VDSS Sklep Pdp 60/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z navedenima sklepoma z dne 19. 9. 2023 odločilo, da je toženec dolžan družbi A. povrniti strošek nadomestila plače za pričo B. B. v višini 27,80 EUR (1. sklep) in strošek nadomestila plače za pričo C. C. v višini 53,59 EUR (2. sklep), v roku 8 dni od prejema sklepa.

2Toženec oba sklepa v skupni pritožbi izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da tretji odstavek 163. člena ZPP strankam postopka omogoča določno in vsebinsko priglasitev stroškov in utemeljitev le te do konca prve glavne obravnave. Posledično se tožeča stranka kot delodajalec ne more sklicevati na prepozno predložene plačilne liste za svoja delavca B. B. in C. C. Ker je sodišče po prejemu razveljavitvenega sklepa drugostopenjskega sodišča tožečo stranko pozvalo k predložitvi listin, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Tožeča stranka namreč ni nek tretji delodajalec, ki sme računati na ustrezna pojasnila sodišča. Sodišče bi moralo zahtevek za povračilo izplačila nadomestila priči zavrniti. Sicer pa za ugoditev zahtevku ne zadoščata niti predloženi plačilni listi, saj potrjujeta le to, da je tožeča stranka svojima delavcema za mesec september 2021 obračunala nadomestilo, ne pa, da jima ga je tudi izplačala. Prav izplačilo pa je osnovni pogoj za priznanje pravice do povrnitve nadomestila plače. Iz predložene plačilne liste izhaja, da je B. B. v septembru koristil dva dneva letnega dopusta, ne pa, kako sta imeli ti priči razporejen delovni čas dne 24. 9. 2021, ko sta bili zaslišani. Mogoče je namreč, da sta oba pričala na dan koriščenja dopusta. Napačno je sodišče pri izračunavanju upoštevalo bruto- bruto vrednost delovne ure. Pravilnik namreč ne govori o stroških, ki jih je imel s pričanjem delodajalec in tudi ne o višini obračunanega nadomestila, temveč o izplačanem nadomestilu, torej znesku, ki ga je delavcu dejansko izplačal (neto nadomestilo). Sodišče tudi ne bi smelo izhajati iz povprečne vrednosti delovne ure tega meseca, ki zajemajo tudi dodatke. Preostali del po določbah veljavnih predpisov v vsakem primeru bremeni samega delodajalca. Prvostopno sodišče se s toženčevim argumentom, zakaj delodajalcu v nobenem primeru ni mogoče priznati več od zaslišanemu delavcu izplačane neto vrednosti nadomestila sploh ni ukvarjalo, s čimer je poseglo v njegovo pravico do izjave. Priglaša stroške postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Niti očitanih, niti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev ni zaznalo.

5Po 168. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ima delavec pravico do odsotnosti z dela, če mu je odrejeno ali predlagano naj sodeluje ali nudi pomoč upravnemu ali sodnemu organu ali je iz drugih razlogov brez krivde poklican k sodelovanju z upravnim ali sodnim organom. Kdo mora delavcu za njegovo odsotnost z dela zagotoviti nadomestilo plače in v kakšni višini, ureja 242. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da ima priča poleg povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče tudi pravico do povračila izgubljenega zaslužka. Priča mora zahtevati povračilo takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico. Priče, ki so zaposlene, imajo zaradi sodnega vabila pravico do povrnitve plače za odsotnost z dela - prvi odstavek 12. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 in nasl.). Nadomestilo jim izplača delodajalec, pri katerem je priča zaposlena. Delodajalec delavcu izplača 100 % nadomestilo plače oziroma delavec je upravičen do nadomestila plače, ki je enako znesku plače, ki bi jo prejel, če bi v času odsotnosti delal. Sodišče povrne izplačano nadomestilo delodajalcu v skladu s tretjim odstavkom 242. člena ZPP (13. člen Pravilnika).

6Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določbo tretjega odstavka 163. člena ZPP. V obravnavani zadevi namreč ne gre za situacijo, ko bi tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov po koncu glavne obravnave, torej v nasprotju s citirano določbo, temveč gre za vprašanje utemeljenosti povračila nadomestila plače, ki ga je delodajalec izplačal pri njem zaposlenima delavcema, ki sta po predlogu tožene stranke pričala na sodišču. Ker zahtevek delodajalca za refundacijo nadomestila plače za pričo C. C. (list. št. 152) in za B. B. (list. št. 155), ki mu je sodišče prve stopnje sledilo pri odmeri priglašenih stroškov ni ustrezal pravilom iz 13. člena Pravilnika, je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 597/2022 z dne 6. 6. 2023 izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V slednjem je bilo prvostopno sodišče dolžno ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva v zvezi s povrnitvijo nadomestila plače, ki so v izpodbijanem sklepu izostala. Glede na podane napotke instančnega sodišča, je sodišče prve stopnje delodajalca po prejemu razveljavitvenega sklepa pravilno pozvalo k dopolnitvi vloge na način, da računovodsko izkaže izplačano nadomestilo plače navedenima dvema delavcema, kar je delodajalec tudi storil. Z navedenim ravnanjem sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve pravdnega postopka, poziv delodajalcu je bil skladen z določbami ZPP in napotki višjega sodišča, predloženo dokazilo delodajalca pa je bilo pravočasno in ga je sodišče kot takšnega tudi utemeljeno upoštevalo. Pri tem ne igra nobene vloge dejstvo, da je delodajalec hkrati tudi tožeča stranka.

7Ne drži pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek za povračilo nadomestila plače pričama zavrniti, ker delodajalec ni izkazal dejanskega izplačila nadomestila. Delodajalec je sodišču za obe priči predložil obračun plače za september 2021, iz katerega je razviden znesek obračunanega nadomestila, pa tudi datum izplačila (18. 10. 2021). Predloženo dokazilo zadošča, zato je sodišče prve stopnje nanj pravilno tudi oprlo svojo odločitev. Iz listin v spisu ne izhaja, da bi katerakoli od prič na dan, ko je bila zaslišana na sodišču, koristila letni dopust, zato so neupoštevne tudi pritožbene navedbe o takšni hipotetični možnosti.

8Odločitev sodišča prve stopnje je v izpodbijanih sklepih utemeljena z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Sodišče prve stopnje je v obeh sklepih način izračuna povračila nadomestila jasno in natančno pojasnilo. Delodajalcu je utemeljeno priznalo strošek nadomestila plače v bruto- bruto znesku. Slednji namreč predstavlja končni strošek delodajalca v zvezi s plačo oziroma nadomestilom plače delavca in do katerega je dejansko upravičen skladno z določbami Pravilnika. Upoštevati je namreč potrebno, da je v našem plačnem sistemu uveden sistem bruto plače in da plačilo za delo ne predstavlja le neto plače. Delavec ima pravico do bruto plače po določbah 126. do 129. člena ZDR-1, katere del so davki in prispevki, ki jih je delodajalec dolžan zanj plačati v skladu s predpisi. Drugi bruto (ali bruto-bruto) pa pomeni strošek delavčeve plače za delodajalca. Gre za dajatve, ki glede plače bremenijo delodajalca (16,1%). Enako velja za nadomestilo plače za odsotnost z dela zaradi pričanja na sodišču. Končno breme slednjega ni dolžan nositi delodajalec, temveč najprej tisti, po predlogu katerega se je procesno dejanje na sodišču opravilo. Izraz "izplačano nadomestilo" iz 13. člena Pravilnika torej predstavlja bruto- bruto znesek in ne neto znesek, za kar se pritožba neutemeljeno zavzema. Slednje je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno upoštevalo. Ker pojem plača poleg osnovne plače zajema tudi del plače za delovno uspešnost in dodatke (2. odstavek 126. člena ZDR-1), niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno slednje izvzeti od osnove, od katere se izračuna nadomestilo plače.

9V kateri vlogi naj bi toženec podal argumente v zvezi s tem, da delodajalcu pripada zgolj povračilo neto zneska izplačanega nadomestila, toženec v pritožbi ne pojasni. Ni naloga pritožbenega sodišča, da po spisu samo išče navedbe stranke, ki jih je nemara podala ali pa tudi ne. Pritožba mora navesti pritožbene razloge in jih konkretizirati, takšni pa postanejo šele, če stranka določno navede, katere neupoštevane trditve so bile dane in v kateri vlogi. Ker je slednje izostalo, niso utemeljene niti pritožbene navedbe o kršitvi pravice do izjave.

10Toženec s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.