VSL sodba I Cpg 1098/2010

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati v stečajno maso tožeče stranke znesek 20.864,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.000.000,00 SIT za čas od 14. 04. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 20.864,63 EUR za čas od 01. 01. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka). Obenem ji je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 2.203,00 EUR z obrestmi (2. točka izreka) in odločilo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške (3. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je kot materialnopravno podlago tožbenega zahtevka za plačilo vtoževane odškodnine navedla določbo 1. odstavka 19. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod), po kateri uprava odgovarja upnikom za škodo, ki jim je nastala, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega poplačila terjatev iz stečajne mase, če je nad podjetjem začet stečajni postopek in če je (med drugim):

- uprava opustila enega izmed v točkah 1. do 4. prvega odstavka 19. člena navedenih ukrepov ali

- kršila prepoved neenakopravnega obravnavanja upnikov (5. točka 1. odstavka 19. člena ZFPPod).

Tožeča stranka je očitala toženi strani, da je opustila ravnanja, ki jih je bila ob ugotovitvi kapitalske neustreznosti dolžna opraviti po 10. členu ZFPPod (1. točka 1. odstavka 15. člena ZFPPod) ter da ni pravočasno predlagala začetka stečaja ali prisilne poravnave v skladu s 1. odstavkom 13. člena ZFPPod (2. točka 1. odstavka 19. člena ZFPPod).

Prvostopno sodišče je ocenilo, da obstajajo vsi elementi dejanskega stanu, ki je opredeljen v 2. točki 1. odstavka 19. člena ZFPPod. Ker je ugotovilo, da že prijavljena terjatev družbe M. I. d.o.o. Ljubljana presega znesek vtoževane terjatve, se je ukvarjalo le z vprašanjem obstoja te terjatve. Pri tem je pravilno kot pravno odločilno upoštevalo, da terjatev upnika M. I. d.o.o. temelji na pravnomočni sodni odločbi, plačilnemu nalogu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Plg 13/2004 z dne 11. 10. 2004.

Prvostopno sodišče je presojalo trditve tožene stranke, da ji plačilni nalog nikoli ni bila vročen, da o njem ni bila seznanjena in da je o tem obvestila stečajnega upravitelja. Po vpogledu v spis I Plg 13/2004 je ugotovilo, da je bila vročitev pisanja toženi stranki opravljena pravilno, da sta bili toženi stranki puščeni dve obvestili v skladu s takrat veljavnima 140. in 141. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in da se je, ker dolžnik pisanja v roku ni dvignil, v skladu z določbo 4. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 141. člena ZPP štelo, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo puščeno drugo obvestilo. Očitki prvostopnemu sodišču, da ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da je bila vročitev opravljena v skladu z zakonom in kako je ugotovilo, da sta bili na naslovu tožeče stranke puščeni dve obvestili, niso utemeljeni, saj je prvostopno sodišče navedlo, da je to ugotovilo po vpogledu v spis I Plg 13/2004 in tudi pojasnilo, na podlagi katerih zakonskih določb se je štelo, da je vročitev opravljena. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

Prvostopno sodišče je res kršilo določbo 1. odstavka 217. člena ZPP, ker vpogleda v spis I Plg 13/2004 ni izvedlo na naroku, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo. Toženec pa niti ne pove, kako naj bi to vplivalo.

Pritrditi je sicer treba pritožniku, da je možno dokazovati, da vročitev ni bila pravilno opravljena. Vendar pa pritožnik ni navedel prav nobenega dejstva in okoliščine, iz katerih bi to izhajalo, temveč je le pavšalno zatrjeval, da mu pisanje ni bilo vročeno. Ker s takšnimi trditvami ne more ovreči pravilnosti vročitve, dokazovanja z zaslišanjem tožene stranke, ki bi potrdila trditve, da ji plačilni nalog ni bil vročen, ni bilo potrebno izvajati. Prvostopno sodišče je torej pravilno ugotovilo, da toženec ni navedel prav nobenega razloga, ki bi utemeljeval razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in pravilno postopalo, ker dokaza z zaslišanjem tožene stranke ni izvajalo.

Pravnomočna sodna odločba veže sodišče in stranke, s tem pa tudi stečajnega upravitelja. V razmerje, o katerem je bilo pravnomočno odločeno, pa razen z izrednimi pravnimi sredstvi, ni dopustno posegati. Zato se prvostopnemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati s trditvami tožene stranke v zvezi s temeljem terjatve.

Prvostopno sodišče je na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da je položaj kapitalske neustreznosti pri tožeči stranki izkazan že „od konca“ leta 1999 dalje“ (tudi v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka). Obveznost tožeče stranke, da ravna v skladu z določbo 10. člena ZFPPod in predlaga stečajni postopek oziroma postopek prisilne poravnave v skladu z določbo 1. odstavka 13. člena ZFPPod, je torej obstajala ves čas ugotovljene kapitalske neustreznosti, vse od leta 1999 dalje. Ves ta čas je torej obstajalo tudi stanje protipravne opustitve dolžnih ukrepov, vse do vložitve predloga za začetek stečajnega postopka. Pritožbeno sodišče zato soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da zastaranje terjatve ni moglo začeti pred začetkom stečajnega postopka in z razlogi za takšno stališče, ki se jim v celoti pridružuje.

Pritožnik ne pove, kako naj bi njegove trditve, da tožena stranka ni mogla sprejeti ukrepov, ki ji jih nalaga ZFPPod glede terjatve M. I. d.o.o., ker z njo ni bila seznanjena, vplivale na ugotovljeno kapitalsko neustreznost tožeče stranke. Zato za odločitev niso relevantnega pomena.

Pritožnik trdi, da je tožena stranka v svojih vlogah pojasnjevala vzroke, zaradi katerih je prišlo do (ugotovljenega) finančnega stanja in na katere ni mogla vplivati ter v zvezi s tem predlagala izvedbo dokaznega postopka, zlasti svoje zaslišanje. Prvostopnemu sodišču očita, da je brez obrazložitve zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sicer res podala nekaj trditev v smeri razbremenitve njene odškodninske odgovornosti zaradi očitane opustitve dolžnega ravnanja iz 1. točke 1. odstavka 19. člena ZFPPod. Vendar pa so te njene trditve vse prepavšalne, da bi se z njimi lahko razbremenila odgovornosti za nastalo škodo. Trdila sicer je, da se je v letu 2002 P.A. umaknil iz slovenskega tržišča, da je poskušala pridobiti nov posel – zastopništvo za prodajo vozil, vendar ni bila uspešna. V letu 2002 in 2003 je poskušala izvesti določene ukrepe finančne sanacije, zlasti pa pridobiti nove posle, ki pa niso bili uspešni. Ni pa tožena stranka navedla, konkretno kakšne ukrepe finančne sanacije je izvajala ter konkretno katera so bila njena ravnanja v smeri pridobitve novih poslov. Ker pa je tožeča stranka utemeljevala odškodninsko odgovornost tožene stranke tudi zaradi opustitve dolžnega ravnanja po 2. točki 1. odstavka 19. člena ZFPPod, po kateri uprava odškodninsko odgovarja upnikom za škodo po 1. odstavku 19. člena ZFPPod, če v primeru iz 2. odstavka 12. člena ZFPPod oziroma 1. ali 3. odstavka 13. člena ZFPPod ni predlagala oziroma ni pravočasno predlagala začetka stečajnega postopka oziroma prisilne poravnave, se prvostopnemu sodišču ob ugotovitvi, da tožena stranka ni predlagala začetka stečaja, ko je v podjetju nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje ni več zadostovalo za plačilo terjatev upnikov, ni bilo potrebno ukvarjati z zgoraj navedenimi trditvami o razbremenitvi odškodninske odgovornosti tožene stranke za opustitev ravnanj po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZFPPod.

Očitki prvostopnemu sodišču, da se ni opredelilo do vprašanja, ali je bila terjatev družbe M. I. d.o.o. pobotana s terjatvijo tožeče stranke pred dnem začetka stečajnega postopka nad družbo M. I., ki se je začel 13. 06. 2003, niso utemeljeni. Prvostopno sodišče se je do tega vprašanja opredelilo, ko je zaključilo, da bi tožeča stranka morala vložiti ugovor pobotanja najkasneje v ugovoru zoper dne 11. 10. 2004 izdani plačilni nalog, česar ni storila. Četudi je prišlo do pobota po sili zakona, bi tožeča stranka to morala uveljavljati v ugovoru zoper prej navedeni plačilni nalog, saj je dejstvo prenehanja terjatve, na katerega se sklicuje tožena stranka, nastopilo že pred izdajo plačilnega naloga. Zato ga tožena stranka v tem postopku ne more uspešno uveljavljati v bran plačilu vtoževane terjatve.

Ob povedanem se izkaže, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo pravno odločilno dejansko stanje in pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Prvostopno sodišče ni storilo nobene od očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ugotovljena kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP pa na pravilnost odločitve ni vplivala.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.