VSL Sodba I Cpg 414/2021

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki znesek 6.238,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa v plačilo do plačila, vse v 15 dneh, in (II.) toženi stranki naložilo v plačilo stroške tožeče stranke v višini 2.067,55 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od tega zneska.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Vtoževani zahtevek se nanaša na plačilo dobavljenih mesnin toženi stranki, za katere pa tožena stranka trdi, da jih ni prejela.

6V pritožbi tožena stranka uveljavlja, da naj bi sodišče prve stopnje izvedlo dokaze, ki jih je tožeča stranka predlagala prepozno. Višje sodišče ugotavlja, da ta očitek ne drži. Tožeča stranka je namreč listinske dokaze predložila na prvem naroku za glavno obravnavo, takrat pa je tudi predlagala zaslišanje prič. V skladu z 286. členom ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP). Že na podlagi tega določila so bili dokazni predlogi tožeče stranke pravočasni. Ob tem pa sodišče prve stopnje pred prvim narokom tožeči stranki ni poslalo dopisa v smislu drugega odstavka 286. člena ali prvega odstavka 286.a člena ZPP, saj je tožečo stranko le pozvalo, naj postavi določen zahtevek, navede vsa potrebna dejstva in predloži dokaze.

7Tožena stranka nadalje uveljavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotavljalo le na podlagi zaslišanja prič, ki pa so bile tudi vse pristranske, pri čemer pa v sodbi tudi ni pojasnjeno, v kakšnem razmerju so te priče s tožečo stranko. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni sprejelo le na podlagi izpovedi zaslišanih prič, temveč je pri tem upoštevalo še številne listinske dokaze, ki jih je v spis predložila tožeča stranka. Res v sodbi ni izrecno zapisano, v kakšnem razmerju so te priče s tožečo stranko, a to jasno izhaja iz samega spisa. Vendar pa zgolj zato, ker so priče v razmerju s tožečo stranko (njen zaposleni, ki je sprejemal naročila, A. A., šofer B. B. in računovodkinja C. C.), to ne pomeni, da so te priče zgolj zato tudi pristranske. Sodišče prve stopnje si je namreč vtis o izpovedi zaslišanih prič ustvarilo z osebnim vtisom ob zaslišanju, kar je tudi namen neposrednega zaslišanja prič. Jasno je pojasnilo, da so bile izpovedi skladne, tudi s predloženimi listinskimi dokazi. Medtem pa tožena stranka v spis ni predložila nobenih listinskih dokazov (tudi ne kakšne pravočasne reklamacije računov). Dokazni predlog za zaslišanje D. D. je celo umaknila. Zakonita zastopnica tožene stranke pa na zaslišanje ni pristopila, čeprav je bila pravilno vabljena, in svojega izostanka tudi ni opravičila. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sprejelo sklep, da zakonite zastopnice tožene stranke ne bo zaslišalo (262. člen ZPP). Stranke namreč k izpovedi ni mogoče prisiliti. Ob tem višje sodišče še ugotavlja, da navzoči pooblaščenec tožene stranke na naroku, na katerem je sodišče sprejelo sklep o nezaslišanju, le-tega ni grajal na samem naroku, pa tudi kasneje ne. V kolikor je menil, da je s tem prišlo do kakršnekoli kršitve pravil pravdnega postopka, bi moral v skladu z 286.b členom ZPP to kršitev uveljavljati že na tem naroku. Uveljavil je ni niti na kasnejšem naroku, uveljavljanje tega v pritožbi pa je prepozno. Sodišče prve stopnje je toženi stranki dalo možnost, da predlaga ustrezna zaslišanja, prav tako je na narok pravilno vabilo zakonito zastopnico tožene stranke, pa tožena stranka nobene od teh možnosti ni izkoristila. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Prav tako tožena stranka tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče ne bi smelo uporabiti 435. člena Obligacijskega zakonika – OZ. V tem členu je določeno, da se s prodajno pogodbo prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (prvi odstavek 435. člena OZ). Tožeča stranka pa je svoj tožbeni zahtevek temeljila ravno na tem določilu zakona. Tožena stranka je seveda imela možnost dokazati, da pogodba s strani tožeče stranke ni bila izpolnjena. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, in to na podlagi vseh izvedenih dokazov, ki jih je predložila le tožeča stranka. Višje sodišče pa tu opozarja še na dejstvo, da je tožeča stranka uveljavljala in tudi dokazala, da je tožena stranka tožeči stranki zatrjevala in ji o tem predložila dokaz, da naj bi bila določena plačila opravljena že vnaprej, saj ji sicer tožeča stranka blaga ni več želela dobavljati. Kasneje pa je tožeča stranka ugotovila, da plačilo sploh ni bilo izvedeno, kar izhaja tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje. Tožena stranka se o tem dejstvu v ničemer ni izjasnila. S takim ravnanjem, ko je tožečo stranko v bistvu zavedla, da ji je dobavila mesnine, čeprav zneskov ni plačala, pa je še dodatno dokazano, da je tožena stranka ravnala neposlovno, nepošteno in v nasprotju z dogovorom.

9Tožena stranka je tudi uveljavljala, da je predlagala postavitev izvedenca grafologa, pa sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, čeprav je bil pomemben. Višje sodišče ugotavlja, da je pravilna že obrazložitev sodišča prve stopnje, da je bil ta dokazni predlog postavljen preveč pavšalno, brez konkretizacije. Ob tem pa je iz zapisnika naroka z dne 18. 9. 2020 (na 3. strani) razvidno, da je bil ta dokazni predlog podan le podrejeno. Predlagano je bilo, da se po zaslišanju E. D. in D. D. po potrebi opravi dokaz s soočenjem prič, če pa se tudi s tem dokaznim predlogom sodišče ne bi moglo prepričati o gotovosti navedb tožene stranke, pa je predlagala postavitev izvedenca grafologa. Tudi glede na postavitev tega dokaznega predloga je tako jasno, da položaj, ko naj bi sodišče postavilo izvedenca grafologa, sploh ni nastopil. Zaslišanje E. D. in D. D. ni bilo opravljeno iz razlogov na strani tožene stranke, prav tako pa zato tudi ni bilo mogoče soočenje teh dveh oseb s šoferjem tožeče stranke.

10Tožena stranka še uveljavlja, da je izpodbijana sodba neobrazložena glede stroškov in se zaradi tega ne da preizkusiti. Tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi dovolj pojasnilo, katere stroške je priznalo tožeči stranki, pri tem pa se je pravilno sklicevalo tudi na stroškovnik na list. št. 88 spisa. Taka obrazložitev je povsem zadostna, iz stroškovnika v spisu pa tudi jasno izhaja, katere stroške in v kakšni višini je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki.

11Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12Izrek o stroških tožene stranke je odpadel, saj jih ta ni priglasila (163. člen ZPP).