VSL Sklep I Cp 81/2022

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Prva toženka je dolžna v 15 dneh od vročitve tega sklepa tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 74,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 22. 4. 2021, ustavilo postopek (zaradi umika tožbe) in tožencema naložilo solidarno povrnitev tožničinih stroškov postopka.

2Toženka v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe določb pravdnega postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno pa, naj ga srpemeni tako, da plačilo pravdnih stroškov naloži tožnici.

Do spremembe tožbe se je postopek vodil na podlagi nepravilno oblikovanega tožbenega zahtevka. Na navedeno je sodišče tožnico opozorilo z dopisom z dne 15. 1. 2021. Ker je bila sprememba tožbe dovoljena šele z izpodbijanim sklepom, je pretežni del stroškov nastal prej. Zmotno je stališče, da je priznanje izločitvene pravice v stečajnem postopku treba obravnavati enako kot izpolnitev oziroma pripoznavo zahtevka. Take posledice bi lahko imelo le v primeru, če bi bila podana istovetnost strank in istovetnost terjatev. Ker tožnica ni bila stranka v stečajnem postopku, prvi pogoj ni izpolnjen. Toženka je terjatev priznala tožencu in ne tožnici.

Tožnica tožbe ni umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka. Sklep o preizkusu terjatev je postal pravnomočen 6. 2. 2021, tožnica pa je tožbo umaknila šele v maju 2021, ko so toženki že nastali nadaljnji stroški.

Zmotno je stališče, da je do umika tožbe prišlo po izpolnitvi zahtevka. Do vknjižbe ni prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka oziroma na podlagi 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ampak na podlagi toženčeve prijave izločitvene pravice v stečajnem postopku zoper pritožnico. Podlaga za vknjižbo je bil zato pravnomočen sklep stečajnega sodišča. Izguba pravnega interesa ne vpliva na odločitev o razporeditvi stroškovnega bremena (tako tudi sklep VSL II Cp 2078/2013). V izpodbijanem sklepu nista ovrednoteni dejstvi, da je bil zahtevek napačen in da je tožnica izgubila pravni interes za tožbo.

Pritožnica tudi ni dala povoda za tožbo. Zoper njo se od 2011 vodi stečajni postopek. V treh mesecih od objave oklica so bili upniki dolžni prijaviti svoje terjatve. Stečajna upraviteljica je pozvala uporabnike nepremičnin, vključno s tožencem, naj uredijo zemljiškoknjižno stanje, a se toženec do letos ni odzval. Zaradi njegove pasivnosti tudi v tem postopku sama ni mogla pripoznati zahtevka. Za nastale stroške je zato v celoti odgovoren toženec.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je v tožbi postavljeni zahtevek za ugotovitev, da je toženec lastnik stanovanja, utemeljevala s trditvami, da ima izvršljivo terjatev do toženca, da je kot lastnica stanovanja vknjižena toženka, in da ni njegova lastnica, ker ga je pred več kot tridesetimi leti kupil toženec in ga vse odtlej uporablja kot lastnik. Na pobudo sodišča je med postopkom postavila podredni zahtevek za vknjižbo lastninske pravice na toženca. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo in tožencema naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka.

6V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, - da je tožnica kot toženčeva upnica 5. 9. 2019 vložila tožbo za ugotovitev, da je lastnik sporne nepremičnine toženec, - da je bila ob vložitvi tožbe kot lastnica nepremičnine vknjižena toženka, - da je toženec, ki je sporno nepremičnino kupil v letu 1993, pripoznal tožbeni zahtevek, - da se je zoper toženko 4. 4. 2011 začel stečajni postopek, - da je toženec (šele) 2. 10. 2020 prijavil izločitveno pravico, - da je sklep o priznanju izločitvene pravice postal pravnomočen 6. 2. 2021 in da je bila tožnica s tem dejstvom seznanjena 14. 4. 2021, - da je toženec 2. 4. 2021 vložil zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo svoje lastninske pravice na podlagi navedenega sklepa, - da je bila vknjižba s sklepom z dne 22. 4. 2021 dovoljena, - da je tožnica 3. 5. 2021 umaknila tožbo.

7Sodišče je zavzelo stališče, da je tožničin pravni interes za vodenje pravde prenehal s pravnomočnostjo sklepa o priznanju izločitvene pravice. Toženka, ki je zahtevku nasprotovala, je dala povod za tožbo. Šele s priznanjem izločitvene pravice je smiselno pripoznala tožbeni zahtevek. Tožnica je umaknila tožbo takoj po izpolnitvi zahtevka.

8Pritožbeni očitki o zmotnosti odločitve niso utemeljeni. Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti stroške postopka, razen če jo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

9Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bil prvotno postavljen tožbeni zahtevek nepravilen (in zato tožba nesklepčna). Po petem odstavku 168. člena ZIZ lahko upnik, ki nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastnine, s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Besedilu zakonske določbe se prilega podredno postavljeni zahtevek, a je v sodni praksi že zavzeto stališče, da lahko tožnik utemeljuje zahtevek tudi s trditvami o priposestvovanju in da je v takem primeru ustrezen zahtevek tak, kot ga je postavila tožnica.¹

10Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da ni dala povoda za tožbo. Če je tožnica želela doseči izvršbo na obravnavano nepremičnino, je morala vložiti tožbo zoper toženko, ki je bila v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnica.

11Neutemeljen je očitek o zmotnem ovrednotenju toženkine izjave o priznanju izločitvene pravice, dane v stečajnem postopku. Razlog za tožbo je bil v pravno neurejenem razmerju med tožencema. S priznanjem izločitvene pravice sta razmerje uredila na način, kot ga je uveljavljala tožnica v tej pravdi. Na kakšen način sta to naredila, z vidika tožničinega interesa, ki ga je zasledovala s tožbo, ni pomembno. Zato tudi ni pomembno, ali toženka, ki je v stečajnem postopku, drugače kot tako, da je toženec prijavil izločitveno pravico, ni smela urediti razmerja s tožencem.²

12Dejansko stanje v zadevi VSL II Cp 2078/2013, na katero se sklicuje pritožba, je bilo drugačno. Podlaga za dolžnikovo vknjižbo lastninske pravice ni bila v izvensodni ureditvi razmerja med dolžnikom in zemljiškoknjižnim lastnikom, ki bi temeljila na priznanju zemljiškoknjižnega lastnika, da je lastnik sporne stvari tožnikov dolžnik, ampak se je dolžnik vknjižil na drugi podlagi.

13Neutemeljen je tudi očitek, da tožnica ni umaknila tožbe takoj po izpolnitvi zahtevka. Sodišče je kot odločilen pravilno štelo trenutek, ko je bila tožnica seznanjena z dejstvom, da je toženka priznala tožnikovo izločitveno pravico. Glede na to, da med tem trenutkom in umikom tožbe toženka ni opravila procesnih dejanj, je zaključek sodišča o takojšnjem umiku pravilen.

14Neutemeljeni so tudi pritožbeni razlogi, s katerimi pritožnica uveljavlja toženčevo odgovornost za stroške postopka. Ne da bi bila tožba vložena zoper pritožnico kot zemljiškoknjižno lastnico, tožnica s tožbo ne bi mogla uspeti. S tem ko je tožnica vložila tožbo zoper dolžnika, sta postala enotna sospornika. Pravilno je zato stališče, da je prispevek vsakega od tožencev k tožničinim stroškom stvar njunega notranjega razmerja.

15Po navedenem je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

16Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 74,66 EUR (100 točk po tar. št. 21/2 OT, 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV). Materialni stroški, ki so nastali po začetku stečajnega postopka, po določbah ZFPPIPP štejejo za strošek stečajnega postopka (prvi odstavek 354. člena v zvezi s 383. členom). Izrek je zato dajatveni. Odločitev o zamudnih obrestih temelji na 378. členu in 299. členu Obligacijskega zakonika.

¹ Glej sodbo in sklep VS RS II Ips 113/2015 z dne 26. 10. 2015. Enako tudi sklep VSL II Cp 1942/2017 z dne 21. 2. 2018.
² Nenazadnje je bila kupoprodajna pogodba s tožencem sklenjena več let pred začetkom stečajnega postopka, tako da je imela možnost urediti razmerje že tedaj.