256. člen ZIZ

Za odločanje v tej zadevi, kot sicer v postopkih zavarovanja s predhodno odredbo, je stvarno in krajevno pristojno izvršilno okrajno sodišče. Tako kot je veljalo pred novelo ZIZ-I.

Z odločbo Ustavnega sodišča U-I-148/2013 z dne 10. 7. 2014 je bila razveljavljena 1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ. Iz obrazložitve te odločbe jasno izhaja, da sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je bil vložen ugovor po drugem odstavku 62. člena ZIZ, ni tista odločba domačega sodišča, na podlagi katere se po prvem odstavku 257. člena ZIZ lahko izda predhodna odredba. To pa pomeni, da se od tedaj dalje tudi ne bo mogel več hkrati s pravdnim postopkom voditi postopek odločanja o predhodni odredbi na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zoper katero je vložen ugovor iz drugega odstavka 62. člena ZIZ. S tem pa se je izvotlila tudi določba drugega odstavka z novelo ZIZ-I spremenjenega 256. člena o pristojnosti sodišča. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožbenemu stališču, da je bil namen zakonodajalca glede na določbo drugega odstavka 256. člena ZIZ v tem, da naj v vseh primerih odloča o predhodni odredbi isto sodišče, ki je izdalo sodbo, na podlagi katere je predlagana predhodna odredba. Če bi zakonodajalec to želel doseči, bi moral v poglavju o predhodnih odredbah vprašanje stvarne pristojnosti sodišča izrecno ured

Določbo drugega odstavka 256. člena ZIZ je treba razlagati tako, da ne predstavlja pravne podlage za določitev pristojnosti v primerih, ko je bil predlog za zavarovanje s predhodno odredbo vložen na podlagi sodbe, izdane v pravdnem postopku. V takšnih primerih je treba pristojnost določiti na podlagi določbe prvega odstavka 256. člena ZIZ.

Kronologija izdanih odločb pokaže, da upnik kljub temu, da je že razpolagal z odločbo domačega sodišča (za katero se predpostavlja, da je bila izdana v izvedenem kontradiktornem postopku), ki še ni izvršljiva, torej s sodbo in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 312/2014 z dne 10. 7. 2015, predloga za izdajo predhodne odredbe na tej podlagi ni mogel vložiti, ker je bila njegova uveljavljana denarna terjatev že zavarovana s pravnomočno predhodno odredbo, ki je bila razveljavljena šele z odločbo Ustavnega sodišča z dne 5. 5. 2016. V taki specifični situaciji pa je po presoji pritožbenega sodišča treba smiselno uporabiti določbo tretjega odstavka 184. člena ZPP. S pritožbenimi navedbami o razpolaganju upnika s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 312/2014 z dne 10. 7. 2015, ki še ni izvršljiva, tako upnik dopolnjuje navedbe o dejanski podlagi predloga za izdajo predhodne odredbe (glede na spremenjene okoliščine, nastale po izdaji predhodne odredbe) glede ene od materialnopravnih predpostavk iz prvega odstavka 257. člena ZIZ za izdajo predhodne odredbe, zaradi česar predlog za izdajo predhodne odredbe ni spremenjen, ko gre za pridobitev odločbe domačega sodišča v pr

Po določbi 2. odstavka 256. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji) je v primeru zavarovanja s predhodno odredbo po pravnomočnosti sklepa o ugovoru iz 2. odstavka 62. člena ZIZ za vodenje in odločanje na prvi stopnji pristojno sodišče, pred katerim je uveden pravdni postopek. Obravnavana zadeva je bila po pravnomočnosti sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani odstopljena Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Zato je to sodišče skladno z določbo 2. odstavka 256. člena ZIZ zakonito odločilo o ugovoru tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podlage za izdajo predhodne odredbe, saj se v obravnavani zadevi predlog za zavarovanje opira na plačilni nalog, vsebovan v sklepu o izvršbi, izdanem na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je vložen obrazložen ugovor.

Po določbah prvega in drugega odstavka 256. člena ZIZ je pravnomočnost sklepa o ugovoru iz drugega odstavka 62. člena istega zakona tista pravno relevantna okoliščina, ki je odločilnega pomena za razmejitev pristojnosti odločanja o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo (in za samo zavarovanje) glede na stadij konkretnega postopka.

Določbe ZIZ o predhodni odredbi je treba razlagati povezano z določbami ZFPPIPP o prisilni poravnavi. Namen postopka prisilne poravnave je dati dolžniku čas, da zagotovi nadaljevanje poslovanja in odpravi stanje insolventnosti in temu je namenjena tudi določitev (novih) rokov za plačilo terjatev v sklepu o potrditvi prisilne poravnave. Če bi se upnikom terjatev, na katere učinkuje potrjena prisilna poravnava, omogočilo doseči zavarovanje terjatev, za katerih plačilo po pravnomočnem sklepu o potrditvi prisilne poravnave rok še ni potekel, s prehodnimi odredbami, s katerimi bi se poseglo v premoženje dolžnika, katerega insolventnost se je reševala s postopkom prisilne poravnave, bi bil namen tega postopka izničen. V tem smislu je treba razlagati določbo, da s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem postopku (ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ) pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi, tako da se prepoved razteza tudi na zavarovanje s predhodno odredbo, kot jo je predlagal upnik v konkretnem primeru. Zgolj jezikovna razlaga določbe zato ne pride v poštev.

Drugi odstavek 256. člena ZIZ je posebna določba o pristojnosti sodišča za odločanje v primeru zavarovanja s predhodno odredbo, kadar je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, razveljavljen, postopek pa se po pravnomočnosti sklepa o razveljavitvi nadaljuje v pravdnem postopku. Zato ni pravilno stališče Okrajnega sodišča v Ljubljani, da je v obravnavani zadevi uporabljiv 239. člen ZIZ, ki odkazuje na smiselno uporabo določb o izvršbi.

Ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov, ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Tudi v tem primeru gre namreč za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti.

Pravnomočnost sklepa o ugovoru iz drugega odstavka 62. člena ZIZ je tista pravno relevantna okoliščina, ki je odločilnega pomena za razmejitev pristojnosti odločanja o ugovoru zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo.

Odločilnega pomena za razmejitev pristojnosti odločanja o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo je pravnomočnost sklepa o ugovoru iz drugega odstavka 62. člena ZIZ.

Zakon loči pristojnost odločanja o predlogu za izdajo predhodne odredbe glede na fazo konkretnega postopka, in sicer je odločilnega pomena za razmejitev pravnomočnost sklepa o ugovoru. Po izdaji sodbe (s katero se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi ali se razveljavi), vse dokler ta ne postane izvršljiva po 1. odstavku 256. člena ZIZ, je pristojno za odločanje o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo sodišče, ki bi bilo pristojno za izvršbo na predmet, na katerega je predlagano zavarovanje, to je izvršilno sodišče.

Po obravnavanju dolžnikovega ugovora in po pravnomočnosti sklepa, da bo o zahtevku odločalo določeno pravdno sodišče, je za vodenje in odločanje o zavarovanju s predhodno odredbo pristojno sodišče, pred katerim je uveden pravdni postopek.

Pogoja za izdajo predhodne odredbe zaradi zavarovanja upnikove terjatve iz prvega in drugega odstavka 257. člena ZIZ sta, da je podlaga upnikove denarne terjatve, ki še ni izvršljiva, odločba domačega sodišča ali drugega organa (pod določenimi pogoji tudi poravnava) in da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Sklep o izvršbi, ki se glasi na denarno terjatev glede priznane glavnice in zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posamezne terjatve dalje do plačila, predstavlja odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva in kot taka predstavlja enega od pogojev za izdajo predhodne odredbe po določbi prvega odstavka 257. člena ZIZ za zavarovanje denarne terjatve, ki izhaja iz njih. Izkazana je tudi verjetnost obstoja nevarnosti, da bo brez izdane predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj ima tožena stranka velike težave pri poslovanju in je prezadolžena. Zato je predlagana predhodna odredba zaradi zavarovanja denarne terjatve s prepovedjo organizacijam za plačilni promet, da ne smejo dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati iz njegov

O tem, katero sodišče je pristojno odločati o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo, je določeno v prvem in drugem odstavku 256. člena ZIZ. Zakon loči pristojnost glede na fazo konkretnega postopka. Tako je v drugem odstavku 256. člena ZIZ, na katerega se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, določena pristojnost za primer, ko je predlog za izdajo predhodne odredbe vložen med pravdnim postopkom, ki teče po pravnomočnosti sklepa o ugovoru zoper izdani sklep na podlagi verodostojne listine. Torej v fazi postopka, ko izdani sklep o izvršbi predstavlja odločbo iz prvega odstavka 257. člena ZIZ, ki je podlaga za izdajo predhodne odredbe. V tem pravdnem postopku se odloča o utemeljenosti ali neutemeljenosti izdanega sklepa o izvršbi. Takoj, ko je o tem odločeno s sodbo (s katero se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi ali se razveljavi), predstavlja odločbo iz prvega odstavka 257. člena citiranega zakona lahko le sodba. Zato je po izdaji sodbe, vse dokler ta ne postane izvršljiva po prvem odstavku 256. člena ZIZ, pristojno za odločanje o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo sodišče, ki bi bilo pristojno za izvršbo na predmet, na katerega je predlagano zavarovanje, kot je to pra

Odločanje o ugovoru tretjega udeleženca je odločanje o vprašanju izvršbe, saj je vsebinsko vezano s stadijem dovolitve izvršbe. Zato je za odločanje o ugovoru tretjega pristojno sodišče, ki je dovolilo izvršbo, in to ne glede na to, v kakšnem stadiju je izvršilni postopek. ZIZ za vprašanja izvršbe ne določa atrakcije pristojnosti po razpravljajočem sodišču, kot je to primer pri ureditvi predhodnih odredb.

Zaradi odstopa zadeve I Pg 2898/2013 Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, v kateri se odloča o utemeljenosti denarne terjatve upnika, je tudi za vodenje in odločanje v postopku zavarovanja (obravnavanje ugovora zoper izdano predhodno odredbo) na prvi stopnji pristojno sodišče, pred katerim teče postopek, torej Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Pravnomočnost sklepa o ugovoru iz drugega odstavka 62. člena ZIZ je tista pravno relevantna okoliščina, ki je odločilnega pomena tudi za razmejitev pristojnosti odločanja o ugovoru zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo.

Za odločitev o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo in za samo zavarovanje je krajevno pristojno sodišče, ki bi bilo pristojno za izvršbo na predmet, na katerega je predlagano zavarovanje (prvi odstavek 256. člena ZIZ). Za odločitev o predlogu za izvršbo na premičnine, v katerem je navedeno, kje so stvari, je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega so stvari (77. člen ZIZ).

Ker ZIZ ne določa, do katerega trenutka se lahko sodišče po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno, je ob smiselni uporabi drugega odstavka 22. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ to dovoljeno storiti ob predhodnem preizkusu predloga za dodatno sredstvo zavarovanja, v katerem upnik poleg že dovoljenih sredstev zavarovanja s predhodno odredbo kot novo sredstvo predlaga zavarovanje s predznambo zastavne pravice na dolžnikovih nepremičninah. V tej zadevi se sodišče ni izreklo za nepristojno v fazi predhodnega preizkusa predloga za dodatno sredstvo zavarovanja s predznambo zastavne pravice na dolžnikovih nepremičninah, temveč v fazi odločanja o takšnem predlogu oziroma njegovem delu, kar pa je prepozno. Če bi Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu presodilo, da ni pristojno za odločanje o predlogu za dodatno sredstvo zavarovanja s predznambo zastavne pravice na dolžnikovih nepremičninah, bi se ob obstoju izključne krajevne pristojnosti drugega sodišča lahko izreklo za nepristojno za odločanje o celotnem takšnem predlogu za dodatno sredstvo zavarovanja v fazi predhodnega preizkusa. V nasprotnem primeru bi ob odsotnosti zakonske podlage za drobljenje odločanja o predlo