VSC Sklep I Cp 233/2025

I. Pritožbi se ugodi ter se sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom v ponovljenem odločanju zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, vložen hkrati s tožbo zoper toženo stranko, s katerim je tožeča stranka predlagala, da se do pravnomočnega končanja spora začasno zadrži učinkovanje Pogodbe o deviznem stanovanjskem kreditu št. 378-63786677057093 z dne 5. 7. 2006 z dne 5. 7. 2006¹ in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 5. 7. 2006,² sklenjenih v Notarskem zapisu SV 610/06 notarke A. A. z dne 5. 7. 2006 (I. točka izreka). Sklenilo je tudi, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka (tudi tožnika, pritožnika) po pooblaščenki, ki sklep izpodbija v celoti, in, kot navaja uvodoma, uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), navaja pa tudi, da odločitev nedopustno in prekomerno posega v njene ustavno varovane pravice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni in izda začasno odredbo v skladu s predlogom, oz. podredno, da razveljavi sklep ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oboje s stroškovno posledico, ob čemer predlaga odločanje pred drugim sodnikom.

Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno tolmačilo pravni standard težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, kot tudi predpostavko iz tretje alineje istega člena, ter ponovno zmotno zaključilo, da naj tožnika ne bi podala ustreznih trditev. Te sta podala v točki III. predloga za začasno odredbo (str. 9-12), medtem ko sta v točki I. pojasnila, da sta že plačala mesečne obroke v skupnem znesku, ki za 17.093,69 EUR presega prejeti znesek kredita, ki ga bosta morala odplačevati še vse do leta 2031, kar že znatno vpliva na njun finančni položaj in finančni položaj celotne družine. V izpodbijanem sklepu je zato ponovno podano zmotno ugotovljeno dejansko stanje, predvsem pa je sklep obremenjen tudi z bistvenimi kršitvami določb postopka, saj so zaključki sodišča glede težko nadomestljive škode nepravilni, ker sodišče ni upoštevalo trditvene in dokazne podlage tožeče stranke, stališča o odločilnih dejstvih pa so tudi nejasna in nasprotujejo listinam v spisu. Pri izdaji začasnih odredb, vezanih na veljavnost kreditnih pogodb v CHF, je po ustaljeni sodni praksi pojem težko nadomestljive škode treba obravnavati široko, ob upoštevanju stališč sodbe C 287/22, to je v luči nevšečnosti, ki bi potrošnikom nastale zaradi širitev zahtevkov ali vlaganja novih tožb za plačane anuitete kredita med trajanjem postopka. Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu ob preplačilu ni omogočeno zagotoviti polnega učinka končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polnega učinka ter cilja Direktive 93/13 (to je, da lahko potrošnik vse svoje zahtevke v celoti uveljavi v okviru iste pravde, ne da bi moral nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vlagati nove tožbe), kar samo po sebi pomeni različne negativne posledice na premoženjskem kot nepremoženjskem področju, ob lojalni evroskladni razlagi, ustreza standardu težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko pogoja težko nadomestljive škode ni pravilno razlagalo v luči stališč, ki jih je SEU zavzelo v sodbi C-287/22 (sodba je kot razlaga Direktive obvezen pravni vir). Zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev.

V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi morala tožeča stranka zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka - slednje je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožeče stranke zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov. Zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, pri čemer so pri presoji morebitnega preplačila kredita relevantne vrednosti v domači valuti, nadomestila pa kreditna institucija ne more zahtevati (sodba C-520/21). S stopnjo verjetnosti je tako izkazano, da v primeru utemeljenosti tožbenih zahtevkov, polnega učinka končne meritorne odločitve ne bi bilo mogoče zagotoviti brez zavarovanja, s katerim se začasno zadrži plačevanje zapadlih mesečnih obrokov po sporni kreditni pogodbi in tožnikoma niti ni treba pojasnjevati težko nadomestljive škode, kot jo razlaga dosedanja sodna praksa (v nepotrošniških sporih), čeprav sta kljub temu pojasnila svoje težko finančno stanje. Enako velja glede potrebe po tehtanju neugodnih posledic za upnika in dolžnika (v smislu tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ), čeprav glede na že ustaljeno sodno prakso in upoštevaje sodbe SEU, tehtanje neugodnih posledic za upnika in dolžnika ter pogoj reverzibilnosti pri odločanju o regulacijskih začasnih odredbah na področju potrošniških kreditnih pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji nista pravno odločilna. Zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotna uporaba materialnega prava sta torej podana tudi zato, ker so pogoji iz 272. člena ZIZ določeni alternativno in sta tožnika izkazala, da je verjetno izkazano, da terjatev obstoji, in dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Pojasnila sta okoliščine glede hipoteke, svojega premoženjskega položaja ter glede dobička in osnovnega kapitala tožene stranke. Zato, če ne gre za izjemne okoliščine, denarni zahtevek (v višini 17.093,69 EUR) za banko v nobenem primeru ne more imeti hujših posledic, tudi če bi z njo bile kršene človekove pravice.

V skladu z napotkom Višjega sodišča je bilo prvostopenjsko sodišče dolžno upoštevati tudi vse navedbe tožnikov v tožbi ter vse priložene dokaze. Sodišče je vezano na trditve strank o dejstvih, relevantno materialno pravo pa mora poznati in zatrjevana dejstva subsumirati pod ustrezne pravne norme, česar v izpodbijanem sklepu ponovno ni storilo. V predmetnih začasnih odredbah je celo podana obveznost nadzora po uradni dolžnosti, kar pomeni tudi, da morajo sodniki odrediti začasne ukrepe na lastno pobudo, če je to potrebno za učinkovitost pravnega sredstva in če obstaja nezanemarljivo tveganje, da potrošniki ne bodo zaprosili za začasno odredbo. Odločitev v izpodbijanem sklepu tako nasprotuje dejanskemu stanju in materialnemu pravu ter sodni praksi SEU in višjih sodišč RS ter predstavlja tudi kršitev pravic tožeče stranke iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Nosilni razlog zavrnilne odločitve temelji na zaključku, da tožeča stranka ni izpolnila trditvenega bremena za izkaz pogoja verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode oz. verjetnosti, da toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se ta tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnikoma, v skladu s pogojem iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Zato izkaz verjetnosti obstoja terjatve skladno s prvim odstavkom 272. člena ZIZ ni bil predmet presoje. Odločitev sloni na ugotovitvi, da navedbe tožeče stranke o ogroženem preživljanju tožnikov in njune družine zaradi nadaljnjega plačevanja visokih mesečnih anuitet, ki bi zanju pomenilo ogroženost preživljanja in takšno poslabšanje finančnega stanja, da ne bi mogla več vložiti potrebne tožbe za povračilo zneskov, da katerih sta upravičena zaradi neveljavnosti kreditne pogodbe,³ ob zahtevani restriktivni presoji, pravnemu standardu "težko nadomestljive škode" ne zadostijo. Zgolj navedbe o možnosti oteženega preživljanja oz. omajanosti njunega premoženjskega položaja ne zadoščajo, do takšnega zaključka pa ne morejo privesti niti zatrjevane okoliščine, da sta že odplačala glavnico kredita in da bosta morala zaradi trajanja pravdnega postopka v primeru nadaljnjih odplačil z namenom vračila preplačila od toženke bodisi spremeniti tožbo ali vložiti novo tožbo, kar je vse povezano z novimi stroški. Vsaka škoda oz. vsaka neugodna posledica na premoženjskem ali nepremoženjskem področju še ne zadostuje, zmanjšanje premoženja kot posledica prevzetih pogodbenih obveznosti pa ne more voditi do zaključka o težko nadomestljivi škodi. V ta pravni standard, tako prvostopno sodišče, tudi ni mogoče uvrstiti nevarnosti morebitnih novih stroškov zaradi sodnih postopkov za vračilo preplačil. Za takšne zatrjevane neugodne posledice je prvostopno sodišče ugotovilo, da se presojajo v okviru pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. V tem delu pa predlog ni dovolj jasen in konkretiziran, da bi sodišče, ob tem, ko manjkajo jasne in nedvoumne navedbe o učinkovanju začasne odredbe, sploh lahko opravilo tehtanje posledic za vsako od pravdnih strank, saj sta tožnika zatrjevala le negativne posledice, ki bi v primeru neizdaje začasne odredbe ob ugodilni meritorni odločitvi prizadele njiju, nista pa podala nobenih navedb o tem, kakšne posledice bi trpela toženka, če bi se tekom postopka začasna odredba izkazala za neutemeljeno.

6Postopek zavarovanja z začasnimi odredbami urejajo določbe ZIZ. Te je, kot to pravilno izpostavlja pritožba, uveljavljajoč pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga pritožbeno sodišče upošteva tudi po uradni dolžnosti, na podlagi načela postopkovne avtonomije⁴ potrebno uporabiti na način, ki zagotavlja ustreznost in učinkovitost nacionalnih pravnih sredstev z visoko ravnijo varstva potrošnikov (čl. 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13). Nacionalna sodišča so zato dolžna upoštevati razlago SEU (erga omnes učinki), torej tudi odločbo C-287/22⁵ kot zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir; s slednjo je podana razlaga Direktive 93/13, na podlagi katere je prišlo tudi do spremembe nacionalne sodne prakse v tovrstnih zadevah - tudi pri odločanju o ukrepih zavarovanja so nacionalna sodišča dolžna razlagati lastne nacionalne določbe na način, da so te v skladu s pravom in cilji prava EU, upoštevaje evroskladno razlago.⁶ Določbe ZIZ zagotavljajo dovolj širok okvir, ki omogočajo takšno presojo. Izkazanost pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi, kjer tožnika kot potrošnika zahtevata sodno varstvo z ugotovitvijo ničnosti sklenjene kreditne pogodbe z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF) in akcesornih aktih, neveljavnost vknjižbe hipoteke in njen izbris ter vračilo denarnega zneska, ki sta ga navedbeno že preplačala (kar sta vse verjetnostno izkazala) v primerjavi s prejetim zneskom kredita, neupoštevaje nadomestilo za uporabo denarja, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe (C-520/21), je sodišče prve stopnje zato pravilno oprlo na določbe 272. člena ZIZ.

7Čeprav se je prvostopno sodišče ob ponovni preučitvi trditev v predlogu za izdajo začasne odredbe sklicevalo na odločitev SEU C-287/22, pa je nato obstoj pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ presojalo z restriktivno razlago pogojev ZIZ za izdajo začasne odredbe, to je zgolj v luči nacionalne zakonodaje, ne da bi upoštevalo pravo EU in ne da bi uporabilo evroskladno razlago SEU, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. SEU je namreč v sodbi C-287/22 za sprejetje ustreznih začasnih ukrepov izpostavilo pogoje:

a) da obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni,⁷

b) da je zato verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti,

c) da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve.

Pravni standard težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, upoštevaje evroskladno razlago, je mogoče zapolniti na način, da je mogoče šteti, da je z ugotovitvijo, da brez začasne odredbe za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi kreditne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. V skladu z razlago sodbe C-287/22 (glej točke 48 do 52) glede pomena uresničitve polnega učinka meritorne odločbe je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v konkretnem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo. Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno, in ki že sam po sebi vključuje različne negativne posledice na premoženjskem in nepremoženjskem področju, ob lojalni (evroskladni) razlagi, ustreza pravnemu standardu težko nadomestljive škode.

8Odločitev o pogojih za izdajo začasne odredbe z odložitvijo plačevanja mesečnih obrokov po sklenjeni Kreditni pogodbi, ob evrolojalni razlagi, kot jo nalaga vsebina sodbe SEU C-287/22, zato terja presojo:

- verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in

- okoliščin, ali je le z odložitvijo mogoče zagotoviti polni učinek odločbe o ničnosti nepoštenih pogojev.⁸

9Glede na obrazloženo se kot utemeljene izkažejo pritožbene trditve, da je v obravnavanem sporu, ki je potrošniški spor, sodišče prve stopnje pogoj za izdajo začasne odredbe po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ presojalo materialno pravno zmotno - zgolj v duhu nacionalne zakonodaje, ne da bi pri tem vsebinsko (čeprav se je nanje sklicevalo) upoštevalo pravo EU, zavezujočo odločbo SEU in načelo lojalne razlage. Ob tem, ko se zaradi prav tako zmotnega materialnopravnega izhodišča, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, kot pravno neodločilno izkaže razlogovanje v zvezi z neizkazanostjo pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, je napačna presoja sodišča o neizpolnjenosti (že) pogoja iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, glede na v predlogu ponujene trditve,⁹ kot to utemeljeno uveljavlja pritožba. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč tožeča stranka v obravnavanem primeru že z navedbami o obstoječem preplačilu v povezavi z navedbami o stroških postopka, ki jo bodo bremenili v primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom zaradi spremembe tožbe ali celo vložitve nove, zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (ta temelji na stopnji verjetnosti), v delu, ki se nanaša na presojo pogoja iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj v primeru utemeljenosti tožbenega zahtevka brez zavarovanja ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. Ker pa prvostopno sodišče (glede na zavzeto stališče) ni presojalo obstoja predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, ki se nanaša na verjetnosten obstoj terjatve - ničnost sklenjene Kreditne pogodbe in akcesornih aktov, čeprav gre za enega od kumulativnih pogojev, ki mora biti podan ob izdani začasni odredbi, in v zvezi s čimer so bile v predlogu podane navedbe, je potrebno ob že iz razloga napačne uporabe materialnega prava ugodeni pritožbi izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti v nov postopek sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členoma 15 in 239 ZIZ). Sodišče druge stopnje namreč samo ne more nadomestiti manjkajočih razlogov v zvezi s predpostavko verjetnostnega obstoja terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, niti manjkajočih razlogov glede namena zavarovanja (člen 3 in 273 ZIZ), ki jih prvostopno sodišče vsebinsko ni presojalo. Ob obrazloženem pritožbene navedbe glede potrebnega postopanja sodišča po uradni dolžnosti niso predmet presoje pritožbenega sodišča.

10Sodišče prve stopnje bo moralo, upoštevaje zgoraj navedeno, ponovno presojati vse pogoje za izdajo začasne odredbe, ki jih (vseh) zaradi materialnopravno zmotnih izhodišč ob odločanju (člen 341 ZPP) ni presojalo oz. jih ni presojalo evroskladno, in se do njih tudi opredeliti. Dodatni posebni napotki za ponovno odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe,¹⁰ upoštevaje predhodno obrazložitev, niso potrebni, glede na dejstvo, da se je v zadnjem obdobju pred tem v tovrstnih sporih različna sodna praksa višjih sodišč glede pogojev za izdajo ureditvene začasne odredbe v stališčih večinoma poenotila.¹¹

11Glede predloga, podanega v zvezi s predlagano razveljavitvijo sklepa, da zadevo obravnava drug sodnik, ker razpravljajoča sodnica z vehementnim kršenjem določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava in napačno ugotovljenim dejanskim stanjem vzbuja dvom o svoji nepristranskosti v obravnavani zadevi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da razlogov, da bi ob vrnitvi zadeve v nov postopek odredilo, naj zadevo obravnava drug sodnik, ni našlo (356. člen ZPP v zvezi s čl. 366 ZPP). Pritožbeno sodišče izpostavlja, da mu citirana določba res podeljuje pooblastilo, da zadevo vrne v nov postopek pred spremenjen (drug) senat oz. pred drugega razpravljajočega sodnika, vendar pa morajo biti za takšno postopanje podani utemeljeni razlogi. Teh kljub ponovni (drugi) pritožbeni razveljavitveni odločitvi (pri čemer izpodbijana odločitev temelji na drugih razlogih kot pred njo sprejeta), ob tem, ko sodna praksa glede potrebne trditvene podlage po drugem odstavku člena 272 ZIZ za zavarovanje nedenarne terjatve v tovrstnih zadevah v času sprejete odločitve še ni bila povsem poenotena, ni izkazanih, zato ni podlage za dodelitev zadeve v obravnavanje drugemu sodniku.

12Ker je odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

¹ Tudi Kreditna pogodba oz. Pogodba.
² Tudi Sporazum.
³ Podrobneje glej točko 8 izpodbijanega sklepa.
⁴ M. Avbelj, Pravo EU in nacionalna procesna avtonomija, Pravosodni bilten št. 2/2016.
⁵ S pojasnilom, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek Direktive 93/13 in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (56. tč.), kar vključuje obveznost sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13 (57. tč.).
⁶ Kar v 3.a členu nalaga tudi Ustava R Slovenije (URS).
⁷ Kar ob evrolojalni razlagi določb ZIZ, ki se nanašajo na regulacijske začasne odredbe, ustreza presoji verjetne izkazanosti terjatve po prvem odstavku 272. člena ZIZ.
⁸ Tako izhaja iz sklepa VS RS II Ip 10/2025 z dne 16. 4. 2025; glej tč. 28.
⁹ Povzete v točki 2 obrazložite izpodbijanega sklepa.
¹⁰ Ki izvira s področja varstva potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji, urejenega z Direktivo Sveta 93/13 EGS z dne 15. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13), ki je bila v nacionalno pravo implementirana predvsem preko ZVPot, sedaj ZVPot-1.
¹¹ Na primer sklepi VSL I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024, I Cp 1297/2024 z dne 28. 11. 2024, I Cp 1222/2024 z dne 8. 8. 2024, II Cp 1364/2024 z dne 24. 10. 2024, I Cp 1780/2024 z dne 17. 1. 2025, VSM I Cp 900/2024 z dne 21. 1. 2025, VSC I Cp 68/2025 z dne 14. 5. 2025, I Cp 188/2025 z dne 12. 6. 2025.