VSL Sklep II Cp 1419/2021

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v II. in III. točka izreka razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo zoper drugega toženca (I. točka izreka); z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvega toženca na ugotovitev, da je izvršba, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani VL 184633/2009 zaradi izterjave zneska 8.688,38 EUR s pripadki, in VL 30593/2009 zaradi izterjave terjatve 10.068,08 EUR s pripadki zoper dolžnika A. A. nedopustna (II. točka izreka). Tožnico je zavezalo k povračilu 597,31 EUR pravdnih stroškov prvega toženca, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Tožnica vlaga pritožbo zoper II. in III. točki izreka sodbe ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku zoper prvega toženca v celoti ugodi; podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožnica opozarja, da je sodišče odločilo v nasprotju z načelom dispozitivnosti – izven postavljenega tožbenega zahtevka. Opozarja na odločbo VSL I Cp 1153/2016 z dne 21. 9. 2016, v kateri je zavzeto stališče, da na odločitev o tem, da stanovanje sodi v skupno premoženje pravdnih strank, in na odločitev, kakšni so deleži pravdnih strank na tem premoženju, ne vpliva dejstvo, da tožnik ni državljan Republike Slovenije. To pa ne velja v primerih, ko želi drugi zakonec z delitvijo pridobiti solastninsko pravico na nepremičnini. Meni, da gre v konkretnem primeru prav za takšno dejansko stanje. Zato bi moralo sodišče ugotoviti, da ima na predmetu izvršbe pravico (skupno lastnino), ki preprečuje izvršbo. To pa pomeni, da je njenemu tožbenemu zahtevku treba ugoditi. Tudi odločba Cp 197/2019 z dne 25. 9. 2019 zavzema stališče, da sta zakonca nosilca lastninske pravice na skupnem premoženju kot celoti – oba skupaj kot kolektiv (kot enota) – ne glede na to, da tožnica sicer posebnih pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini ne izpolnjuje. Institut skupnega premoženja se razlikuje od instituta solastnine. Vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim solastnim deležem; zakonec pa, ko gre za skupno premoženje, brez soglasja drugega zakonca ne more veljavno razpolagati s svojim deležem, ki pravilom sploh ni določen. Sodna praksa je že zavzela stališče, da za veljavnost prenosa nepremičnine iz premoženja prodajalcev v skupno premoženje zakoncev ni potrebno, da bi posebne pogoje za pridobitev lastninske pravice, med katerimi je tudi državljanstvo RS, izpolnjevala oba zakonca. Zadošča, da jih izpolnjuje le tisti zakonec, ki pogodbo sklepa. Če eden od zakoncev ne izpolnjuje posebnih pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, to na obstoj skupnega premoženja kot takega nima prav nobenega vpliva. Tudi ta zakonec ima na skupnem premoženju, pa tudi na posameznih predmetih, določena premoženjska upravičenja. Ima kolektivno pravico skupaj z zakoncem, ki je pogodbo sklepal, zaradi katere zakonec brez njegovega soglasja, četudi je v zemljiški knjigi vknjižen kot njen (izključni) lastnik, z nepremičnino ne more pravno veljavno razpolagati. Kolektivna pravica na skupnem premoženju, katere nosilka je skupaj s svojim možem, predstavlja takšno pravico, ki preprečuje izvršbo tudi na posameznem predmetu, ki spada v skupno premoženje zakoncev. Ob zaključku glavne obravnave skupno premoženje še ni bilo razdeljeno oz. delitev niti ni bila predlagana, zato še ni prišlo do transformacije kolektivne lastninske pravice v izključno lastninsko pravico ali solastninsko pravico posameznega od zakoncev.

Prvi toženec je poplačilno pravico pridobil v izvršilnem postopku s sklepom o izvršbi, izdanim šele po tem, ko je nepremičnina že postala del skupnega premoženja tožnice in dolžnika izvršilnega postopka. Zato je treba tožbenemu zahtevku na nedopustnost izvršbe ugoditi. Sodna praksa, ki jo izpostavlja sodišče, za konkretno zadevo ni uporabljiva. Obravnava dejansko stanje, ki se v bistvenem razlikuje od dejanskega stanja v predmetnem postopku.

Odločitev je tudi nejasna, saj si razlogi o odločilnih dejstvih – zlasti med točkama 26 in 27 obrazložitve – nasprotujejo. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da je "edini trenutek, ki je relevanten za presojo posebnih pogojev drugega zakonca za pridobitev lastninske pravice, trenutek delitve skupnega premoženja" in da "državljanstvo tožeče stranke lahko vpliva samo na način delitve skupnega premoženja, ne pa tudi na to, ali nepremičnina spada v skupno premoženje“, nato pa je v 27. točki obrazložitve zaključilo, da je tožničino državljanstvo za odločitev v tej zadevi pomembno. Razlogi so si med seboj v nasprotju, zato je zagrešena absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Postavljen je bil zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino z ID znakom: parcela 0000, ne pa zahtevek na ugotovitev (so)lastninske pravice oz. zahtevek na delitev skupnega premoženja. Tožnica se na podlagi izdane ugodilne sodbe v tem postopku niti ne bi mogla vknjižiti kot solastnica na obravnavani nepremičnini. Sodna praksa pa razlikuje med situacijo, ko se zahteva ugotovitev, da določena nepremičnina sodi v skupno premoženje zakoncev – smiselno v tožbi na nedopustnost izvršbe – od situacije, ko želi drugi zakonec z delitvijo skupnega premoženja pridobiti solastninsko pravico na tej nepremičnini.

3Prvi toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje. Poudarja, da tožnica s tožbo ne bi uspela niti v primeru, da bi bila državljanka RS, ker gre za skupni dolg zakoncev. Poudarja, da je državljanstvo kot posebni pogoj pomembno pri pridobitvi solastninske pravice na nepremičnini. Dejstvo je, da tožnica in dolžnik nista poplačala dolga, ki ga je povzročila družina. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnica je v izvršilnih postopkih VL 30593/2009 in VL 184633/2009, v katerih je prvi toženec upnik, dolžnik pa drugi toženec, podala ugovor tretje. Sodišče prve stopnje jo je s sklepoma z dne 23. 8. 2019 in z dne 16. 8. 2019 napotilo na vložitev tožbe na ugotovitev, da izvršba s prodajo nepremičnine ni dopustna. Tožnica trdi, da je na nepremičnini, ki predstavlja skupno premoženje nje in drugega toženca (zakonca), pridobila lastninsko pravico na originaren način. Na nedoločen delež na skupnem premoženju ni mogoče poseči z izvršbo.

6Med pravdnima strankama ni sporno, da je v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine vknjižen le drugi toženec in da tožnica ni državljanka RS, pač pa Bosne in Hercegovine.

7Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnici odsotnost slovenskega državljanstva onemogoča pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Po mnenju sodišča prve stopnje je od tožničinega državljanstva odvisno, ali bo njen zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe utemeljen.

8Pravni sklep sodišča prve stopnje pa je zmoten. Tožnica zatrjuje, da je nepremičnina, na katero želi poseči prvi toženec, skupna lastnina nje in drugega toženca. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, ki jih je našlo v določbah 67. in 74. člena Družinskega zakonika². Skupno premoženje zakoncev so vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev. Skupno premoženje zakoncev pa je tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oz. premoženja, ki iz njega izhaja. Vendar pa je te določbe zmotno uporabilo. Deleži posameznih skupnih lastnikov namreč niso določeni niti fizično niti idealno. Pri skupni lastnini se vsa upravičenja izvršujejo skupno, kot da bi šlo za eno osebo. Vprašanje velikosti deleža se zato pojavi šele ob delitvi oz., ko delitev zahtevajo upniki, ki želijo poseči na premoženje enega od skupnih lastnikov. V izvršilnem postopku na nedoločen delež na skupnem premoženju ni mogoče poseči. Upnik ima tako na voljo možnost, ki mu jo daje določba 83. člena DZ v zvezi s 168. členom ZIZ, da v pravdnem postopku s tožbo zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež.

9Lastninska pravica na skupnem premoženju nastane na originaren način. V skladu z utrjeno sodno prakso je v primeru prisilne zastavne pravice upnika varovan tudi skupni lastnik, ki je na originaren način pridobil lastninsko pravico in svoje pravice ni vknjižil v zemljiško knjigo. Nevpisani skupni lastnik lahko uveljavlja originarno pridobitev lastninske pravice proti predlagatelju izvršbe tudi, če ta pridobi zastavno pravico. Zato lahko nevpisani zakonec v izvršilnem postopku uspešno uveljavlja ugovor tretjega oz. tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe. Originarno pridobljena lastninska pravica zakonca ima prednost pred poplačilno pravico upnika, pridobljeno z zaznambo sklepa o izvršbi. Ugotovitev, da je nepremičnina v skupni lasti dolžnika in njegovega zakonca, upnika postavlja v enak položaj, kot bi bil v primeru, če bi bila skupna lastnina glede sporne nepremičnine vknjižena v zemljiški knjigi ob vložitvi predloga za izvršbo.³

10Tožnica zatrjuje, da nepremičnina ID znak parcela 0000 sodi v skupno premoženje. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 680/2008 z dne 10. 5. 2010 zavzelo jasno stališče, da državljanstvo vpliva samó na način delitve skupnega premoženja, ne pa tudi na to, ali stanovanje spada v skupno premoženje. Državljanstvo tožnice, s katerim se je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi obsežno ukvarjalo, tako za ugotovitev, ali nepremičnina sodi v skupno premoženje, ni odločilno⁴. Ovire v zvezi z izpolnjevanjem posebnih pogojev (državljanstva) bodo prišle do izraza pri delitvi, ko se bo skupno premoženje transformiralo v posebno premoženje vsakega od zakoncev oz., ko bo kolektivno lastninsko obliko zamenjala individualna (solastnina ali izključna lastnina).

11V obravnavani zadevi ne gre za delitev skupnega premoženja, marveč za razrešitev vprašanja, ali nepremičnina, na katero želi poseči prvi toženec, sodi v skupno premoženje tožnice in drugega toženca. Navedba prvega toženca v odgovoru na tožbo, da ugotavljanje deleža na skupnem premoženju dejansko pomeni transformacijo skupne lastnine v solastnino, je zmotna in v nasprotju z utrjeno sodno prakso⁵. Določitev deleža na skupnem premoženju pomeni le ugotovitev, v kakšnem razmerju sta zakonca prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja, ne predstavlja pa ugotovitve solastninskih deležev. Režim skupnega premoženja preneha šele z izrecnim dogovorom, da se skupnost spremeni v solastninsko skupnost (dogovor, da postaneta skupna lastnika solastnika stvari v sorazmerju z deleži skupnega premoženja), ali pa z realno delitvijo (sporazumno ali sodno).⁶

12Pritožba utemeljeno izpostavlja kontradiktornost v točkah 26 in 27 obrazložitve izpodbijane odločitve. V točki 27 obrazložitve je navedeno, da je od državljanstva odvisno, ali ima tožnica na nepremičnini pravico, ki preprečuje izvršbo. V točki 26 pa je poudarjeno, da je le trenutek delitve skupnega premoženja relevanten za presojo posebnih pogojev drugega zakonca za pridobitev lastninske pravice ter da državljanstvo lahko vpliva samo na način delitve skupnega premoženja, ne pa tudi na to, ali nepremičnina spada v skupno premoženje.

13Tožnica s svojim zahtevkom ne zahteva delitve skupnega premoženja, ampak zatrjuje, da izvršba ni dopustna, ker nepremičnina predstavlja skupno lastnino zakoncev.

14Zmotna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, ki na podlagi dejstva, da tožnica nima državljanstva RS, zanika možnost, da bi nepremičnina predstavljala skupno premoženje tožnice in drugega toženca, narekuje razveljavitev izpodbijane odločitve. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev gradilo zgolj na dejstvu, da tožnica nima državljanstva RS, zato je zahtevek zavrnilo že iz tega razloga. Ni pa se ukvarjalo in presojalo preostalih ugovorov prvega toženca v zvezi z okoliščinami pridobitve nepremičnine ter zatrjevanji, da gre za skupen dolg zakoncev.

15Zaradi zmotne materialnopravne presoje je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP izpodbijano odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ni smelo samo dopolniti postopka, ker bi prvič ugotavljalo pravnorelevantna dejstva in s tem pravdnima strankama odvzelo pravico do pritožbe. Z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Ur. l. RS, št. 26-1210/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.
² Ur. l. RS, št. 15-729/2017 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: DZ.
³ Primerjaj USRS Up-128/03 z dne 27. 1. 2005.
⁴ Primerjaj VSL sodba I Cp 1153/2016 z dne 21. 9. 2016.
⁵ Primerjaj VSK sklep CDn 146/2018 z dne 3. 7. 2018.
⁶ Primerjaj VSL sodba II Cp 4264/2010 z dne 30. 3. 2011.