VSRS Sklep II SM 1/2019

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom uredilo mejo, kot je razvidno iz priložene skice (I. in II. točka izreka), ter odločilo, da morata stroške postopka kriti obe strani do polovice, tj. vsaka 978,4 EUR, v presežku pa mora vsak nositi svoje stroške (III. in IV. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama obeh udeležencev in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (I. točka izreka). Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

3V ponovljenem postopku sta predlagatelja na sodišče prve stopnje naslovila pobudo, naj s strani Vrhovnega sodišča pridobi svetovalno mnenje, čemur je nasprotna udeleženka nasprotovala. Sodišče prve stopnje je njuni pobudi deloma sledilo in se na Vrhovno sodišče obrnilo s predlogom za izdajo svetovalnega mnenja.

4V predlogu je postavilo vprašanji:

− Ali je zakonita večinska (ne pa tudi popolnoma enotna) sodna praksa prvostopnih in višjih sodišč, da se lahko v primeru določitve meje z javnim dobrom uporablja le kriterij močnejše pravice, ali pa tudi pri določitvi meje z javnim dobrim lahko pride do situacije, ko močnejše pravice ni mogoče ugotoviti in se uporabita po prioriteti še kriterija zadnje mirne posesti in pravične ocene?

− Ali je zakonita večinska (ne pa tudi popolnoma enotna) sodna praksa prvostopnih in višjih sodišč, da se lahko v primeru sodne določitve meje z javnim dobrom za ugotovitev močnejše pravice, tj. lastninske pravice na spornem zemljišču, uporabijo podatki zemljiškega katastra ne glede na to, da ne gre za podatke o dokončni meji po 11. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot oziroma o urejeni meji po 20. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin?

5Predlog ni utemeljen.

6Možnost, da se sodišče prve stopnje s predlogom za izdajo svetovalnega mnenja obrne neposredno na Vrhovno sodišče, se je uveljavila z novelo E, ki je marca 2017 spremenila Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).¹

7Tako je odtlej v četrtem odstavku 206. člena ZPP določeno, da lahko sodišče odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse Vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru predlaga Vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. V predlogu navede dejansko in pravno ozadje zadeve. Če Vrhovno sodišče predloga za izdajo svetovalnega mnenja ne zavrne, s sklepom izda svetovalno mnenje, v katerem poda razlago pravnega pravila. Vrhovno sodišče odloča o predlogih za dopustitev izdaje svetovalnega mnenja v senatu treh sodnikov, svetovalno mnenje pa izda v petčlanskem senatu (38. člen ZPP).

8Postavljeni vprašanji se nanašata na razlago pravnega pravila, ki je podlaga za urejanje meje v nepravdnem postopku. Gre za 77. člen Stvarnopravnega zakonika, ki določa, da sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice, ki se domneva po dokončno urejeni meji v katastrskem postopku. Če močnejša pravica ni dokazana, sodišče uredi mejo po zadnji mirni posesti oziroma pravični oceni. V obravnavani zadevi gre za javno cesto (v lasti nasprotne udeleženke), ki meji na zasebno zemljišče (v last predlagateljev). Osrednji problem je tako v razreševanju obmejne kolizije med javnim in zasebnim zemljiščem oziroma med zemljiščem, ki ima status javnega dobra, in tistim, ki takega statusa nima.

9Vrhovno sodišče ugotavlja, da v predlogu za izdajo svetovalnega mnenja ni izkazana sicer zatrjevana neenotnost sodne prakse višjih sodišč. Pravzaprav ni navedena nobena (ne)enotna sodna praksa, na katero naj bi se oprlo Vrhovno sodišče pri razlagi spornega pravnega pravila. Celo nasprotno, iz odločb nižjih sodišč je razvidno, da sta že sami ugotovili, da je na tem področju sodna praksa enotna.² Hiter pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča pa pokaže, da se je tudi to o tem že izreklo.³

10Očitno je, da zastavljeni vprašanji z neenotnostjo sodne prakse nimata nič skupnega. Vrhovno sodišče bi s podajo svetovalnega mnenja (tj. odgovorom na zastavljeni vprašanji) le uporabilo že ustaljeno sodno prakso in ustrezne razlagalne metode, s čimer bi (nehote) že prejudiciralo končno razsodbo. Ne le, da bi s tem zašlo zunaj pravnega okvira, določenega v četrtem odstavku 206. člena ZPP, temveč bi predvsem postopalo v nasprotju z namenom tega novega instituta,⁴ ki se mora v duhu ustavnih procesnih jamstev in ekonomičnosti postopka osredotočiti izključno na razlago pravnih pravil v funkciji ex ante usklajevanja neenotne sodne prakse višjih sodišč v primerih, ko sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni. Le taka razlaga je lahko skladna s siceršnjim položajem Vrhovnega sodišča.

11Opisano stališče tako narekuje zavrnitev podanega predloga za izdajo svetovalnega mnenja (četrti odstavek 206. člena ZPP). To bi bilo sicer mogoče tudi le s splošnim sklicevanjem na neobstoj pogojev, a je Vrhovno sodišče, ker gre za prvi predlog za izdajo svetovalnega mnenja po ZPP-E, s ciljem predstavitve in umestitve tega instituta ter željo po njegovem utirjenju vendarle podalo kratko obrazložitev.

¹ Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E) je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 10/2017, in se je uveljavil 14. 3. 2017, uporabljati pa se je začel šest mesecev pozneje, tj. 14. 9. 2017 (132. člen ZPP-E).
² Sklep sodišča prve stopnje z dne 12. 1. 2018: „Posledično je mogoč edino zaključek, glede katerega se je tudi v sodni praksi izoblikovalo enotno stališče, da je mogoče mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, urediti po stanju, kot ga izkazuje kataster, (…) izjeme od tega pravila pa so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru (...)“ Enako v osmi točki obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje I Cp 772/2018 z dne 28. 11. 2018: „Sodna praksa je enotna, da je treba iz navedenih razlogov pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti upoštevati stanje v katastru. Izjeme od tega pravila so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar mora biti posebej ugotovljeno.“
³ Sklep II Ips 278/2013 z dne 25. 9. 2014: „Odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je mogoče mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster in da so izjeme od tega pravila mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, je logična posledica zgoraj naštetih zakonskih omejitev. Pomisleki, izraženi v zahtevi za varstvo zakonitosti, da taka odločitev predstavlja nesorazmeren poseg v lastninsko pravico, so po oceni Vrhovnega sodišča neutemeljeni.“
⁴ Razvidnim iz predloga zakonskih sprememb: „Gre za ukrep pospešitve postopka in krepitve pravne varnosti v situacijah, ko bi bili podani razlogi za dopuščeno revizijo po 367.a členu ZPP iz razloga, ker sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse Vrhovnega sodišča pa ni. Tako bo Vrhovno sodišče imelo več možnosti za zagotavljanje večje usklajenosti sodne prakse, katere cilj je dvigniti kakovost delovanja sodstva in doseči večjo pravno varnost.“ (Poročevalec Državnega zbora, str. 166)