VSL sklep III Cp 2564/2005

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (1. in 2. odstavek
izreka) razveljavi ter zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje
v nov postopek.
Pritožbeni stroški so nadaljnji izvršilni stroški.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnikov z

dne 20.12.2002 zavrglo (1. odstavek izreka); nadaljnje izvršilne

stroške upnika odmerilo na 271.302,00 SIT (2. odstavek izreka);

izvršbo odložilo, do pravnomočnosti tega sklepa (3. odstavek izreka)

in dolžnika oprostilo plačila sodnih taks, pri čemer ta sklep

učinkuje od 20.12.2002 (4. odstavek izreka).

Zoper odločitvi v 1. in 2. odstavku izreka sklepa se dolžnika

pravočasno pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu

spremeni tako, da postopek ustavi oziroma, da sklep v izpodbijanem

delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov

postopek. Navajata, da se je sodišče postavilo na stališče, da naj bi

dolžnika ugovor vložila prepozno in se zato sploh ni spuščalo v

vsebinski del ugovora, čeprav je več kot očitno, da sta bila upnika s

svojo terjatvijo že zdavnaj poplačana in celo preplačana in je v

njunem ravnanju zaznati tudi sum storitve kaznivega dejanja.

Dolžnikoma ni znano, kdaj sta prejela sklep o izvršbi v tej zadevi,

je pa res, da je imela dolžnica odprtih več zadev. Dolžnika sta bila

kot laika vseskozi v dobri veri, da je zadeva zaključena, saj je

dolžnica upnikoma plačala več, kakor jima je kdajkoli dolgovala. Šele

v kazenskem postopku, ki sta ga zoper dolžnico sprožila upnika, se je

v letu 2001, ko je bila dolžnici izrečena oprostilna kazenska sodba,

pokazalo, da sta si avto dejansko prisvojila upnika in je to postalo

novo dejstvo, ki ga je šele potem, torej davno po pravnomočnosti

izvršilnega sklepa, lahko uveljavljala dolžnica. Dolžnika ne moreta

razumeti razlogovanja sodišča, češ, da ker naj ne bi vložila

prvotnega ugovora in je postal izdani sklep o izvršbi pravnomočen,

naj bi to bilo sedaj zacementirano za vse čase in kljub temu, da sta

dolžnika v celoti poplačala svoj dolg, pa morda o tem nista

pravočasno obvestila sodišča. Poleg tega je sodišče tudi

napačno uporabilo materialno pravo, saj ne bi smelo uporabiti določil

sedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, glede na to,

da je bila izvršba s strani upnikov vložena v začetku leta 1998,

sklep o izvršbi naj bi postal pravnomočen v maju 1998, ZIZ v prvotni

obliki je začel veljati s 15.10.1998, sedaj veljavni ZIZ-A, ki ga je

sodišče napačno uporabilo pri svojem odločanju, pa je začel veljati

šele 21.9.2002. Sodišče zato ugovora dolžnikov ne bi smelo zavreči na

podlagi zdajšnjega 2. odstavka 56. člena ZIZ-A.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnikov po izteku roka kot

prepoznega zavrglo in sicer na podlagi v času odločanja veljavnih

določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS št. 51/98 s

spremembami in dopolnitvami - ZIZ) in sicer 3. odstavka 58. člena ZIZ

v zvezi s 1. in 2. odstavkom 56. člena ZIZ. Zaključilo je, da bi

dolžnika razloge iz tega ugovora lahko uveljavljala že v ugovoru

zoper sklep o izvršbi (ki ga sicer nista vložila). Pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je sodišče prve stopnje spremenjeno določbo 56. člena

ZIZ (ki je stopila v veljavo z uveljavitvijo novele ZIZ-A, Uradni

list RS, št. 75/2002, z dnem 21.9.2002) delno napačno uporabilo, v

posledici česar je napačno uporabilo tudi določbo 3. odstavka 58.

člena ZIZ. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje

spremenjenih določb 56. člena ZIZ sploh ne bi smelo uporabiti, ker je

bil predlog za izvršbo v tej zadevi vložen že dne 29.12.1997, sklep o

izvršbi pa izdan že 25.2.1998. Spremenjena določba se namreč

uporablja od uveljavitve zakona, saj ni obsežena v prehodni ureditvi

iz 2. odstavka 122. člena ZIZ-A. Vendar pa jo je sodišče prve stopnje

delno napačno uporabilo. Spremenjena določba 56. člena ZIZ sledi

eventualni maksimi pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov, ki

je uveljavljena tudi v pravdnem postopku. Potrebno je slediti

temeljnemu pravdnemu postopku tudi glede smiselne uporabe prehodne

določbe, ki se nanaša na navajanje novih dejstev in predlaganje novih

dokazov (ki je sicer ZIZ-A ne vsebuje). Če je bil v pravdnem postopku

pred uveljavitvijo zakona, ki je uvedel navedeno prekluzijo, že

opravljen prvi narok za glavno obravnavo, smejo stranke navajati nova

dejstva in predlagati dokaze ter se izjaviti o navedbah in ponujenih

dokazih nasprotne stranke, najkasneje na prvem naroku za glavno

obravnavo po uveljavitvi zakona (3. odstavek 499. člena Zakona o

pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP). Smiselno temu je

po mnenju pritožbenega sodišča, uporabiti spremenjeno določbo 56.

člena ZIZ tako, da obveznost navedbe vseh mogočih ugovornih razlogov

po 1. odstavku 56. člena ZIZ začne veljati s prvim rednim, po 2.

odstavku pa s prvim izrednim ugovorom, vloženim po uveljavitvi zakona

(primerjaj tudi komentar v točki 8 k 56. členu Zakona o izvršbi in

zavarovanju s komentarjem novele, Založba GV, Ljubljana 2002). To

pomeni, da je v konkretnem primeru dolžnikoma še dopuščeno, da v tem

prvem izrednem ugovoru, vloženem po uveljavitvi spremenjene določbe

56člena ZIZ, navajata tudi razloge, ki bi jih sicer lahko

uveljavljala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. V morebitnem

naslednjem ugovoru po izteku roka, pa ju bo prekluzija že vezala.

Ker se sodišče prve stopnje zaradi delne napačne uporabe določbe 56.

člena ZIZ, ni opredeljevalo do vsebine ugovornih navedb, je

pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo

in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. odstavek

365člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). O ugovoru bo moralo sodišče

prve stopnje vsebinsko odločiti.

Pritožbeni stroški so nadaljnji izvršilni stroški.