152. člen ZUP

Po 152. členu ZUP se postopek, ki je bil prekinjen zato, da bi se rešilo predhodno vprašanje pri pristojnem organu, nadaljuje, ko postane odločba o tem vprašanju dokončna ali pravnomočna. Toženka pa je izdala izpodbijano odločbo, še preden je bilo o navedenem predhodnem vprašanju sploh odločeno, pri čemer pa tudi sama prehodnega vprašanja ni rešila, kar pomeni, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je ne da preizkusiti.

Res je, da je toženka postopek prekinila zaradi odločitve o predhodnem vprašanju, vendar je bila odločitev o prekinitvi nepravilna, saj ugotavljanje bonitete zemljišč ne more biti predhodno vprašanje. Za določitev zaščitene kmetije se glede lastništva uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatki iz zemljiškega katastra. Ker je toženka sprejela nezakonit sklep o prekinitvi postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja, ki v tej zadevi ne obstaja, po presoji sodišča z meritorno odločitvijo ni bila dolžna čakati na dokončnost odločbe o (morebitni) spremembi bonitete zemljišč. Tožniki kršitev enakega varstva pravic oziroma pravice do izjave lahko uveljavljali le v postopku, v katerem jim možnost izjave ni bila dana.

Organ je pravilno ugotovil, da vprašanje statusa kmetijske organizacije predstavlja predhodno vprašanje, ki se ga rešuje po petem odstavku 24. člena ZKZ in za reševanje katerega je (po šestem odstavku tega člena) pristojna upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga kmetijska organizacija uporablja. V spisni dokumentaciji upravnih spisov ni podlage za presojo, da bi bil v prejšnjem postopku organ (kdaj) v situaciji, da bi lahko o vprašanju, ali je A. v času sprejema ponudbe štela za predkupno upravičenko po 5. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, zaključeval, da tega zatrjevanega dejstva A. v določenem ji roku ni dokazala oziroma da zanj ni predložila dokazov. Glede na to tožnika tudi ne moreta uspeti z navedbami, da bi v zadevi odobritve pravnega posla bilo treba odločiti brez upoštevanja odločbe o priznanem statusu kmetijske organizacije, torej v smislu tretjega odstavka 140. člena ZUP.

Sklep o zavrnitvi predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka zaradi razrešitve predhodnega vprašanja sam zase ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu.

Pri presoji, ali je določen prejemek pokojnina, se za namene ZDoh-2 smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji. Prejemki iz vira 1109 predstavljajo pokojninsko rento in se zato obdavčijo po šestem odstavku 127. člena ZDoh-2 po 25 % stopnji. Vprašanje o statusu rezidenta mora biti kot predhodno vprašanje rešeno vsaj z dokončno odločbo. Ob izdaji prvostopenjske odločbe to vprašanje še ni bilo dokončno rešeno, saj je bila izpodbijana odločba izdana pred potekom pritožbenega roka zoper odločbo, s katero je bilo rešeno predhodno vprašanje. Vendar pa ta kršitev ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločbe, saj je v času izdaje drugostopenjske odločbe odločitev o predhodnem vprašanju postala dokončna.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. V zadevi je sporna odločba, s katero je bil zavrnjen zahtevek za denacionalizacijo solastninskega deleža do 6/72 na tam navedenih zemljiščih. V tej odločbi pravica stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato izpolnjevanje uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazano. Vprašanje, ki se ne nanaša na vsebino konkretne zadeve, po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V tem primeru gre za odločanje o upravičenosti do vračila premoženja po ZDen, pri čemer je odločitev med drugim odvisna od ugotovljenega državljanstva osebe, za katere premoženje gre. O tem pa kot o predhodnem vprašanju (147. člen ZUP) v posebnem samostojnem postopku z ugotovitveno odločbo odloči organ, pristojen za notranje zadeve in je organ, ki odloča o denacionalizaciji, na njegovo pravnomočno odločbo vezan. Da bi bila odločba o državljanstvu nična, odpravljena ali razveljavljena pa revidentka ni izkazala.

Po pravnomočnosti ugotovitvene odločbe o državljanstvu organ nadaljuje postopek in odloči o denacionalizaciji in mu ni treba čakati na odločitev sodišča o eventualnih pravnih sredstvih, vloženih zoper sodbo sodišča, s katero je postala odločba o državljanstvu pravnomočna.

Ker izpodbijana delna odločba o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo temelji na pravnomočni ugotovitveni odločbi o državljanstvu za bivšega lastnika D.D., kar v zadevi ni sporno, ugotovitev državljanstva kot samostojna pravna celota pa v postopku denacionalizacije pomeni predhodno vprašanje po določbi 147. člena ZUP, tožniki neutemeljeno ugovarjajo, da je prvostopni organ odločil preuranjeno glede na sicer že izčrpana pravna sredstva.

Dokončnost upravne odločbe, s katero se odloča o vprašanju obstoja neke pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna tudi odločitev o glavni stvari (predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP), je tisti mejnik, s katerim ZUP v 152. členu pogojuje nadaljevanje odločanja o glavni stvari v primerih, ko je upravni organ prekinil postopek, da bi se rešilo predhodno vprašanje pri pristojnem organu. Glede na določbo 1. in 2. odstavka 43. člena ZUP stranski udeleženec ne more uspešno uveljavljati ugovorov, s katerimi ne varuje svojih pravic.

Določba 152. člena ZUP ne rešuje vprašanja, ali je podlaga za odločanje drugega organa dokončna ali pravnomočna odločba, s katero je odločeno o predhodnem vprašanju. Po presoji sodišča je treba to določbo razlagati tako, da je podlaga za odločanje drugega organa upravna odločba, ki ji zakon priznava pravni učinek. ZDKG sicer ne določa, v katerem stadiju postopka pridobi pravni učinek odločbo o tem, ali se kmetija šteje za zaščiteno (peti odstavek 4. člena ZDKG), ampak je to vprašanje treba reševati ob upoštevanju določb ZUP. Po prvem odstavku 224. člena ZUP materialnopravni učinki odločbe, izdane v upravnem postopku, nastopijo z njeno dokončnostjo.

Tožbeni ugovor, da lahko upravni organ odloča o denacionalizacijskem zahtevku le na podlagi pravnomočne ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca, je neutemeljen, saj zanj ni podlage v procesnem predpisu, ki ureja upravni postopek. Po določbi 152. člena ZUP se v primeru, ko gre za predhodno vprašanje, ki se rešuje pri upravnem organu, prekinjeni postopek nadaljuje, ko postane upravna odločba dokončna. Navedena določba ZUP je torej povsem jasna, saj nedvoumno določa, da se postopek, ki je bil prekinjen zaradi rešitve predhodnega vprašanja, nadaljuje po dokončnosti upravne odločbe v zvezi s predhodnim vprašanjem. Po pravni teoriji pa je potrebno postopkovne predpise razlagati in upoštevati tako, kot so zapisani, saj so povečini kogentne narave. Procesne norme namreč predstavljajo okvir za odločanje o pravicah in obveznostih strank v konkretnih pravnih zadevah in tako prispevajo k enakemu obravnavanju pravnih subjektov. Dosledno upoštevanje določb postopkovnih predpisov pa je tudi zagotovilo, da bo pravni akt pravno pravilen.

Zamenjava obstoječega delovnega dovoljenja za nedoločen čas po 54. členu ZZDT je možna le, če je imel prosilec ob uveljavitvi ZZDT delovno dovoljenje za nedoločen čas, pridobljeno po prej veljavnih predpisih, in dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji. Če prosilec ob uveljavitvi ZZDT ni imel dovoljenja za prebivanje v RS, ne izpolnjuje pogoja za zamenjavo delovnega dovoljenja za nedoločen čas, zato je prvostopni upravni organ, ko prosilec niti po naknadnem pozivu ni predložil dovoljenja za bivanje, ravnal pravilno, ko je njegovo vlogo kot nepopolno zavrgel.