237. člen ZPP

Delo tožnice je bilo nestrokovno in nenatančno. Osnutki so bili neustrezni, potrebno je bilo več popravkov oziroma jih je bilo potrebno napisati na novo. Pogosto so se pojavljale napake v imenih, opravilnih številkah in zapisu besedila. Pri delu ni bila samostojna, čeprav je zasedala delovno mesto, na katerem se je pričakovalo samostojno preučevanje najtežjih zadev, dodeljevalo pa se ji je spise povprečne in lažje zahtevnosti, ni znala povezovati znanja različnih delovnih področij, imela pa je tudi neprimerno komunikacijo s sodelavci ter neustrezen odnos do uporabnikov. Navedene ugotovitve utemeljujejo podajo ocene nezadovoljivo, kar pomeni opravljanje dela pod pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja.

Elektronsko sporočilo je poslala priča in ne stranka, priča pa ne more predlagati vrnitve v prejšnje stanje, saj ima to možnost le stranka. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju skladno z navodili višjega sodišča razpisalo narok za izvedbo dokazov, na katerega je pravilno vabilo tako toženko kot z njene strani predlagani priči. Skladno s sklepom višjega sodišča je torej sodišče prve stopnje opravilo pravdno dejanje, na katero je opozorilo višje sodišče in s tem dalo toženki možnost za izvedbo tudi z njene strani predlaganih dokazov, ki pa je toženka ni izkoristila, saj na razpisani narok ni pristopila ne toženka ne nobena od njenih prič. Prvi pogoj, izostanek stranke s kasnejšega naroka (za katerega upravičenih okoliščin ni izkazala), je torej bil izpolnjen, prav tako drugi pogoj, da je sodišče že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, tožnica pa je svoje dokazne predloge umaknila in predlagala izdajo sodbe na podlagi stanja spisa, sodišče z izdajo take sodbe ni kršilo določb ZPP.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da terjatev tožeče stranke v višini 1.796,80 EUR ni dokazana, saj iz predloženega računa ni razvidno od katerih računov vtožuje zamudne obresti, niti zapadlost, niti plačilo le-teh in tudi ne stopnjo zamudnih obresti, kar pa tožeča stranka tudi v svojih vlogah ni navedla. Trditveno in dokazno breme pa je na tožeči stranki (7. in 212. člen ZPP). Z dokazno oceno prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša.

Zatrjevanega posojilnega razmerja ne izkazujejo predložene listine. Izvirnik posojilne pogodbe ni bil predložen ne v davčnem in tudi ne v sodnem postopku. S tem, ko na predloženi kopiji ni overitve (podpisa), ni izkazan niti dejanski čas njene sklenitve, oziroma ponareditev overitve celo kaže na to, da je bil dejanski čas njene sklenitve lahko različen od tistega, ki je naveden na predloženi kopiji pogodbe in ki ga zatrjuje tožnik v tožbi in pred tem že v davčnem postopku. Sicer pa gre tako pri pogodbi kot pri vseh ostalih predloženih listinah za listine, ki jih je mogoče sestaviti naknadno, njihovo vsebino pa prilagoditi ugotovitvam davčnih organov. Poleg tega se zneski vračil posojila, ki so razvidni iz predložene listine, ne ujemajo z načinom vračanja, dogovorjenim s pogodbo, zatrjevanje o pologih navedenih zneskov na tožnikov bančni račun pa ostaja, čeprav je breme dokazovanja na strani tožnika, na ravni povsem splošne in s tem neizkazane trditve.

Ker subvencija in pridobitev koncesije nista bili povezani, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožena stranka ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dejavnosti, ki naj bi jo opravljala v okviru samozaposlitve, ne vpliva na njeno obveznost, da (zaradi predčasnega prenehanja opravljanja dejavnosti) vrne sorazmerni del subvencije. Sodišče prve stopnje se je oprlo le na 9. člen Pogodbe o dodelitvi subvencije za samozaposlitev, v katerem je določeno, kaj se šteje za nenamensko porabo sredstev in da je posledica takšne porabe obveznost vračila sorazmernega dela subvencije. Pojasnilo je, da gre za nenamensko porabo sredstev vedno, ko pride do prenehanja samozaposlitve pred s pogodbo dogovorjenim časom, razen v primeru odjave zaradi uveljavljanja pravice do starševskega dopusta in nadomestila. V obravnavanem primeru navedena izjema ni bila zatrjevana, nesporno pa je bilo, da je samozaposlitev prenehala pred časom, dogovorjenim s pogodbo. Odločitev o tem, da mora tožena stranka tožeči vrniti sorazmeren del subvencije, je zato pravilna. Vprašanje, ali bi tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o dodelitvi subvencije morala vedeti kakšni so pogoji za opravlja

Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je utemeljen. S tem, ko je sodišče zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, je kršilo njeno pravico do izjave o pravno odločilnih dejstvih. Dejstvo, da so bile priče pravilno vabljene in niso pristopile na obravnavo, ne more iti v škodo toženi stranki. Sodišče bi lahko ukrepalo v skladu z 241. členom ZPP v povezavi z 237. členom ZPP (odreditev prisilnega privoda priče). Zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da priče, ki jih je predlagala tožena stranka in so zaposlene pri toženi stranki niso pristopile na narok, kaže na to, da tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme glede obstoja odpovednega razloga, svojih trditev ni uspela dokazati.

Neodzivanje priče na vabilo sodišča ni razlog za opustitev zaslišanja. Če je neodzivanje priče posledica bolezni, se jo zasliši na domu, če pa noče priti na sodišče, je treba ravnati skladno z 241. členom ZPP. Navedba tretjega odstavka 244. člena ZZK-1, ki prepoveduje izbrisno tožbo proti dobroverni osebi, se ne nanaša na neposrednega pridobitelja lastninske pravice, temveč izključno na nadaljnje pridobitelje pravice na nepremičnini. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo neposrednega pridobitelja ne varuje. V primeru nedovoljenega razpolaganja s skupnim premoženjem gre za ničen posel, če je tretji pridobitelj v slabi veri. Sodišče lahko stranko le opozori na nepravilnosti pri oblikovanju zahtevka, ne sme pa zahtevka samo oblikovati.

Vabilo stranki na zaslišanje mora biti vročeno osebno stranki oziroma osebi, ki naj se zasliši za stranko. V primeru pravne osebe, je to njen zakoniti zastopnik. Vabilo mora prav tako vsebovati navedbo, da se bo na naroku izvedel dokaz z zaslišanjem strank, in da je lahko stranka, ki pride na narok, zaslišana, čeprav druga stranka ne bi prišla. Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi bilo vabilo toženi stranki na narok za glavno obravnavo vročeno osebno zakonitemu zastopniku tožene stranke, kot tudi ne, da bi vsebovalo navedbe, ki jih opredeljuje drugi odstavek 261. člena ZPP, in ker niso bili podani drugi razlogi iz 258. člena ZPP za zaslišanje le ene od obeh pravdnih strank, bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati tudi toženo stranko.

V obravnavani zadevi ne gre za situacijo iz določila tretjega odstavka 427. člena OZ, po katerem se domneva, da je upnik dal svojo privolitev, če je brez omejitve sprejel kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu. Tožnica izplačil s strani družbe ni knjižila kot dolg iz pogodbe o finančnem leasingu, sklenjene s tožencem, temveč jih je do vračila plačniku (ker ni soglašala s prevzemom dolga) hranila na prehodnem kontu.

Če je zavarovancu s pravnomočno odločbo priznana pravica do dela na drugem ustrezno lažjem delu, ki ga opravlja v polnem delovnem času, se v primeru zdravstvenih težav začasna nezmožnost za delo ugotavlja ob upoštevanju omejitev pri delu, določenih z odločbo o pravicah iz invalidskega zavarovanja.

Dejstvo, da ima odvetnik, ki je vabljen kot priča, isti dan razpisano obravnavo v drugih zadevah kot pooblaščenec, samo po sebi ne predstavlja opravičljivega razloga za neprihod na narok, na katerega je bil vabljen kot priča.

Glede na za pooblaščence tožene stranke običajni način sprejema pisanj preko sodne službe, glede na okoliščino, da so toženkini pooblaščenci sodbo nedvomno prejeli, da so jo prevzeli na sodišču ter da tožena stranka ne pojasni, na kakšen način naj bi po njenem pisanje dejansko prejela, in končno v odsotnosti dokaznega predloga, da naj se vročitev preveri še v omenjeni posebni knjigi vročanja, ki se vodi pri sodišču, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka sodbo prejela 5. 5. 2008, ne pa 25. aprila 2008, tako kot to izhaja iz odtisa datuma na podpisani vročilnici.

Zakon ne predvideva, da je potrebno vabilo priči za zaslišanje vročiti osebno (1. in 2. odst. 142. čl. ZPP in 1. odst. 237. čl. ZPP), prvostopenjsko sodišče pa je očitno ocenilo, da osebna vročitev v obravnavanem primeru ni potrebna. Pritožba ni navedla prav nobenih razlogov, s katerimi bi to oceno omajala.

Iz podatkov spisa in sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je bil toženec na analizo DNK vabljen vsaj desetkrat, vendar se odvzema krvi ni udeležil. Če sodišče nekega dokaza ne more izvesti, mora odločiti ob upoštevanju ostalih dokazov in na podlagi uspeha celotnega postopka ter po pravilu o dokaznem bremenu (216. člen ZPP). Tako je sodišče tudi ravnalo, pri tem pa ni zanemarilo svoje dolžnosti, da mora imeti vsaka stranka možnost sodelovanja v postopku. Procesna neaktivnost stranke je njena možnost, ki pa ima v zakonu predvidene posledice - odločanje ob upoštevanju tistih dokazov, ki jih sodišče lahko izvede.

Skladno s 1. odst. 241. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL sme sodišče denarno kaznovati pričo, če na zaslišanje ne pride in svojega izostanka ne opraviči pod pogojem, da je bila priča v redu povabljena na zaslišanje. To v smislu 1. odst. 237. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL pomeni, da mora biti priča v vabilu na zaslišanje opozorjena na posledice neopravičenega izostanka.

Toženec, ki se pritožuje zoper zamudno sodbo, mora ponuditi dokaze za trditev, da mu tožba ni bila vročena.

Dogovor zakoncev, po katerem en zakonec prejme od drugega stvari, ki dotlej niso bile del skupnega premoženja, ima naravo izplačila deleža na skupnem premoženju v nadomestnih stvareh in ni v nasprotju s specialnimi določbami ZZZDR. Upoštevanje temeljnih načel obligacijskih razmerij - predvsem pravil o dolžnosti izpolnitve obveznosti, o načelu vestnosti in poštenja pri izpolnjevanju obveznosti in o dispozitivni naravi zakonskih določb - ne narekuje, da bi se določba 124. člena ZOR o upnikovi pravici do razdrtja pogodbe razlagala v korist pogodbi nezvestega dolžnika, temveč v korist upnika. Poravnalna ponudba pravdne stranke je procesno razpolaganje, usmerjeno na prizadevanje, da bi se pravda končala s poravnavo (namesto s sodbo) - in ne brezpogojno razpolaganje z lastnimi pravicami in obveznostmi v materialnopravnem razmerju. Zato poravnalna ponudba ni upoštevna za presojo ravnanja toženca - dolžnika v materialnopravnem razmerju.

Neglede na to, ali se presojajo same po sebi ali s stališča varstva zasebnosti v širšem (ustavnopravnem) kontekstu, določbe Zakona o pravdnem postopku (predvsem 2. odstavek 243. člena, 1. odstavek 238. člena), narekujejo naslednji sklep: pravdna stranka se sme upreti zaslišanju priče o taki vsebini njenega (telefonskega) pogovora z drugim, glede katere bi sama imela pravico odkloniti izpoved zaradi razlogov iz 271. člena v zvezi s 1. odstavkom 238. člena ZPP. V nasprotnem primeru bi bila izigrana pravica stranke, da odkloni izpoved. Zvočni posnetek pogovora z drugim, ki ga napravi udeleženec pogovora, je treba načelno presojati povsem enako kot zapiske, ki si jih napravi o pogovoru, neglede na način zapisa in neglede na čas zapisa.