VDSS Sodba in sklep Psp 234/2019

I. Pritožba se zavrne in potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo sklepa tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 4. 2018 in odločbe št. ..., št. dosjeja ... z dne 16. 10. 2018 (I. tč. izreka), ker je presodilo, da je zavrženje zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine pravilno in zakonito. Tožbo v delu zahtevka na priznanje pravice do starostne pokojnine je zavrglo (II. tč. izreka), ker ni pogojev za meritorno sojenje. Hkrati je izreklo, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka (III. tč. izreka).

2Sodbo izpodbija tožnik po pooblaščeni odvetniški pisarni zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodne odločbe v smeri stroškovne ugoditve zahtevku in priglaša stroške pritožbe.

S stališčem sodišča, da sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Ribać proti Sloveniji ne spreminja pravne podlage za odločanje v konkretni zadevi, ker da so sodbe ESČP konkretni pravni akti in ne abstraktni formalni pravni vir, zaradi česar ne morejo učinkovati erga omnes, temveč le inter partes, se sicer strinja, vendar poudarja, da to ne pomeni, da se jih lahko prezre. Abstraktni formalni pravni vir v tem primeru predstavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin¹ (EKČP), ki je v skladu z 8. členom Ustave Republike Slovenije² (Ustava) hierarhično višji pravni akt, in se v slovenskem pravnem redu uporablja neposredno. Sodbe, ki jih izda ESČP pomenijo avtoritativno razlago konvencije in kot take de facto s svojo razlagalno močjo zavezujejo slovenske organe pri razlagi in uporabi konvencije. Zadevi Ribać proti Sloveniji in Aleksić proti Sloveniji, ki obravnavata zavrnitev pravice do pokojnine po ZPIZVZ zaradi pomanjkanja slovenskega državljanstva, pomenita spremembo pravne podlage, saj se je konvencija začela razlagati in uporabljati tako, da takšne odločitve državnih organov pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije iz 14. člena v zvezi s 1. členom Protokola št. 1 o varstvu lastnine.

Ker je identifikacija pravno relevantnih dejstev, ki tvorijo dejanski stan zadeve, pogojena z vsebino abstraktne pravne norme, ki ureja pravno razmerje oz. pravico, iz 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev³ (ZPIZVZ) pa ne izhaja, da bi bila za odločanje o pravici do pokojnine relevantna sodba ESČP, se navedeni člen glede na hierarhično višjo EKČP in sodbe ESČP, ne sme uporabljati.

V zvezi s stališčem, da z rednim pravnim sredstvom ni mogoče prebiti instituta pravnomočnosti, je treba ločiti med formalno in materialno pravnomočnostjo. Če je odločba materialno pravnomočna, postopka ni mogoče ponovno začeti, če pa je le formalno pravnomočna, med stranko in državo ni nastalo pravno razmerje, zato je o istem vprašanju mogoče ponovno odločati. V prejšnjem postopku je izdana zavrnilna odločba, ki je le formalno pravnomočna.

Vztraja, da se o zahtevi za priznanje starostne pokojnine po ZPIZVZ odloči meritorno ter upoštevata sodbi ESČP iz zadev Ribać in Aleksić proti Sloveniji. Pritožbeno sodišče naproša, da zahtevku ugodi, saj razvoj dogodkov na področju starostnih pokojnin po ZPIZVZ terja meritorno odločbo. Sodišče to lahko stori že z razlago zakona, v kolikor pa meni, da ZPIZVZ tega ne dopušča, predlaga sprožitev postopka za oceno ustavne skladnosti ZPIZVZ z mednarodno pogodbo, ki jo je ratificirala Slovenija.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe, izdane ob dovolj razčiščenem procesnem stanju in pravilno uporabljenem pravu. V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku⁴ (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Sodna odločba je temeljito obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi, pravnimi in ustavnopravnimi argumenti, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbeno izvajanje poudarja predvsem naslednje.

5Potrebno je sicer pritrditi pritožniku, da glede na 8. člen Ustave morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo, ter da se ratificirane mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. To načeloma velja tudi za prepoved diskriminacije po 14. členu EKČP zaradi osebnih okoliščin v povezavi s 1. členom Protokola št. 1 o varstvu lastnine, med katero se uvršča tudi pokojnino.

6Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera navedenih določb EKČP ni mogoče uporabiti neposredno niti ni uporabljiv 4. odstavek 2. člena ZPIZVZ, ki državljanom Republike Slovenije, ki jim je 18. 10. 1991 manjkalo več kot 5 let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na dan 18.10.1991 stalno prebivališče v RS oziroma v državi, ki slovenskim državljanom ni priznavala pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, zagotavlja pravico do pokojnine pod pogoji, določenimi v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju⁵ (ZPIZ/92). Torej po splošnih predpisih, kot če bi pretežni del dobe prebili v zavarovanju pri slovenskem nosilcu pokojninsko invalidskega zavarovanja.

7Ker tožnik v času reševanja zahteve z dne 4. 1. 2000 ni bil državljan Slovenije, je bila v prejšnjem predsodnem in sodnem postopku⁶ zahtevana starostna pokojnina pravnomočno zavrnjena, kot na podlagi razpoložljivega listinskega dokaznega gradiva, pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (5. tč. obrazložitve).

Sicer sodišče nadalje pravilno razloguje, da sodni odločbi ESČP v zadevah Ribać proti Sloveniji z dne 5. 12. 2017 in Aleksić proti Sloveniji z dne 19. 2. 2019 nimata za posledico spremembe dejanskega stanja v tožnikovi zadevi, niti ne spreminjata zakonske ureditve, uporabljene v prejšnjem predsodnem in sodnem postopku. V skladu s pravno teorijo in sodno prakso (6. tč. obrazložitve) so sodne odločbe ESČP konkretni pravni akt, ki glede na 46. člen EKČP učinkujejo intra partes. Torej med Republiko Slovenijo in stranko, pri kateri je bila ugotovljena kršitev konvencijske pravice.

8Pomeni, da je obravnavani primer, ko gre za izpodbojno tožbo zoper posamična upravna akta z dne 4. 4. 2018 in 6. 10. 2018 o zavrženju ponovne zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, dejansko mogoče presojati le z vidika pravilne uporabe 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku⁷ (ZUP). Po drugem stavku 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP-a je namreč toženi zavod kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v okviru predhodnega formalnega preizkusa dolžan zahtevo zavreči, če je bila v zadevi že izdana zavrnilna odločba, pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahteva, ni spremenila. Torej tudi v primeru, ko gre le za formalno pravnomočnost upravne odločbe, v kolikor ni izpolnjen vsaj eden od alternativno predpisanih pogojev. To velja tudi za predmetno zadevo, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

9Pritožbeno sodišče lahko samo še ponovno poudari, da odločbi ESČP v zadevah Ribać in Aleksić proti Sloveniji zagotovo nimata za posledico spremembe dejanskega stanu v tožnikovem primeru, niti ne spreminjata 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ, ki je enak, kot v času odločanja v pravnomočno zaključenem primeru. Nenazadnje pritožnik v obravnavanem predsodnem upravnem postopku, niti v tem sodnem postopku, razen sklicevanja na odločbi ESČP, ni zatrjeval, kaj šele dokazoval sprememb dejanskega stanja bodisi s pridobitvijo slovenskega državljanstva, stalnega prebivališča v Sloveniji ali morebitnega neizplačevanja vojaške starostne pokojnine, ki mu jo je po razpadu bivše SFRJ že leta 1992 priznal nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev s sedežem v Beogradu.

Sicer pa EKČP zavezuje tudi Republiko Srbijo, ki tožniku izplačuje vojaško starostno pokojnino od leta 1992 dalje. Čeprav ni predpostavke za vsebinsko sojenje o pravici do slovenske starostne pokojnine, ob uživanju starostne pokojninske dajatve, izplačevane s strani tujega nosilca zavarovanja, česar pritožnik niti ne zanika, v tem sodnem postopku ne more uspešno zatrjevati kršitve pravice do mirnega uživanja lastnine iz 1. člena Protokola št. 1 v povezavi s prepovedjo diskriminacije iz 14. člena EKČP.

10Na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih⁸ (ZDSS-1) je glede na predhodno navedene razloge sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih procesnih posamičnih upravnih aktov utemeljeno zavrnilo, tožbo v delu zahtevka na priznanje pravice do starostne pokojnine ob neizpolnjenih pogojih za meritorno sojenje pravilno zavrglo in hkrati izreklo, da nosi tožnik sam svoje stroške postopka.

Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo ter sklep sodišča prve stopnje.

11Ob takšnem pritožbenem izidu je ob uporabi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

¹ Ur. l. RS (13.6. 1994) MP, št.7-41(RS 33/1994)
² Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.
³ Ur. l. RS št. 49/ 1998 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
⁵ Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami.
⁶ Sodba opr. št. Ps 946/2000 z dne 20. 8. 2000, potrjena s sodbo opr. št. Psp 622/2004 z dne 17. 2. 2006 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 228/2006 z dne 12. 4. 2007.
⁷ Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.
⁸ Ur. l. RS št. 2/2004 s spremembami