VSC Sklep II Ip 8/2025

I. Pritožbi se ugodi in se spremeni izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da se izrek glasi:

″Sklep o izvršbi z dne 1. 7. 2024 se razveljavi.

O zahtevku in stroških bo sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju.″

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika. Ugotovilo je, da dejstva, ki jih navaja dolžnik v ugovoru, ne predstavljajo pravno relevantnih dejstev v smislu zakonskih določb. Zato ugovora ni bilo mogoče šteti za obrazloženega.

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da se je v ugovoru skliceval na ZIZ, ki v 23. členu določa, da je verodostojna listina faktura, menica in ček, javna listina, izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe in drugo. Dolžnik ni mogel preveriti ali je dokument, ki ga je upnik uporabil za podlago pri izvršbi, res dokument, ki ga zakon določa kot verodostojno listino, saj ni bil priložen predlogu.

3Upnik v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da dolžnikov ugovor predstavlja ugovor nevednosti, vendar v konkretnem primeru zgolj takšen ugovor, upoštevajoč upnikove trditve v predlogu, ne dosega standarda obrazloženosti. V ugovoru dolžnik ni zanikal obstoja poslovnega razmerja z upnikom ali dolga ali prerekal višine. Tudi ni prerekal, da bi verodostojna listina, na podlagi katere je upnik vložil predlog, dejansko predstavljala verodostojno listino. V predlogu za izvršbo je upnik določno navedel verodostojne listine in jih označil s kataloško številko 1, kar pomeni fakture, prav tako je v opredelitvi temelja zahtevka vsake fakture navedel, da gre za račune, njihove številke, datum izdaje, zapadlost, višino, za kaj so bili izdani, za katero obdobje in na podlagi katerega pravnega posla (najemna pogodba z dne 24. 5. 2010). Dolžnik ne navaja, da ne bi šlo za račune, da mu ti ne bi bili znani, da jih ni prejel ali po njih ne dolgoval terjatve. Dolžnik pri tako določni navedbi temelja terjatve ne more zadostiti standardu obrazloženosti zgolj z navedbo, da ne more preveriti ali gre za verodostojne listine.

4Pritožba je utemeljena.

5Naloga sodišča prve stopnje je bila samo preizkusiti obrazloženost ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ se šteje, da je ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Navesti mora pravno pomembna dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in predložiti (predlagati) dokaze, s katerimi dokazuje zatrjevana dejstva¹. Neobrazložen je lahko samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov². Če je ugovor obrazložen, se trditve strank presojajo v rednem pravdnem postopku.

6Dolžnik utemeljeno ponavlja in se sklicuje na ugovorne trditve, da ne more preveriti ali je dokument, ki ga je upnik uporabil za podlago pri izvršbi, res dokument, ki ga zakon določa kot verodostojno listino, saj ni priložen predlogu, da ni nujno, da je dokument, ki ga podaja upnik kot podlago, verodostojna listina. Trditve so predstavljale ugovor nevednosti. Temu načeloma pritrjuje tudi upnik v odgovoru na pritožbo, vendar neutemeljeno dodaja, da v konkretnem primeru dolžnikov ugovor ne dosega standarda obrazloženosti, ker je v predlogu za izvršbo navedel pod opredelitev temelja zahtevka in oznako račune za najemnino, obratovalne stroške, stroške upravljanja in reklamni prispevek za lokal na podlagi najemne pogodbe in kataloško št. 1, kar je faktura. Čeprav je upnik vse to opredelil v predlogu pa ne pomeni, da bi moral dolžnik navajati, da mu ti računi niso znani, da jih ni prejel ali po njih ne dolguje. Ugovorne trditve, da dolžnik ne more preveriti ali je zatrjevani račun res verodostojna listina in da ni nujno, da je verodostojna listina, ker ni priložen, so pomenile enako, kot če bi dolžnik zatrjeval, da ne more preveriti ali gre res za terjatev, kot jo upnik opisuje v predlogu s sklicevanjem na račune za najemnino, obratovalne stroške, stroške upravljanja in reklamni prispevek za lokal na podlagi najemne pogodbe. Ali gre za to terjatev ali ne je stvar presoje in to lahko opravi samo sodišče v rednem pravdnem postopku. Zato je tudi v dejanskih okoliščinah tega primera ugovor nevednosti dosegel standard obrazloženosti.³ Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

7Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, ker še ni znan končni uspeh strank (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

¹ Načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999.
² Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14, sklepi VSL III Ip 5487/2013, I Ip 4311/2014, VSC I Ip 626/2008.
³ Sklepi VSL II Ip 1707/2021, I Ip 1863/2014, VSC II Ip 172/2023, VSL II Ip 3519/2017, VSM I Ip 612/2022, VSL 35183/2018.