1. člen ZPIZVZ

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. S tem, ko je odločba postala pravnomočna, sta posamična upravna akta, ki jih tožnica izpodbija v tem socialnem sporu, izgubila vsakršni pravni učinek. Tožnica si namreč v nobenem primeru ne bi mogla izboljšati pravnega položaja ali pridobiti več ali drugače, kot je bilo odločeno oziroma kot je je pridobila s pravnomočno odločbo. Zato je njena tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zakonito zavržena (274. člen ZPP).

Ker tožniku dne 18. 10. 1991 ni prenehalo zavarovanje pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev, temveč je z zaposlitvijo pri takrat že tuji vojski ostal v zavarovanju v tuji državi, dokler se ni v letu 1993 predčasno starostno upokojil pri tujem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ, saj ni izpolnjen pogoj prenehanja zavarovanja. Ker tožnik nazadnje ni bil zavarovan pri tožencu, temveč pri tujem nosilcu zavarovanja, kjer je tudi pridobil pravico do pokojnine, ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje pravice do pokojnine po 5. odstavku 2. člena ZPIZVZ, kljub temu da se je v letu 2003 v Sloveniji zaposlil.

Četrti odstavek 2. člena ZPIZVZ zajema le tiste zavarovance bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije 18. 10. 1991 ostali brez zaposlitve oziroma zavarovanja, saj so le-ti, tudi glede na določbo prvega odstavka 171. člena ZPIZ, izpolnjevali pogoje za pridobitev pravice do pokojnine na podlagi tega zakona. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih po petem odstavku 2. člena ZPIZVZ je tudi, da gre za državljana Republike Slovenije, ki je bil „nazadnje zavarovan pri zavodu.“ Pogoj zadnjega zavarovanja je torej določen v specialnem predpisu (ZPIZVZ), mimo katerega se tožnik neutemeljeno neposredno sklicuje na ZPIZ-1.

Tožnik zgolj na podlagi ureditve v MSVN ne more uveljavljati pravic, za katere sicer ni podlage v predpisih RS, zlasti v ZPIZVZ ter splošnih predpisih s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Ker 2. odstavek 15. člena ZPIZVZ, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v zneskih, ki bi jih upravičenec prejel, če bi mu bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačajo, upravičencem v primeru priznanja in izplačila predčasne ali starostne pokojnine za nazaj ne priznava zakonskih zamudnih obresti, je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti neutemeljen.

Tožnik ni upravičenec, ki bi izpolnil pogoje po 4. odst. 2. čl. ZPIZVZ, ker je 18. 10. 1991 izpolnjeval tako starostni pogoj kot pogoj pokojninske dobe za pridobitev pravice do predčasne pokojnine (torej mu na dan 18. 10. 1991 ni manjkalo največ 5 let starosti oz. pokojninske dobe za pridobitev pokojnine po vojaških predpisih). Ker je bil na omenjeni dan (18. 10. 1991) že uživalec pravice, ni pomembno, ali in koliko časa je tožnik priznano predčasno pokojnino nato dejansko užival, njegova zahteva za priznanje in izplačilo pokojnine za nazaj od 1. 1. 1992 (ko pokojnine ni prejemal, razen za čas, ko je bil vključen v obvezno zavarovanje) pa je bila utemeljeno zavrnjena.

Ker je tožnik kot zavarovanec takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev nadaljeval z delom v vojski Jugoslavije in po 18. 10. 1991 ostal v zavarovanju pri tem tujem nosilcu zavarovanja, kjer je leta 2001 tudi uveljavil pravico do starostne pokojnine, pri tožencu nima pravice do pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ.

Tožnik, ki je bil zavarovanec nosilca vojaškega zavarovanja v tuji državi še po 18. 10. 1991, kjer je v letu 1997 pridobil tudi pravico do pokojnine, nima pravice do pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ, čeprav je bil v letu 2004 sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, temveč je ob izpolnjevanju pogojev upravičen do dodatka k tuji pokojnini na podlagi določb ZZSV.

Določbe MSVN niso neposredno uporabljive, saj niso dovolj konkretizirane, ampak predstavljajo le podlago za sprejem dvostranskih sporazumov, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic. Republika Slovenija je skladno s tem obveznost za izplačevanje vojaških pokojnin prevzela in uredila z ZPIZVZ. Na podlagi ZPIVZ pa je bila tožniku že priznana pravica do pokojnine. Iz tega razloga ni upravičen do pokojnine na podlagi MSVN.

Ker določbe MSVN niso neposredno uporabljive, tožnik, kateremu je bila iz naslova dela v bivši JLA pri tožencu že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ od 22. 3. 1996 dalje, zahtevek za priznanje pokojnine na podlagi drugih določb tega zakona za čas od 1. 3. 1992 do 31. 3. 1996 pa pravnomočno zavrnjen, na podlagi določb MSVN ne more uveljaviti novih pravic iz pokojninskega zavarovanja.

Ker je tožnik že pridobil pravico do vojaške pokojnine pri tujem vojaškem nosilcu zavarovanja, upoštevajoč tudi pokojninsko dobo, dopolnjeno po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev bivše SFRJ, na podlagi te dobe ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine v Sloveniji, saj ga ni mogoče šteti med zavarovance, poleg tega pa je izbirno pravico že izčrpal.

Ni pravilno razumevanje določb ZPIZVZ, da za priznanje pravice do pokojninskega in invalidskega zavarovanja zadoščajo že določbe 1. člena. V 1. členu je določba, da se z zakonom urejajo pravice, ki so jih državljani RS in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oziroma izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Kdo so upravičenci iz tega člena je določeno v 2. členu. Zato samo uporaba določil 1. člena ZPIZVZ, kot to predlaga revident ni mogoča.