499. člen ZPP

Ko višje sodišče odloča o pritožbah strank zoper odločitve prvostopenjskih sodišč, upošteva stanje, kakršno je bilo ob sprejemu izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča. Le izjemoma, ko je to posebej predvideno v zakonu, lahko upošteva stanje, ki je nastalo po izdaji izpodbijane odločitve. Zato se dejstva, ki nastopijo po izdaji izvršilnega naslova (izpodbijana sodba), upoštevajo na ugovor dolžnika v izvršilnem postopku. Škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZOR oziroma tretjim odstavkom 133. člena OZ dolžan povrniti njen povzročitelj, vendar le škodo, ki presega normalne (ZOR) oziroma običajne (OZ) meje. Škoda, ki presega normalne (običajne) meje, je protipravna. Za uspeh z zahtevkom mora tožeča stranka dokazati, da ji je v zvezi z opravljanjem (splošno koristne) dejavnosti tožene stranke nastala škoda, ki presega normalne meje. Ni torej bistveno, ali so tožene stranke presegale predpisane mejne vrednosti izpustov v okolje, pač pa kakšne so posledice njihove sicer dovoljene dejavnosti. Toženke so tožnikom za škodo odgovorne solidarno na podlagi tretj

Zoper sklep o potrditvi sklepa prve stopnje o zavrženju predloga za obnovo revizija ni dovoljena, ker v tem sporu glede na vrednost spornega predmeta revizija zoper pravnomočno sodbo ne bi bila dovoljena.

Glede na to, da je zakonska sprememba 1. odstavka 91. člena ZPP-D vstopila v veljavo 1. oktobra 2008 brez omejitev, kot so opredeljene v 499. členu ZPP, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo predlog tožnika za obnovo postopka, saj tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 4. odstavka 86. člena ZPP.

Vložitev tožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice oziroma ponudba državnega pravobranilstva RS za sklenitev izvensodne poravnave (zaradi zatrjevane kršitve človekovih pravic) ne predstavljata obnovitvenega razloga po 10. točki 394. čl. ZPP. Dejstva oziroma dokazi, na podlagi katerih se predlaga obnova, morajo namreč obstajati že v času prvotnega sojenja.

Če je bila tožba vložena pred uveljavitvijo ZPP-99, v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ni obvezno zastopanje po pooblaščencu, ki je odvetnik.

Solidarnost na pasivni strani se ne domneva (razen pri gospodarski pogodbi). Odločitev sodišča prve stopnje o deljeni odgovornosti namesto vtoževane solidarne ne predstavlja prekoračitve tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je pravilno ravnalo in pri določitvi višine odškodnine uporabilo prosti preudarek, saj se v tej zadevi višine zaslužka tožničinega moža in s tem višine odškodnine na da ugotoviti - zaradi tožnikove smrti in ker je od njegovega dela v Italiji poteklo veliko časa, tožnica pa ne razpolaga z listinsko dokumentacijo.

Dolžnost lastnika nepremičnine je poskrbeti, da infrastruktura njegove nepremičnine ne ogroža mimoidočih, t.j. zagotoviti ustrezne varovalne ukrepe, ki bi omogočili varno uporabo površine, ležeče neposredno ob pločniku, in ki bi preprečili tako pristop kot morebitne zdrse mimoidočih v globino med pločnikom in zgradbo.

Toženec je v času vložitve predloga za obnovo postopka pravni interes za to izredno pravno sredstvo imel, vendar ga je kasneje izgubil. Dosegel je namreč izdajo sklepa o razveljavitvi klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe, s tem pa je, tudi glede na razloge obnovitvenega predloga, dosegel cilj, ki ga je zasledoval. Postopek se je vrnil v fazo rednega postopka, zato odločitev obeh sodišč o predlogu za obnovo postopka ne more več izpodbijati. Uveljavitev fikcije vročitve v primeru, ko naslovnik sodnega pisanja na označenem naslovu očitno ni prejel oziroma ni mogel prejeti, ker je sodišču znano, da ga tam ni več, ne pride v poštev.

Po ustaljeni sodni praksi sodišče zavrže revizijo, ki jo je vložila stranka sama, če ni najpozneje v njej izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Ustaljeno stališče revizijskega sodišča je tudi, da pomanjkljivosti revizije, ki jo je vložila stranka sama, ni mogoče odpraviti in da je taka revizija nedovoljena.

Pritožbeno sodišče namreč ne soglaša s pritožnikovo razlago njegovega odgovora na tožbo. V slednjem je namreč tožena stranka ponudila zgolj svojo razlago pogodbe, ni pa trdila, da take pogodbe, ki bi vsebovala tudi že njeno garancijsko obveznost, ne bi sklenila, kar je bistveni element pravno upoštevne zmote v smislu 1. odst. 61. čl. ZOR. Šele sedaj v pritožbi skuša navedeno pravno relevantno dejstvo umestiti v kontekst navedb iz odgovora na tožbo. Na podlagi ugotovitev, da je imela tožena stranka vse možnosti, doseči vpis zastave na zastavljenih nepremičninah v zemljiško knjigo, pa tega brez utemeljenega razloga ni storila, je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno zaključilo, da je nastop odložnega pogoja, ki bi imel za posledico nastanek garancijske obveznosti tožene stranke, preprečila tožena stranka sama. Pritrditi je zato zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bil odložni pogoj določen v breme tožene stranke, katerega nastop je slednja preprečila, zaradi česar je materialnopravo pravilno stališče, opirajoče se na 4. odst. 74. čl. ZOR, da je v takem primeru šteti, da je bil odložni pogoj za nastanek garancijske obveznosti tožene stranke izpolnjen.

Če je tožba vložena pred uveljavitvijo tega zakona se v postopku ne uporabljajo določbe 3. in 4. odst. 86. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je vloženo revizijo zavrglo in odločitev oprlo na 3. in 4. odst. 86. člena ZPP/99, pri tem pa je spregledalo določbo 1. odst. 499. člena ZPP/99, ki določa, da če je bila tožba vložena pred uveljavitvijo tega zakona, se v postopku (med drugimi) ne uporabljata določbi 3. in 4. odst. 86. člena ZPP. ZPP/99 je pričel veljati 14.7.1999, tožba v tej zadevi pa je bila vložena 29.4.1998, torej pred uveljavitvijo ZPP/99, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določb 3. in 4. odst. 86. člena ZPP/99.

Tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme, sploh ni dokazovala, s tem pa tudi ne dokazala, da je bil dolg, ki ga izterjuje v obravnavanem primeru prav v zvezi s premoženjem, ki ga je kot prevzemnik pridobila tožena stranka.

Ni dovoljena revizija, ki jo je vložila zakonita zastopnica mladoletnega toženca sama.

Revizijo je vložila delavka občinske uprave, ki ima sicer opravljen pravniški državni izpit in jo je za vložitev revizije pooblastil župan. Vendar to ne spremeni dejstva, da revizije ni vložila oseba, ki jo po ZPP edina lahko vloži.

Spremenjena določba 56. člena ZIZ sledi eventualni maksimi pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov, ki je uveljavljena tudi v pravdnem postopku. Potrebno je slediti temeljnemu pravdnemu postopku tudi glede smiselne uporabe prehodne določbe, ki se nanaša na navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov (3. odstavek 499. člena ZPP). Spremenjeno določbo 56. člena ZIZ je uporabiti tako, da obveznost navedbe vseh mogočih ugovornih razlogov po 1. odstavku 56. člena ZIZ začne veljati s prvim rednim, po 2. odstavku pa s prvim izrednim ugovorom, vloženim po uveljavitvi zakona.

S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrglo pooblaščenkino pritožbo, pritožbeno sodišče pa je ta sklep potrdilo, je podana (tudi) bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je z zavrženjem pritožbe toženki onemogočeno obravnavanje pred pritožbenim sodiščem.

V pritožbenem postopku zatrjevano dejstvo obstoja izvenzakonske skupnosti že pred sklenitvijo zakonske zveze ni upoštevna okoliščina, ker tožnik ni izkazal, da bi tega dejstva ne mogel pravočasno uveljavljati. Sicer pa tudi zatrjevanje skupnega življenja le z ene strani, ob tem, da druga stranka zanika obstoj skupnega življenja za nastanek izvenzakonske skupnosti, ki ima enake pravne posledice kot zakonska skupnost pred sklenitvijo zakonske zveze, ne da bi to tudi sicer uspel dokazati, ne šteje.

Po prvem odstavku 499. člena ZPP se določbe o obveznem zastopanju v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP) ne uporabljajo v tistih postopkih, v katerih je bila tožba vložena pred uveljavitvijo zakona.