UPRS sodba III U 337/2015

I. Tožbi se ugodi, sklep Občinske uprave Občine Divača št. 351-0105/2007-18 z dne 3. 10. 2013 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper odločbo o odmeri komunalnega prispevka št. 351-0105/2007-2 z dne 20. 11. 2007. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedla, da je tožena stranka tožeči stranki kot investitorju na njegovo vlogo dne 20. 11. 2007 izdala odločbo št. 351-0105/2007-2 o odmeri komunalnega prispevka za gradnjo objekta, hotela v ..., na tam navedenih parcelnih številkah, vse k.o. ..., v znesku 43.327,55 EUR. Z odmerno odločbo je bilo določeno, da bo investitor, torej tožeča stranka, plačala prispevek v šestih enakih obrokih, ki so zapadli v plačilo 30. 11. 2007, 30. 1. 2008, 30. 3. 2008, 30. 5. 2008, 30. 7. 2008 in 30. 9. 2008. Dne 19. 9. 2013 je tožeča stranka po pooblaščenki vložila pritožbo, s katero predlaga odpravo klavzule izvršljivosti odločbe.

2Izpodbijana odločba je bila toženi stranki vročena dne 21. 11. 2007, tako da je zadnji dan pritožbenega roka iztekel 6. 12. 2007. Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo dne 18. 9. 2013. Tožena stranka je zato pritožbo tožeče stranke na podlagi drugega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot prepozno zavrgla.

3Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila davčna izvršba na podlagi navedene odmerne odločbe opravljena nezakonito, saj je obveznost, izhajajoča iz izvršilnega naslova, zastarala, saj so plačila obrokov, vsak po 7.221,26 EUR, zapadla 30. 11. 2007, 30. 1. 2008, 30. 3. 2008, 30. 5. 2008, 30. 7. 2008 in zadnje plačilo 30. 9. 2008. Carinski urad Celje je dne 9. 9. 2013 izdal sklep o davčni izvršbi iz katerega izhaja, da je na izpodbijanem naslovu potrdilo o izvršljivosti z datumom 30. 9. 2008.

4Glede na navedeno je tožeča stranka podala predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti, saj odločba - izvršilni naslov ni postala izvršljiva 30. 9. 2008, kot je na izvršilnem naslovu navedla tožena stranka, pač pa je postala izvršljiva najkasneje z zapadlostjo vsakega posameznega obroka. Ker je očitno, da je potrdilo o izvršljivosti nepravilno in neutemeljeno, to dejstvo pa ni resnično, je podala predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti. Tožena stranka je pritožbo tožeče stranke in predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti obravnavala kot pritožbo zoper odločbo št. 351-0105/2007-2 z dne 20. 11. 2007 in jo zavrgla kot prepozno. Zoper ta sklep se je tožeča stranka pritožila in navedla, da se njeno pravno sredstvo ni nanašalo na sam izvršilni naslov, pač pa na razveljavitev napačnega in neresničnega potrdila o izvršljivosti, ki ne izkazuje realnega stanja glede zapadlosti in izvršljivosti posameznih obrokov komunalnega prispevka in gre v bistvu za lažno overitev listine. Ker o predmetni pritožbi ni bilo odločeno, je toženo stranko pozvala, da v naknadnem 7-dnevnem roku o njeni pritožbi odloči, ker v danem roku ni odločila, pa na podlagi 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vlaga tožbo v upravnem sporu zoper odločbo upravnega organa prve stopnje. Sodišču predlaga, da potrdilo o izvršljivosti odločbe, ki ga je izdala tožena stranka A., v zvezi s sklepom tožene stranke št. 351-0105/2007-18 z dne 3. 10. 2013, v katerem je navedeno, da je odločba postala izvršljiva dne 30. 9. 2008, razveljavi.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo vloženo zaradi razveljavitve potrdila o izvršljivosti odločbe, ki jo je izdala dne 20. 11. 2007 v zvezi s sklepom z dne 3. 10. 2013, zavrže. V odgovoru navaja, da je tožba nepravilna in nepopolna, saj ne vsebuje jasne navedbe organa, ki je v konkretni zadevi zastopal A. v smislu petega odstavka 17. člena ZUS-1. Glede na to, da tožeča stranka dejansko izpodbija potrdilo o izvršljivosti odločbe, ki ga je izdala občinska uprava in ki po zatrjevanju tožene stranke ni upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu sodišču predlaga, da tožbo že zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zavrže.

6Nadalje navaja, da izpodbijano potrdilo o izvršljivosti ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu v smislu določbe 2. člena ZUS-1. V nadaljevanju navaja argumente, ki potrjujejo pravilnost potrdila o izvršljivosti. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže, podrejeno pa kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

K točki I izreka:

7Tožba je utemeljena.

8Iz tožbe izhaja, da tožeča stranka na podlagi določbe drugega odstavka 28. člena ZUS-1 vlaga tožbo zoper sklep št. 351-0105/2007-18 z dne 3. 10. 2013 v zvezi s potrdilom o izvršljivosti odločbe tožene stranke št. 351-0105/2007-2 z dne 20. 11. 2007.

9Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da je tožeča stranka z vlogo z dne 18. 9. 2013 predlagala razveljavitev klavzule o izvršljivosti odločbe št. 351-010572007-2 z dne 20. 11. 2007. Navedeno izhaja tudi iz drugega odstavka obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 3. 10. 2013, iz katerega izhaja, da je tožena stranka sama ugotovila, da tožeča stranka predlaga odpravo klavzule izvršljivosti navedene odločbe.

10Potrdilo o izvršljivosti upravne odločbe je potrdilo, izdano na podlagi 180. člena ZUP, po katerem državni organi in organi samoupravne lokalne skupnosti izdajajo potrdila in druge listine tudi o dejstvih o katerih ne vodijo uradne evidence, če zakon tako določa. V tem primeru se dejstva ugotavljajo v postopku, ki je predpisan v tem poglavju. Po določbi drugega odstavka 289. člena ZUP, upravno izvršbo denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvedbo davčnih obveznosti. Po določbi prvega odstavka 146. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je v primeru, če davčni organ izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, za kar gre v konkretnem primeru, saj se izterjuje komunalni prispevek za gradnjo, izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog opremljen s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (v nadaljnjem besedilu predlagatelj izvršbe). Glede na navedeno je potrebno šteti potrdilo o izvršljivosti kot potrdilo iz 180. člena ZUP.

11Po določbi četrtega odstavka 180.a člena ZUP, lahko stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo, v konkretnem primeru gre za potrdilo o izvršljivosti odmerne odločbe, ki je bilo izdano na podlagi 180. člena ZUP, ni v skladu s podatki iz uradne evidence, v konkretnem primeru, podatki upravnega spisa. Zato lahko zahteva spremembo potrdila. Organ mora v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino (četrti odstavek 180.a člena ZUP).

12Tožena stranka je glede na navedeno predlog tožeče stranke za razveljavitev klavzule pravnomočnosti neutemeljeno štela kot pritožbo zoper izvršilni naslov, ki je, kot je med tožečo in toženo stranko nesporno, postal dokončen in pravnomočen.

13Glede na navedeno je tožena stranka vlogo tožeče stranke neutemeljeno zavrgla kot prepozno, s tem pa kršila pravila postopka, določena v četrtem odstavku 180.a člena ZUP. Zaradi navedenega, torej kršitve pravil postopka, je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep tožene stranke odpravilo.

14Tožbeni ugovor tožene stranke glede pomanjkanja njene pasivne legitimacije ni utemeljen. Tožeča stranka je tožbo vložila zaradi molka organa druge stopnje (v konkretnem primeru župana tožene stranke) v zvezi s pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavržena njena pritožba oziroma zahteva za razveljavitev potrdila o izvršljivosti. Po določbi prvega odstavka 33. člena Zakona o lokalni samoupravi zastopa in predstavlja občino župan, ki je pooblaščen tudi za odločanje na II. stopnji. Tožeča stranka sicer v tožbi, vloženi zaradi molka župana o njeni pritožbi (drugi odstavek 28. člena ZUS-1), ni navedla, da toženo stranko - Občino Divača zastopa župan, kar pa po mnenju sodišča ni taka pomankljivost, da bi bilo iz tega razloga potrebno tožbo tožeče stranke kot nepopolno zavreči, saj je tožena stranka pravilno opredelila toženo stranko. Glede na odločitev sodišča pa so tudi ostali tožbeni ugovori tožene stranke neutemeljeni.

15Ob upoštevanju navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala, skladno z navodili sodišča, odločiti o predlogu tožeče stranke za razveljavitev klavzule izvršljivosti.

K točki II izreka:

16Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožnik, ki je v upravnem sporu uspel glede na opravljena dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je tožeča stranka v tožbi uspela, zadeva je bila rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetnica, ji je sodišče priznalo stroške v višini 285,00 EUR s pripadajočim DDV (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).