229.a člen ZUP

Četrti odstavek 213. člen ZUP ne more biti podlaga za toženkino stališče, da se je tožnik s tem, ko je plačal obveznost, ki mu jo nalaga prvostopenjska odloča, odpovedal pritožbi. ZUP fikcije, da se stranka, ki izpolni z odločbo naloženo obveznost, odpoveduje pravici do pritožbe, ne določa. Iz 229a. člena ZUP jasno izhaja, da mora biti izjava o odpovedi pravici do pritožbe dana izrecno, in sicer pisno ali ustno na zapisnik. Prav tako ni mogoče šteti, da je stranka, ki je poravnala z odločbo naloženo obveznost, izgubila pravni interes za pritožbo, saj v primeru uspeha s pritožbo pravna podlaga za plačilo odpade in je v takem primeru upravičena zahtevati že plačano nazaj. Obligacijske pogodbe ni mogoče primerjati z odločbo, s katero upravni organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi pravne ali fizične osebe na področju javnega prava, mnogokrat tudi proti volji osebe, na katero se odločba glasi. Za tako razmerje ne veljajo pravila dispozitivnosti in avtonomnosti urejanja vsebine tega razmerja.

Skladno s prvim odstavkom 229.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku je odpoved pravici do pritožbe dopustna le v postopkih, ki se začno na zahtevo stranke, in ne tudi v postopkih, ki se vodijo po uradni dolžnosti, po uradni dolžnosti pa se vodi tudi postopek zaradi razrešitve prejšnjega skrbnika in imenovanja novega.

Tožnik je podal vlogo, v kateri se je odpovedal pravici do pritožbe zoper 1. točko izreka (razrešitev starega skrbnika), vložil pa je pritožbo zoper 2. točko izreka odločbe (imenovanje novega skrbnika). Stranka se lahko odpove pravici do pritožbe samo glede posamezne točke izreka odločbe, vendar le v primeru ko gre za vsebinsko ločljive dele izreka. Odločitev o zamenjavi skrbnika, torej o razrešitvi starega in imenovanju novega skrbnika, pa je vsebinsko tako povezana in soodvisna, da delna dokončnost ne pride v poštev. Poleg tega je drugostopenjski organ na podlagi tožnikove pritožbe odločbo CSD v celoti odpravil, postopek zamenjave skrbnika pa ustavil. Z odpravo odločbe se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo v preteklosti pred izdajo odpravljene odločbe (281. člena ZUP). To posledično pomeni, da v pritožbenem postopku odpravljena odločba nikoli ni postala ne dokončna ne pravnomočna, zato je organ pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo potrdila.

V konkretnem primeru odpoved pravici do pritožbe oziroma sprožitvi upravnega spora zoper uporabno dovoljenje, ki naj bi bilo ob njegovi izdaji v imenu tožnice (ustno) podano s strani M.J., ni bilo opravljena (izvedena) na zakonsko predviden način. Zato posledično tudi ni mogla biti učinkovita.

Tožnik je po prejemu odločbe o delni ugoditvi prekinitve kazni zapora podal pisno izjavo o odpovedi pravici do pritožbe, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom. Ker se je tožnik pravici do pritožbe odpovedal, je odločba postala pravnomočna. Zato je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožnikovo pritožbo zoper pravnomočno odločbo, ob uporabi 229. a člena ZUP, zavrgel.