 2018, s katerim je bil zahtevek tožnice za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida zavržen. Tožnica je navedeni sklep prejela 3. 7. 2018 in bi morala zoper navedeni sklep vložiti pritožbo v roku 15 dni, to je vključno do srede 18. 7. 2018. Tožnica pa je pritožbo vložila 23. 7. 2018, to je prepozno. Zato jo je prvostopenjski organ, po ugotovitvi, da je pritožba vložena prepozno, na podlagi drugega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel.

2S sklepom št. 140-315/2018-2 z dne 29. 6. 2018 pa je prvostopenjski organ tožničin zahtevek za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida zavrgel. Ugotovil je namreč, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka, ker je o isti upravni zadevi že vodil upravni postopek in odločil z odločbo št. 591-36/2002-11 z dne 31. 3. 2003. S slednjo je bil tožničin zahtevek za priznanje statusa in pravic vojaškega invalida zavrnjen, dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo.

3Tožničino pritožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe kot prepozne je zavrnilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot pritožbeni organ. Tudi pritožbeni organ ugotavlja, da je bila pritožba zoper prvostopenjski sklep vložena prepozno ter da razlogi, zaradi katerih je tožnica zamudila rok za vložitev pritožbe, niso utemeljeni. Tožnica je navedla, da je pritožbeni rok zamudila zaradi slabega počutja in odsotnosti sorodnikov, pri čemer pa glede svojih trditev o slabem zdravstvenem počutju in odsotnosti sorodnikov ni predložila niti predlagala nobenih dokazov, zaradi česar tožničinih navedb o razlogih za zamudo pritožbenega roka pritožbeni organ ni upošteval. Ne glede na navedeno, pa je pritožbeni organ ugotovil, da tožničina (ponovna) vloga z dne 6. 6. 2018 za priznanje statusa vojnega invalida tudi sicer ni utemeljena. O tožničini predhodni zahtevi za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida po predpisih o vojnih invalidih je bilo namreč pred tem že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 31. 3. 2003, s katero je bila tožničina zahteva zavrnjena.

4Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. V tožbi navaja, da je bila med drugo svetovno vojno hudo poškodovana z eksplozijskim vojnim sredstvom, ko je spremljala brata, ki je zbiral vojni material za partizane. Od tedaj ima v telesu številne ostre kovinske delce. Nekaj teh so ji pred leti morali odstraniti v tedanji Vojni bolnici v Ljubljani. O tem je predložila vso razpoložljivo dokumentacijo. Res je, da je zamudila rok za pritožbo, kar je opravičila s svojo slabotnostjo, boleznijo in zato, ker ni mogla dobiti pravočasne pomoči. Tudi sklicevanje na leta in tedanjo nemoč ni zaleglo. Glede navedbe, da ni predložila nikakršnega novega dokumenta, navaja, da je našla in odkrila dokument, ki ga prilaga in je iz leta 2003. Iz slednjega izhaja, da je bilo že v letu 2003 vse zbrano in poslano pristojni zdravniški komisiji. Tožnica poudarja, da je bila poškodovana v vojnem času in z vojnimi sredstvi in da nosi do danes drobce eksplozijskega sredstva v sebi, zaradi česar ji ni razumljivo, da ne more doseči, da bi ji bila izdana pravična odločba. S sklepom upravnega organa z dne 29. 6. 2018, s katerim je bila njena zahteva zavržena, se ne strinja. Sklicuje se na medicinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da je bila poškodovana leta 1942 in kakšne so posledice poškodbe. Zato meni, da bi ji moral biti priznan status in pravice vojnega invalida.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zaradi česar predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je sklep o zavrženju tožničine pritožbe pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz obrazložitve navedenega sklepa in obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa, in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

8Ob ugotovitvi, ki ni sporna, da je tožnica pritožbo zoper sklep z dne 29. 6. 2018 (o zavrženju tožničine zahteve za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida) vložila po preteku predpisanega 15 dnevnega roka, je izpodbijani sklep o zavrženju tožničine pritožbe tudi po presoji sodišča pravilen in zakonit. Navedeni 15 dnevni pritožbeni rok je določen v prvem odstavku 235. člena ZUP. Iz 240. člena ZUP (delo organa prve stopnje v zvezi s pritožbo) pa izhaja, da organ prve stopnje preizkusi, ali je pritožba dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba (prvi odstavek). Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom (drugi odstavek). Izpodbijani sklep je izdan na podlagi citiranih določb ZUP.

9Tožnica ne izpodbija ugotovitve, da je pritožbo vložila prepozno, vendar se pri razlogih za zamudo pritožbenega roka sklicuje na slabo zdravstveno stanje in odsotnost sorodnikov. Sodišče sprejema kot pravilno odločitev pritožbenega organa, ki je tožničino pritožbo zavrnil in ugotovil, da tožnica o razlogih za zamudo navedenega roka ni predložila nobenih dokazov. Drugostopenjski organ pa je, ne glede na to, da je tožnica zamudila pritožbeni rok, ugotovil, da pritožba tudi po vsebini ni utemeljena. Tožničina vloga je bila namreč zavržena iz razloga, ker je bilo o tožničini zahtevi že pravnomočno odločeno.

10Tožnica v tožbi navaja kako je bila poškodovana med drugo svetovno vojno, kakšne posledice so ji zato nastale ter se sklicuje na medicinsko dokumentacijo. Tožničine navedbe se tako nanašajo na samo vsebino zadeve, glede katere bi moralo biti po mnenju tožnice odločeno tako, da bi ji bil priznan status in pravice vojnega invalida. Takšni tožničini ugovori pa niso relevantni. Takšne ugovore bi tožnica uspešno lahko uveljavljala le v primeru, če bi se njena vloga obravnavala po vsebini, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Zavrženje namreč pomeni, da ni pogojev za vsebinsko obravnavo zadeve. Ker gre za tako situacijo tudi v obravnavani zadevi, sodišče tožničine ugovore, ki se nanašajo na vsebinsko presojo zadeve (sklicevanje tožnice na medicinsko dokumentacijo in na zdravstveno stanje), kot nerelevantne zavrača. V obravnavani zadevi namreč do vsebinske presoje zadeve sploh ni prišlo, ker za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.

11Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

12Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker dejansko stanje, ki je za zadevo relevantno, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

13Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.