VSL Sklep I Ip 803/2025

I. Pritožbi se ugodi in se sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep o izvršbi z dne 29. 5. 2023 se razveljavi in se predlog za izvršbo zavrže.

II. Upnik mora dolžniku povrniti 224,00 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni od prejema tega sklepa.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo:

"I. Dolžnikov ugovor pristojnosti sodišč Republike Slovenije za vodenje tega izvršilnega postopka se zavrne.

II. Dolžnikovemu ugovoru krajevne nepristojnosti se ugodi.

III. Po pravnomočnosti sklepa bo zadeva odstopljena pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani v nadaljnje poslovanje."

2Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je sodišče dne 18. 10. 2024 izdalo vsebinsko enak sklep, zoper katerega je dolžnik 12. 11. 2024 vložil pritožbo, o kateri je odločalo pritožbeno sodišče in s sklepom, opr. št. I Ip 1298/2024 z dne 18. 12. 2024 pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču I. stopnje v nov postopek. Pri tem je višje sodišče v tč. 6. do 11. obrazložitve sklepa podalo natančne napotke sodišču I. stopnje, med katere spada tudi izvedba dokaznega postopka glede zanesljive ugotovitve obstoja dolžnikovega premoženja, izpostavilo je kronološko pomembno dejansko stanje v času odločanja sodišča ter dodatno ugotovitev pritožbenega sodišča glede nejasnosti o zaprtju računa in prilivih na račun ter nerealizaciji sklepa o izvršbi. Pritožbeno sodišče je izrecno izpostavilo nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja dolžnikovega rubljivega premoženja na območju R Slovenije in vzbujen dvom v dejansko stanje obravnavane zadeve, vse z izrecnim napotkom, naj sodišče I. stopnje z dodatno poizvedbo pri A. d.d. Ljubljana najprej razjasni navedena vprašanja in šele nato ponovno odloči o ugovoru mednarodne pristojnosti. Sodišče I. stopnje ničesar od naloženega ni storilo, temveč je ugovor pristojnosti sodišč RS ponovno zavrnilo, zaradi česar je dejansko stanje zadeve zopet nepravilno ugotovljeno, izpodbijani sklep pa ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih je kot pravno relevantne izpostavilo pritožbeno sodišče. Dodatno pa lahko dolžnik, glede na dodaten potek časa, ponovno navede, da je upnik zoper njega izvršilni postopek sprožil tudi v Avstriji in je z rubežem plače praktično prišel že do celotnega poplačila. Iz tega razloga je potek postopka v Sloveniji v celoti nepotreben, saj dolžnik ni rezident RS in v RS nima nobenega premoženja. S predmetnim postopkom se le po nepotrebnem obremenjuje slovenska sodišča. Po navedenem torej dolžnik ponovno predlaga zavrženje predloga zaradi nepristojnosti sodišč RS, podredno ponovno razveljavitev sklepa in dodelitev zadeve v reševanje drugi sodnici posameznici. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Odločitev v izpodbijanem sklepu predstavlja ponovno odločitev sodišča prve stopnje o dolžnikovem ugovoru po tem, ko je višje sodišče s sklepom I Ip 1298/2025 razveljavilo prej izdan sklep. Višje sodišče je sodišču prve stopnje dalo napotek, naj pri A. d.d. ugotovi, ali je dolžnik pri njej sploh odprl račun ali pa ga je odprl kdo drug, v kolikor bi pri odprtju računa za dolžnika prišlo do kakšne zlorabe. Če bi sodišče prve stopnje sledilo napotilu višjega sodišča, bi ob morebitni ugotovitvi, da računa ni odprl dolžnik sam, sorazmerno enostavno ugotovilo, da dolžnik premoženja v Republiki Sloveniji nima. Navedenemu ni sledilo, temveč je menilo, da za obstoj izjemne, izključne mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča, nad dolžnikom, ki v RS nima prebivališča, zadostuje obstoj računa (odprtega na dolžnikovo ime). Vprašanje pristojnosti naj bi bilo namreč povezano le s fazo dovolitve, ne pa oprave izvršbe. Navedena stališča so materialnopravno zmotna.

5Višje sodišče uvodoma povzema svoje že prej izraženo mnenje v obravnavani zadevi, in sicer, da je ugovorni razlog nepristojnosti sodišča za opravo izvršbe zoper dolžnika, ki preprečuje izvršbo, predviden v 1. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, skladno z drugim odstavkom 55. člena ZIZ pa na ta ugovorni razlog sodišče pazi po uradni dolžnosti. V takem ugovoru lahko dolžnik uveljavlja tudi ugovor nepristojnosti sodišča Republike Slovenije, sodišče prve stopnje pa mora o njem odločati vsebinsko ob upoštevanju pravil ZIZ in ZPP (tako sklep VSL I Ip 1296/2020, delno povzet tudi v nadaljevanju). Na podlagi tretjega odstavka 18. člena ZPP mora sodišče prve stopnje ves čas postopka paziti na pristojnost sodišča Republike Slovenije in se mora tudi v primeru, če med postopkom ugotovi, da ta ni podana, po uradni dolžnosti izreči za nepristojno, razveljaviti opravljena izvršilna dejanja in zavreči predlog za izvršbo zoper dolžnika.

6Posebnost tega postopka se kaže v dejstvu, da dolžnik prebiva v tujini oziroma je njegova domicilna država Avstrija, ki je članica Evropske unije. Zato je pri odločitvi treba upoštevati 5. točko 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (uredba Bruselj I bis, v besedilu tudi BU I bis), v kateri je določeno, da so v postopkih v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb ne glede na stalno prebivališče izključno pristojna sodišča države članice, v kateri je bila sodna odločba izvršena ali naj bi bila izvršena. Od tega, ali se v Sloveniji nahajajo sredstva in predmeti izvršbe, je odvisno vprašanje pristojnosti slovenskega sodišča.

7V prvi vrsti višje sodišče pojasnjuje, da račun še ni premoženje ("assets"), temveč je elektronska destinacija, oznaka, v zvezi s katero banka beleži, koliko ima dolžnik pri njej sredstev. Račun je tako paralelen fizičnemu naslovu za rubež. Sredstvom na računu (ki so v resnici terjatev do banke) pa je paralelen dejanski obstoj fizičnih premičnin - premoženja. Še manj je premoženje negativno stanje na računu - nasprotno, to je dolg do banke. Že s samim vodenjem računa nastajajo stroški, kar je prav tako dolg do banke. Če bi bilo treba presojati zgolj stanje ob dovolitvi izvršbe, je bilo takrat na dolžnikovem računu stanje negativno, torej dolžnik premoženja ni imel. Že na podlagi takšnega dejanskega stanja bi potemtakem sodišče prve stopnje moralo dolžnikovemu ugovoru mednarodne pristojnosti ugoditi.

8Za opredelitev mednarodne pristojnosti glede oseb s prebivališčem v EU se BU I bis neposredno uporablja in torej v celoti nadomešča domačo zakonodajo držav članic (v Sloveniji ZMZPP).¹ Temeljna načela uredbe so načelo enake in enotne razlage, načelo ozke razlage izjem od splošnega pravilo in načelo minimalnega tveganja nasprotujočih si odločitev.² Prav tako pa je eno temeljnih načel načelo evroavtonomne razlage, saj se na ta način dosega čim večja stopnja poenotenja na ravni EU.³ Nacionalna sodišča morajo avtonomno razlago prava EU v skladu z načelom primarnosti uporabiti v celoti, zato izključijo uporabo nasprotnih nacionalnih razlag, če to ni mogoče, pa morajo po načelu lojalne razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU (tako VSL II Cp 231/2024). To posledično tudi pomeni, da mora biti pomen Uredbe v vseh državah članicah enak (prim. uvodno določbo 4 Uredbe).

9V uvodnih točkah BU I bis je tudi navedeno, da je potrebno zagotoviti "kontinuiteto med Bruseljsko konvencijo iz leta 1968, Uredbo (ES) št. 44/2001 in to uredbo ter v ta namen predpisati prehodne določbe." To velja tudi za razlago Bruseljske konvencije iz leta 1968 in uredb, ki so jo nadomestile. Gre za uveljavitev načela kontinuitete, ki pomeni, da interpretacija in sodna praksa SEU, kateri sta temeljili na Bruseljski konvenciji iz leta 1968 (BK) in BU, ostajata v večjem delu relevantni, če je mogoče novejšo določbo šteti za ekvivalentno prejšnji. Sodišče mora na pristojnost po 18. členu ZPP paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti in jo preizkusiti na podlagi vseh podatkov, ki so mu na voljo, na podlagi navedb tožeče stranke v tožbi, na podlagi dejstev tožene stranke iz odgovora na tožbo in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (tako sklep VSL Sklep I Cpg 232/2020).

10Relevantno določilo 5. točke 24. člena BU I bis se v angleškem jeziku glasi: "in proceedings concerned with the enforcement of judgments, the courts of the Member State in which the judgment has been or is to be enforced" - je bila ali jo je treba izvršiti (se bo izvršila). V francoskem jeziku je besedilo zelo direktno: "en matière d’exécution des décisions, les juridictions de l’État membre du lieu de l’exécution" - sodišče države članice kraja izvršitve. Gre za nujnost izvršitve, ne pa zgolj potencialno možnost izvršitve.

11Prebivališče je po bruseljski uredbi temeljna navezna okoliščina za opredelitev pristojnosti.⁴ Navedeno je splošno pravilo, od katerega je izjeme - ki so tudi v 24. členu BU I bis urejene izključne pristojnosti - po splošnem načelu uredbe treba ozko razlagati. Ozko v smislu, da je načeloma treba slediti pristojnosti po prebivališču. Če od tega sodišče odstopi, poseže v suverenost drugih držav članic EU, katere del je sodna jurisdikcija nad svojimi prebivalci (uvodna določba 15 Uredbe).

12Pri izvršbi sicer že tradicionalno velja načelo teritorialnosti, ki je v Sloveniji kodificirano v prvem odstavku 63. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, saj slovenska sodišča niso pristojna za dovolitev in opravo izvršbe, če naj bi se ta opravljala zunaj ozemlja Republike Slovenije.⁵ Temu sledi tudi sodna praksa, ki je primeroma izrekla: "Prvi odstavek 63. člena ZMZPP določa, da je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na ozemlju Republike Slovenije. Dovolitev in oprava izvršbe ter smiselno dovolitev in oprava zavarovanja, če se to opravlja na ozemlju Republike Slovenije, je tista okoliščina, ki utemeljuje izključno pristojnost sodišča Republike Slovenije (tako VSL I Cpg 675/2010). Prav tako je izrecen sklep VSL I Ip 1080/2023: "Po prvem odstavku 63. člena ZMZPP je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na območju Republike Slovenije."⁶ V primerih, ko ZMZPP še pride v poštev, torej ne gre zgolj za dovolitev, temveč tudi opravo izvršbe, za navedeno pa ne zadostuje obstoj računa, temveč morajo na računu tudi biti sredstva, s katerimi se določena odločba lahko izvrši.

13Določbo 5. točke 24. člena BU I bis na enak način razlaga tako evropskopravna teorija kot sodna praksa Sodišča Evropske unije. V komentarju uredbe BU I bis avtorja tako zapišeta, da mora iti pri 5. točki 24. členu Uredbe za takšno sodišče, ki ima resnično povezavo med ukrepom in svojo pristojnostjo.⁷ V opombi se komentar sklicuje na znano zadevo Van Uden Maritime BV, trading as Van Uden Africa Line v. Kommanditgesellschaft in Firma Deco-Line et al. (C-391/95).⁸ V tej je povzeto stališče navedeno v 40. točki. V 39. točki Sodišče zapiše, da je že v zadevi Denilauler sprejelo stališče, da so sodišča tiste države članice, kjer so locirana sredstva, najbolj zmožna presoditi okoliščine, od katerih je odvisna ugoditev ukrepu. V 41. točki je zapisalo, da mora sodišče biti zmožno zagotoviti zavarovanje, tj. zavarovanje mora biti garantirano. V 47. točki pa je navedeno še, da mora biti zagotovljena celo vrnitev poplačila s strani tožnika, ukrep pa se lahko nanaša le na specifična, določena sredstva, ki so ali bodo (op.: zagotovo) locirana v okviru jurisdikcije sodišča. Glede na zadevo Van Uden morajo nacionalna sodišča presojati resničnost povezave (tj. nekakšne vrste test resničnosti povezave).

14Za nacionalna sodišča so sodbe sodišča Evropske unije obvezne (v tem besedilu Sodišče, SEU). S sodno prakso (najprej s sodbo v zadevi Van Gend & Loos iz leta 1963) je Sodišče uvedlo načelo neposrednega učinka prava Skupnosti v državah članicah. Leta 1964 je sodba v zadevi Costa uveljavila primarnost prava Skupnosti glede na notranjo zakonodajo. Stališče višjega sodišča, da je za mednarodno pristojnost slovenskega sodišča potreben dejanski obstoj sredstev (assets) na računu, izhaja tudi iz nadaljnjih odločb SEU.

15Tako je bilo v odločbi C-420/07 izrečeno, da se pravilo forum rei sitae, določeno v členu 22, točka 1, Uredbe št. 44/2001, nanaša na mednarodno sodno pristojnost držav članic, in ne na njihovo notranjo sodno pristojnost. V zadevi v glavni stvari ni bilo dvoma, da se nepremičnina nahaja na ozemlju Republike Ciper in da je bilo zato pravilo o pristojnosti upoštevano. Šlo je sicer za izključno pristojnost po legi nepremičnine, vendar pa je bilo bistveno, da se je ta dejansko nahajala na specifičnem ozemlju Cipra (in tudi ni šlo zgolj za potencialen, možen obstoj nepremičnega premoženja na ciprskem ozemlju).

16V zadevi C-722/17 je SEU izreklo, da določilo 5. točke 24. člen BU I bis ne pomeni, da lahko stranka uporabi izključno pristojnost v primeru, ko zadeva dejansko sodi v pristojnost druge države članice. S tem se potrjuje izjemnost izključnih pristojnosti. Ta posebna pravila je zato treba razlagati ozko (med drugim 38. točka). Sodišče je še zapisalo, da posebnost vezi pomeni, da se stranka ne more sklicevati na izključno pristojnost, da bi pred sodiščem kraja izvršitve sprožila postopek v zvezi z zadevo, za katero so pristojna sodišča druge države članice (54. točka).

17V zadevi C-630/17 pa je sodišče še enkrat potrdilo, da so izključne pristojnosti strogo izjemne, da je, kot je razvidno iz ustaljene sodne prakse Sodišča, treba pomen izraza "v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah" razlagati samostojno, da se zagotovi njegova enotna uporaba v vseh državah članicah (načelo enotne razlage) in da se določbe člena 24, točka 1, prvi odstavek, BU I bis ne smejo razlagati širše, kot zahteva njihov cilj (načelo ozke razlage). Zaradi teh določb so namreč stranke prikrajšane za izbiro sodišča, ki bi jo sicer imele, in so v nekaterih primerih lahko tožene pred sodiščem, ki ni sodišče kraja stalnega prebivališča oziroma sedeža (med drugim 81. točka).

18V odločbi C-186/19 je Sodišče celo izreklo, da je potrebno člen 24(5) Uredbe BU I bis razlagati na način, da (zgolj) začasni ukrep (zavarovanje) ne sodi v okvir izključne pristojnosti po tej točki (prim. 75. in 73. točko). Ne zadostuje torej obstoj računa (zavarovanje oziroma rubež, ki naj bi bil opravljen z vročitvijo sklepa o izvršbi organizaciji za plačilni promet).

19Končno je tudi v pritožbi navedeno dejstvo, ki ga upnik ni prerekal, da je bil upnik praktično že poplačan v Avstriji, pokazalo, s katerim pravom, državo članico, njenim izvršilnim postopkom, sodiščem in njegovo pristojnostjo je podana resnična povezava.

20Višje sodišče po vsem pojasnjenem ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki je sledeče:

- A., d.d. je prejeti sklep o izvršbi z dne 29. 5. 2023, zaradi pomanjkanja denarnih sredstev na računu dolžnika, dne 30. 5. 2023 uvrstila na prvo mesto v evidenci neporavnanih obveznosti (dopis z dne 30. 5. 2023);

- Z dopisom z dne 16. 11. 2023 je A., d.d. sodišču sporočila, da je prenehala z izvrševanjem sklepa o izvršbi, ker je zaprla dolžnikov transakcijski račun;

- Dolžnik je imel ob vložitvi izvršilnega predloga in ob izdaji sklepa o izvršbi odprt račun, pri čemer je bilo ob izdaji sklepa o izvršbi na računu negativno stanje;

- Dne 15. 11. 2023 je bilo več prilivov na račun v različnih zneskih in dne 16. 11. 2023 še dva priliva, nato pa je bil isti dan račun zaprt;

- A. d.d. ni realizirala sklepa o izvršbi, ko je bilo na računu pozitivno stanje;

torej se izvršba v tej zadevi ni opravljala in sodišče dejansko ni (bilo) zmožno zagotoviti učinkovitosti predlaganega ukrepa, zato višje sodišče ugotavlja, da za mednarodno pristojnost sodišč RS v obravnavani zadevi ni podana resnična povezava med predlaganim ukrepom in pristojnostjo sodišč.

21Ob dejstvu, da je dolžnikov račun zaprt, ni mogoče presojati, zakaj OPP rubeža pozitivnega stanja dne 15. 11. 2023 in 16. 11. 2023 ni izvedla, vendar bi bilo to logično, kolikor bi šlo za nerubljiv priliv iz naslova denarne socialne pomoči (prim. 101. člen ZIZ; kolikor temu ni tako, bi upniku preostala le še odškodninska tožba zoper banko). Tudi nerubljivi prilivi niso takšna sredstva, na katera bi bilo mogoče opraviti izvršbo, dejstvo pa je, da niti ob dovolitvi izvršbe, niti ob odločanju o dolžnikovem ugovoru ali na pritožbeni stopnji dolžnik na spornem računu ni imel sredstev ali zarubljenih sredstev. Drži sicer, da je za izdajo sklepa o izvršbi obstoj računa dovolj - tedaj sodišče namreč niti še ne more imeti podatkov, ali je na njem kakšno (rubljivo) pozitivno stanje, sklep o izvršbi pa mora biti izdan hitro. Stališče, da je v ugovornem postopku, kjer se ugotavlja mednarodna pristojnost, mogoče upoštevati zgolj stanje ob dovolitvi izvršbe (pa še to je bilo tedaj, višje sodišče poudarja, negativno), pa bi izvotlilo pomen ugovornega postopka oziroma pravice do ugovora. Uredba sama določa, da spoštuje temeljne pravice, zlasti pravico do učinkovitega pravnega sredstva (uvodna določba 38 Uredbe). Prav tako tudi sicer ni logično, da se dovoli izvršba zaradi dovolitve same, njena oprava pa naj za obstoj tako pomembne pristojnosti, kot je mednarodna pristojnost sodišča v okviru EU, pri čemer gre potencialno zgolj za izjemno pristojnost, ne bi bila pomembna.

22Po povedanem je višje sodišče pritožbi ugodilo in sklep spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo predlog za izvršbo zavrglo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

23Dolžnik je s pritožbo uspel, zato mu mora upnik povrniti pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), in sicer 300 točk za pritožbo po 7. točki tar. št. 31 Odvetniške tarife (OT), 2% pavšal za izdatke in 22% DDV, skupaj 224,00 EUR. Stroški posveta s stranko in pregleda listin so že zajeti v nagradi za sestavo pritožbe, sodne takse pa se v tem postopku ne plača. O stroških ugovornega postopka odloča sodišče prve stopnje, saj o njih do sedaj še ni odločilo.

¹ Dr. Aleš Galič, Pristojnost ter priznanje in izvršite sodb v civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetje in delo št.6/7, 2005, str. 1118 in nasl, konkretno str. 1119.
² Prim. Martina Repas [et al.], Mednarodno zasebno pravo Evropske unije, Uradni list Republike Slovenije Ljubljana, 2018.
³ Dr. Aleš Galič, Mednarodna pristojnost po Uredbi št. 44/2001 ("Bruseljska uredba"), Pravosodni bilten 1/2007, str. 188.
⁴ Dr. Aleš Galič, 2005, str. 1121. Enako v 2007, str. 189.
⁵ Dr. Jorg Sladič, Ukrepi zavarovanja v evropskem civilnem pravu, začasne odredbe z mednarodnim elementom, Pravosodni bilten (PB), št. 1/2018, str. 75 .
⁶ Prim. tudi sklep VSL II Ip 2486/2014.
⁷ U. Magnus in P. Manowski, European Commentaries on Private International Law: Brussels Ibis Regulation - Commentary [2 ed.], dostopno na https://dokumen.pub/qdownload/magnus-mankowski-european-commentaries-on-private-international-law-brussels-ibis-regulation-commentary-2nbsped-9783504387594.html Stran 578.
⁸ https://jusmundi.com/fr/document/decision/en-van-uden-maritime-bv-trading-as-van-uden-africa-line-v-kommanditgesellschaft-in-firma-deco-line-and-another-judgment-of-the-european-court-of-justice-tuesday-17th-november-1998 .