502. člen ZPP

V sporu majhne vrednosti pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljena.

V postopku v sporih majhne vrednosti se lahko sodba izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, izrecno pa se ne more izpodbijati zaradi nepravilne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker uveljavlja vsebinsko stranka ravno pritožbeni razlog, za katerega veljajo določbe 370. člena ZPP, navedenih razlogov pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Šele v pritožbi navedena dejstva po svoji vsebini predstavljajo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker gre za gospodarski spor majhne vrednosti se sodba lahko izpodbija le zaradi bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar je bil pritožnik opozorjen tudi v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej v sporih majhne vrednosti ni dopusten.

Tožena stranka je v pritožbi izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje, kar glede na to, da gre za spor majhne vrednosti, ni dovoljeno. Opustitev zaslišanja priče pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V gospodarskem sporu majhne vrednosti pritožnik s pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more uspeti.

Sodbe, s katero je bil končan gospodarski spor v postopku majhne vrednosti, ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Intervenient mora sprejeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko stopi vanjo. Če vanjo stopi po izteku pritožbenega roka, to pomeni, d ne more vložiti pritožbe niti je dopolniti. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopusten v gospodarskem sporu majhne vrednosti.

V pravdnem postopku velja pravilo, da lahko ugovarja, da sodišče ni krajevno pristojno, le tožena stranka. Vendar pa je treba izjemo od tega pravila dopustiti, ko se postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. V izvršilnem postopku velja namreč izključna pristojnost in upnik nima možnosti izbire, pri katerem sodišču bo vložil izvršilni predlog. Zato pa je tožeči stranki v pravdnem postopku treba dopustiti možnost, da vpliva na izbiro sodišča, kateremu bo izvršilno sodišče zadevo poslalo kot krajevno pristojnemu sodišču (ki bo odločilo o zahtevku in stroških).

Po členu 502 ZPP je šteti predmetni gospodarski spor kot spor majhne vrednosti, zato po določilu člena 467/I ZPP ni dovoljena pritožba, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker je sodišče sklep o plačilnem nalogu izdalo zoper eno pravno osebo (podjetje), ugovor pa je vložilo drugo podjetje, bi sodišče moralo tak ugovor kot nedovoljen zavreči, izdani plačilni nalog razveljaviti in tožečo stranko v skladu s 83. členom ZPP pozvati, da tožbo v skladu z vpisom v sodni register popravi tako, da kot toženo stranko označi subjekt, ki je lahko pravdna stranka.

Za obveznost družbenega podjetja solidarno odgovarjajo družbe z omejeno odgovornostjo, ki so iz njega nastale. Vprašanje pasivne legitimacije se presoja po materialnem, ne pa po procesnem pravu.