VSC Sklep I Cp 400/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

1Tožeča stranka (tudi tožnik) je dne 16. 5. 2024 vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je zahtevala (-) začasno zadržanje učinkovanja Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu z dne 6. 2. 2008 z valutno klavzulo v CHF (tudi Pogodba), Notarskega zapisa Pogodbe in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 14. 4. 2008 (tudi Notarski zapis) in Dodatka št. 1 k Pogodbi (tudi Dodatek) do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku, (-) prepoved razpolaganja toženi stranki s terjatvami po Pogodbi, Notarskem zapisu in Dodatku ter izterjevanja te terjatve v izvršilnem postopku zoper tožnika ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev, (-) izrek denarne kazni v primeru kršitve prepovedi, (-) povrnitev stroškov.

2Sodišče prve stopnje je dne 23. 5. 2024 predlogu v celoti ugodilo, sklicujoč se na najnovejšo sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU), Ustavnega sodišča RS (US RS) in Vrhovnega sodišča RS (VS RS) v zvezi z ničnostjo potrošniških kreditnih pogodb, sklenjenih z valutno klavzulo CHF. Opirajoč se na določbe Obligacijskega zakonika (OZ), še vedno veljavne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in v času sklenitve Pogodbe veljavni Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), je, z dokaznim standardom verjetnosti, ugotovilo, da zaradi nepravilno opravljene pojasnilne dolžnosti toženke, ki je bila napram tožniku v informacijski prednosti, ker je morala biti seznanjena s tveganjem najema kredita v CHF, tožnik ni razumel potencialnega tveganja v primeru velikega znižanja vrednosti valute plačila v primerjavi s CHF, čemur je lahko izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju 30 let, in obsega možnega vpliva na njegovo kreditno obveznost (verjetnostni obstoj terjatve; prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ). Ugotovilo je tudi izpolnjenost predpostavk iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. V zvezi s prvo navedeno iz druge alineje je ugotovilo, da tožnikovo preplačilo znaša 547,97 EUR; ker bo morala toženka zneske, ki jih je tožnik preplačal, v delu, ki presega dolgovano glavnico, vrniti, v primeru nesprejetja predlagane začasne odredbe ne bi bilo moč zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve, ker bi nadaljnje plačevanje pomenilo, da bo tožnik plačeval mesečne obroke, ki bodo bistveno višji od dejansko dolgovanega, tožnik pa bo moral vložiti novo tožbo, zaradi verjetnosti, da bo toženka v primeru ugodilne sodbe vložila pritožbo, s čimer so gotovo povezani dodatni stroški in tožniku nastala težko nadomestljiva škoda. Obstoj predpostavke iz tretje alineje je utemeljevalo s tehtanjem neugodnih posledic za vsako pravdno stranko, sklicujoč se na mesečni znesek obroka v višini 313,89 EUR, kar za tožnika predstavlja finančno breme, ki ga utegne bremeniti do konca prvostopnega in morebiti pritožbenega postopka, pri čemer bi moral obroke, ki bi jih brez izdane začasne odredbe plačal toženki, zahtevati nazaj v novem postopku, s čimer so povezani stroški sodnih taks in odvetnikov, medtem ko je toženka na drugi strani finančna institucija, v primerjavi s tožnikom finančno neprimerljivo močnejša stranka, za katero dolg predstavlja le neznaten del poslovanja, ob obstoju hipotekarnega zavarovanja.

3Zoper sklep je toženka vložila ugovor, ki mu je tožnik v odgovoru na ugovor nasprotoval. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 30. 9. 2024 zavrnilo ugovor zoper sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Celju P 94/2023 z dne 17. 6. 2024 (izrek pod točko I) in odločilo, da se odločitev o stroških ugovornega postopka pridrži za končno odločbo (izrek pod točko II).

4Toženka v pravočasni pritožbi zoper izpodbijani sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ ter predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, tako da se izpodbijani sklep spremeni in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe oz. podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Zmotno je uporabljeno materialno pravo, ker ima odločitev o prepovedi toženi stranki, da razpolaga s terjatvami po Kreditni pogodbi in da jih izterjuje v izvršilnem postopku ali uveljavlja kakršno koli drugačno poplačilo teh terjatev, ter odločitev o denarni kazni v višini 50.000,00 EUR v primeru kršitve s povišanjem v primeru ponovne kršitve, nedopustno vsebino. Začasna odredba z vsebino prepovedi izterjave se nanaša na ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), ki vsebuje tudi pravico do izvršbe, zaradi česar je toženki nedopustno omejena ustavna pravica do sodnega varstva, ob tem, ko imajo dolžniki že v okviru izvršilnih postopkov na voljo pravna sredstva (ugovor, odlog). Omejitev pravice do izvršbe s predlaganim zavarovanjem je tudi nesorazmerna (3. člen ZIZ), ker je zasledovani cilj zavarovanja mogoče doseči z drugačnim oziroma milejšim sredstvom.

Vprašanje načina naknadnega uveljavljanja potencialnih kondikcijskih zahtevkov je zgolj hipotetično in ne utemeljuje regulacijske začasne odredbe, ker ne izpolnjuje kriterija nujnosti po določbah ZIZ, saj slednjega stanje, ki bo hipotetično nastopilo čez več let, ne predstavlja, pa tudi Sodišče EU je prepustilo nacionalnim sodiščem, da ob presoji upoštevajo vse okoliščine konkretnega primera, zlasti učinkovitost izvršitve prihodnje sodne odločbe in verjetnost ugotovitve ničnosti. Ob tem, ko prvostopno sodišče navaja zgolj, da je bilo potrebno prepovedati cediranje terjatev, da se doseže celovita prepoved zadržanja učinkovanja Kreditne pogodbe, sicer začasna odredba ne bi dosegla svoje namena, in meni, da je denarna kazen primerna, je poleg zmotne uporabe materialnega prava podana tudi procesna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sklep ni vsebinsko obrazložen skladno s temeljnimi procesnimi postulati. Tudi tožnik ni navedel dejstev, s katerimi bi izkazal, da je izdaja regulacijske začasne odredbe v delu, ki toženi stranki prepoveduje razpolaganje s terjatvami in njihova izterjava, potrebna, vključno z utemeljenostjo predlagane denarne kazni, s čimer ni substanciral pogojev za izdajo predlagane regulacijske začasne odredbe.

Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ima načelo skladne razlage nacionalnega prava omejitve, in sicer je obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na vsebino prava Unije, omejena s splošnimi pravnimi načeli, vključno z načelom pravne varnosti. Zato celo jasna, natančna in brezpogojna določba direktive nacionalnemu sodišču ne dopušča, da ne uporabi določbe nacionalnega prava, ki je v nasprotju z določbo direktive, če bi bila s tem posamezniku naložena dodatna obveznost.

Pogoji za predlagani začasni ukrep morajo nadalje biti podani in concreto (sodba Sodišča EU v zadevi C-287/22), čemur izpodbijani sklep ne zadosti. Tožnikove navedbe v predlogu v zvezi s potrebnostjo začasne odredbe (da bi nadaljnje plačevanje mesečnih obrokov kredita povzročilo poslabšanje njegovega finančnega položaja, da je njegova mesečna obveznost po Kreditni pogodbi v mesecu aprilu 2024 znašala 313,86 EUR, njegovi mesečni prihodki pa znašajo 2.233,84 EUR neto) zaradi domnevne nevarnosti za lastno preživljanje in preživljanje družine so nesubstancirane, zato je napačen zaključek, da naj bi odplačevanje mesečnih obrokov kredita predstavljalo finančno ogroženost tožnika. Ta ne predloži nobenega dokaza za s stopnjo verjetnosti mogoč zaključek, da plačevanje kreditne obveznosti presega standardno finančno breme, inherentno kreditom, in da predstavlja dejansko nevarnost za lastno preživljanje, prav tako ne poda navedb glede preživljanja morebitnih drugih oseb, kljub njegovemu dokaznemu bremenu. Zmotno je stališče o nepotrebnosti navedb o poslabšanju tožnikovega premoženjskega položaja z nadaljnjim plačevanjem kreditnih obrokov, s čimer je zmotno uporabljeno materialno pravo in zaradi navidezne opredelitve do navedb toženke podana kršitev ustavno varovane pravice do izjave (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP); sodišče relevantnega dejanskega stanja sploh ni ugotovilo (VSK I Cp 126/2024 z dne 9. 5. 2024), tožnikove gole navedbe ne zadostijo zahtevam ZIZ za intervencijo sodišča v pogodbeno razmerje med pravdnima strankama.

Zakonodaja potrošniških kreditov že upošteva povezavo med kreditnimi obveznostmi in zaščito potrošnika pred pretiranim vplivom kredita na njegovo sposobnost preživljanja, zato zahteva oceno kreditne sposobnosti kreditojemalca. Tožnik je bil evidentno kreditno sposoben ob sklepanju Kreditne pogodbe in tudi je sposoben plačevanja zdajšnjega zneska mesečnih obveznosti. Poleg tega ne uveljavlja dajatvenega zahtevka, zato je argument, da je začasna odredba potrebna, ker bo moral sicer razširjati obseg tožbe in da bo odločitev potencialno povzročila neučinkovitost končne meritorne odločbe, nerazumljiv.

Stališče, da je tožnik uspel s stopnjo verjetnosti izkazati, da je kredit že preplačal, ker je za presojo relevantna le višina glavnice oziroma znesek, ki ga je tožnik prejel, presega besedilo sodbe C-520/21 in predstavlja razlago nacionalnega prava contra legem. Sodišče EU je zapisalo, da je sprejetje začasnih ukrepov utemeljeno, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega, še preden je potrošnik začel postopek, vendar pri tem ne omenja glavnice (te ne omenjajo niti ostali odstavki tega dela sodbe C-287/22). Prvostopno sodišče bi moralo upoštevati, da sta pravdni stranki sklenili devizni kredit v višini 69.150,00 CHF in se dogovorili, da tožnik v zameno za uporabo denarja tožene stranke plačuje tudi obresti, v zvezi s čimer je tožnik pred sklenitvijo Kreditne pogodbe prejel tudi informativni izračun o obveznosti v višini 125.749,03 CHF, s katerimi se je strinjal, kot tudi amortizacijski načrt o poteku odplačila, kar sodišče ignorira kljub posledicam ničnosti v nacionalni zakonodaji (87., 193. člen OZ). Sodišče nacionalno pravo aplicira contra legem, z mehansko in ekspanzivno interpretacijo izoliranega pasusa sodbe Sodišča EU, ter povsem zanemari obresti, kar predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Ker je opredelitev do kriterija preplačila kredita zgolj navidezna, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5V odgovoru na pritožbo tožnik na pritožbene očitke obrazloženo odgovarja, zatrjuje obstoj pogojev po določbah ZIZ za izdano začasno odredbo in izraža stališče o pravilni odločitvi. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Presoja pritožbe in njenih navedb:

6Pritožba ni utemeljena.

7Sodišče druge stopnje je sklep,¹ ki ga tožena stranka izpodbija v celoti, preizkusilo v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, ter pri tem po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava.

8Pritožba najprej izpodbija prvostopno odločitev o zavrnitvi ugovornih razlogov glede z začasno odredbo dovoljene prepovedi razpolaganja s terjatvami po Kreditni pogodbi, izterjevanja v izvršilnem postopku in uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev. Glede pritožbenih navedb v delu, ki se nanašajo na nedopustno vsebino začasne odredbe ter na zaradi odrejene prepovedi omejeno strankino ustavno pravico do sodnega varstva v zvezi z izterjevanjem v izvršilnem postopku in uveljavljanjem kakršnegakoli drugačnega poplačila terjatev po Kreditni pogodbi, pritožbeno sodišče izpostavlja, da gre za pritožbeno novoto; to predstavlja tudi trditev o nesorazmernosti odrejene omejitve pravice do izvršbe. Navedbe pritožnica prvikrat uveljavlja šele v pritožbi, brez navedbe razlogov za zapoznelo navajanje, zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s členom 239 in 15 ZIZ). V obravnavanem primeru je namreč predmet pritožbene presoje izdani sklep o zavrnitvi ugovora, s katerim je prvostopno sodišče odločalo o ne/utemeljenosti ugovornih razlogov, tožena stranka pa je v ugovoru zatrjevano materialnopravno nepravilnost sklepa o izdani začasni odredbi utemeljevala (zgolj) s trditvami o neobstoju pogojev za intervencijo sodišča v delu glede prepovedi cesije terjatve (torej glede prepovedi razpolaganja s terjatvami) in šele v pritožbi sedaj prvikrat nasprotuje kot zmotnemu zaključku sodišča v izdanem sklepu o začasni odredbi, da je podan namen zavarovanja (kar predstavlja materialno pravo; člen 273 ZIZ) s prepovedjo izterjevanja v izvršilnem postopku in uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev. Zaradi drugačnega procesnega položaja, upoštevaje pravila glede pravnih sredstev in meja pritožbenega preizkusa, in ko torej lahko pritožnica v pritožbi uveljavlja le tiste razloge, ki se nanašajo na sklep o ugovoru, ne pa več tistih, ki se nanašajo na sam sklep o izdani začasni odredbi (in ki jih ni uveljavljala v ugovornem postopku), se pritožnica v situaciji, kot je obravnavana, tudi ne more uspešno vsebinsko sklicevati na odločitvi VSM I Cp 607/2024 z dne 4. 9. 2024 in VSL II Cp 735/2024 z dne 24. 5. 2024 - v obeh primerih je namreč šlo za pritožbeni preizkus izpodbijane zavrnilne prvostopne odločitve (oz. dela odločitve). Na sklep o izdani začasni odredbi se nanaša tudi nadaljnji pritožbeni očitek o po tožniku nesubstanciranih pogojih glede potrebnosti izdaje regulacijske začasne odredbe, s katerim ne more uspešno izpodbiti sklepa o ugovoru, medtem ko je izpolnjenost kriterija "nujnosti" začasne odredbe sodišče presojalo ob tehtanju pogoja iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

9Ne predstavlja pa pritožbene novote navedba o nedoseganju namena zavarovanja odrejene prepovedi razpolaganja s terjatvijo. Že v ugovoru je namreč toženka navajala, da predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki ji prepoveduje cesijo terjatve, ne more temeljiti na pavšalnem sklicevanju členov 6 in 7 Direktive 93/13 (Direktiva) v povezavi z načelom učinkovitosti, v zvezi s čimer je trdila, da ni pravno utemeljenega razloga, da bi bila potrebna še intervencija sodišča z začasno odredbo. V izpodbijanem sklepu je prvostopno sodišče v točki 20 toženi stranki sicer skopo, a vsebinsko odgovorilo na njene ugovorne navedbe glede prepovedi cediranja terjatev po Kreditni pogodbi ter prepoved materialnopravno pravilno obrazložilo s potrebnostjo, ker sicer izdana začasna odredba ne bi učinkovala zoper prevzemnika terjatve² in ne bi dosegla svojega namena, ob čemer denarna kazen predstavlja v zakonu predvideno izvršilno sredstvo v primeru kršitve izdane začasne odredbe zaradi nedenarne terjatve. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da izpodbijani sklep ni obrazložen skladno s temeljnimi procesnimi postulati, saj ne gre zgolj za navidezen, temveč za vsebinski odgovor, zaradi česar uveljavljana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sklep v tem delu vsebuje jasne razloge, ki omogočajo preizkus; tudi sicer je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP podana le v primerih, ko sklepa zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti, takšnih pomanjkljivosti pa izpodbijani sklep nima. V kolikor pritožba z uveljavljanima kršitvama meri na zavrnjene ugovorne razloge glede preostalih prepovedi iz II. točke izreka sklepa o začasni odredbi, vključno z izrečeno denarno kaznijo glede teh prepovedi, gre tudi v tem delu iz že pojasnjenih razlogov za nedopustno pritožbeno novoto.

10Ob tem, ko pritožba že sama (pravilno) ugotavlja, da Direktiva ne velja neposredno, pritožbeno sodišče pripominja, da daje njeno razlago Sodišče Evropske unije (SEU), katerega odločbe so za nacionalno sodišče formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir. Lojalna razlaga določb nacionalne zakonodaje pomeni razlago, skladno s stališči, izraženimi v odločbah SEU (tudi C- 287/22, za katero pritožba očita, da se nanjo primarno opira izpodbijana odločitev), zato uporaba takšne lojalne razlage s sklicevanjem na sodbe SEU ne predstavlja mehanske aplikacije.³ Pritožba tudi že sama izrazi pravilno stališče o omejenosti razlage prava EU s splošnimi pravnimi načeli, vključno z načelom pravne varnosti, kot tudi, da obveznost upoštevanja prava EU ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. Vendar v nadaljevanju, ko navaja, da celo jasna, natančna in brezpogojna določba direktive nacionalnemu sodišču ne dopušča, da ne uporabi določbe nacionalnega prava, ki je v nasprotju z določbo direktive, če bi bila s tem posamezniku naložena dodatna obveznost, prezre, da si stališča SEU in določbe ZIZ, na katere je prvostopno sodišče pravilno oprlo svojo odločitev, ob evroskladni (lojalni) razlagi določb zakona,⁴ ne nasprotujejo. Prvostopno sodišče je slednje upoštevalo in obrazložilo. Kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa (točke 10 do 18), je vsebino določb ZIZ razlagalo evroskladno z jezikovno in namensko razlago (ki sta lastni našemu nacionalnemu pravu), zato pritožba ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost uporabljenega načela primarnosti in razlagalnega pristopa ter ne izkaže trditev o uporabi določb ZIZ contra legem.⁵

11Ob nadaljnjih stališčih SEU iz sodb C-287/22 z dne 3. 5. 2022 in C-520/21 z dne 15. 6. 2023, in sicer:

- da je v skladu s prvim odstavkom 7. člena Direktive država dolžna zagotoviti obstoj ustreznih in učinkovitih sredstev za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev; ti morajo omogočiti vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, kakršen bi bil podan, če nepoštenega pogoja ne bi bilo;

- da zagotovitev potrošnikovega varstva v skladu z Direktivo zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev;

- da je polni učinek dosežen, če potrošniku ob ugotovljeni ničnosti ni treba razširiti tožbe oz. vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, plačanih med postopkom, in ki presegajo izposojeni znesek, kar predpostavlja tudi plačilo sodnih stroškov;

se izkaže za neutemeljen tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo konkretnih okoliščin. Sodišče se je izreklo, da kot pravno pomembno okoliščino šteje finančno (stroškovno) breme, povezano s sodnimi postopki za uveljavitev tožnikovih povračilnih zahtevkov, s čimer je v konkretnem primeru zapolnilo pravni standard težko nadomestljive škode iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Zato ni podana očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni kršena ustavna pravice do izjave (22. člen Ustave RS; URS).

12Pravilnosti ugotovljenega obstoja predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena pa pritožbeno sodišče ne presoja, glede na to, da pritožniku ne uspe izpodbiti obstoja alternativno predvidene predpostavke iz tretje alineje. Pritožnik se namreč v zvezi s tehtanjem neugodnih posledic v konkretnem primeru sklicuje na I Cp 126/2024 z dne 9. 5. 2024 Višjega sodišča v Kopru, pri čemer povzame tamkajšnji zaključek, med drugim tudi, da je potrebno presoditi tudi finančni položaj pritožnika - potrošnika, in da tožnik trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostil, zato pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni. S tem, ko v nadaljevanju pritožnik navaja, da smiselno enako velja v konkretni zadevi, v kateri je tožnik podal zgolj gole navedbe, ki ne zadostijo zahtevam ZIZ za intervencijo sodišča v pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, podaja le posplošene navedbe. Z njimi ne vzbudi dvoma v ugotovitve izpodbijanega sklepa o sicer neugodnem vsakomesečnem izpadu dohodka za toženo stranko kot banko, ki pa je vendarle večja finančna institucija in glede na višino vsakomesečnega zneska (313,89 EUR), v primerjavi s potrošnikom, ki bi v primeru neizdaje začasne odredbe imel na voljo toliko mesečno manj, s tveganjem nadaljnjega povišanja kreditne obveznosti in za razliko od toženke z valutnim tveganjem ter znatnim zvišanjem obrokov kredita s še kar nekaj letnim rizikom, vse ob toženkinem zavarovanju s hipoteko, niti v posledični zaključek, da tožeči stranki zato nastajajo hujše neugodne posledice od tistih, ki bi nastale toženki v primeru, če bi se izdaja začasne odredbe tekom postopka izkazala za neutemeljeno. Pritožbene navedbe, da sodišče spregleda, da zakonodaja potrošniških kreditov z zahtevano oceno kreditne sposobnosti že upošteva povezavo med kreditnimi obveznostmi in zaščito potrošnika pred pretiranim vplivom kredita na njegovo sposobnost preživljanja in da je tožnik bil evidentno kreditno sposoben ob sklepanju Kreditne pogodbe in tudi je sposoben plačevati zdajšnji znesek mesečnih obveznosti (redno plačevanje vseh obveznosti), so nedopustne pritožbene novote.

13Kar zadeva pritožbeno navedbo, da zavarovanje predstavlja nedopustno sodno intervencijo za hipotetični scenarij, ker tožnik sploh ne uveljavlja dajatvenega zahtevka, gre odgovoriti, da gre za zavarovanje nedenarne terjatve, katere obstoj se s stopnjo verjetnosti ugotavlja (v konkretnem primeru ničnost sklenjene kreditne pogodbe), ta pogoj pa pritožbeno ni obrazloženo izpodbijan. Zato sklicevanje sodišča na razširitev obsega tožbe in neučinkovitost končne meritorne odločitve, s čimer je utemeljevalo potrebnost začasne odredbe, predstavlja zgolj upoštevano stališče sodbe SEU C-287/22 (točka 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Prav tako ni utemeljena graja o razlagi nacionalnega prava contra legem glede po prvostopnem sodišču ugotovljenega preplačila med postopkom, v zvezi s čimer se pritožba sklicuje na napačno interpretacijo sodb C-520/21 in C-287-22. Prvo citirana sodba namreč v povezavi z učinkovitostjo varstva, ki jo potrošnikom nudi Direktiva, izpostavi stališče, da zaradi dosege odvračalnega učinka, ki ga zahtevata prva odstavka členov 6 in 7 Direktive, kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe, medtem ko C-287/22 potrebnost sprejetja začasnih ukrepov v povezavi z zagotovitvijo polnega učinka končne meritorne odločbe navezuje na preplačilo. Glede na v postopku zavarovanja upošteven standard verjetnosti in stališče v C-287/22, po katerem zadošča tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke, višje od dejansko dolgovanega, so tožnikove navedbe o preplačilu evrskega zneska glavnice kot izposojenem znesku v času predlagane začasne odredbe zadostne. Po drugi strani toženka ne izkaže kot verjetnih svojih drugačnih navedb o nedoseženem preplačilu, ki jih navezuje na trditve o tudi dolgovanih obrestih za uporabo denarja, ob čemer navedbe o prejetem informativnem izračunu, vključno s pritožbi priloženim izračunom predstavljajo nedopustno novoto (člen 337 ZPP), na katero se pritožnica prvikrat sklicuje (trditveno in dokazno) šele v pritožbi. Ob takšnem stališču ni podan niti uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, niti nadaljnji zaradi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopno sodišče se je do v ugovoru zanikanega preplačila vsebinsko opredelilo v točkah 10 in 11 izpodbijanega sklepa, s čimer je odgovorilo na ugovorne navedbe toženke, ki se je sklicevala na 87. in 193. člen OZ.

14Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. in 366. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

15Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu s pritožbeno neizpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje pod točko II izreka izpodbijanega sklepa.

¹ Določba 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.
² Upoštevaje člen 418 OZ, čeprav se nanj ni izrecno sklicevalo, po katerem s terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice (pravica do prednostnega poplačila, hipoteka, zastava, pravica iz pogodbe s porokom, pravica do obresti, do pogodbene kazni ipd.).
³ Ker pravno podlago za presojo pogojev v postopku zavarovanja še vedno predstavljajo določbe ZIZ, neizpolnjevanje pogojev po zakonu še vedno nalaga zavrnilno odločitev.
⁴ Člen 272 ZIZ.
⁵ Glede na stališče v zadevi C-287/22 (glej 59. do 61. točko obrazložitve) v zvezi z razlago prvega odstavka členov 6 in 7 Direktive, ki v primeru obstoja zadostnih indicov o nepoštenosti pogodbenih pogojev in posledični verjetnosti dolžne vrnitve na podlagi kreditne pogodbe plačanih zneskov, ter ob nemožnosti zagotoviti polni učinek končne meritorne odločitve, ker začasni ukrepi za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi kreditne pogodbe, niso bili sprejeti, narekuje razlago o potrebi sprejetja začasnih ukrepov, ki vključujejo odložitev plačila zapadlih mesečnih obrokov, kadar je sprejetje začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve.