7. člen ZPIZVZ

Priznan status vojnega veterana od 15. 4. 1991 do 18. 7. 1991 na podlagi 6. odst. 2.a člena ZVV sam po sebi ne predstavlja relevantnega razloga za obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, čeprav je pritožnik kot pripadnik JLA po nalogu organov R Slovenije izvajal vojaške, obveščevalne in protiobveščevalne naloge v korist R Slovenije. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem iz prvostopenjske sodbe, da v okoliščinah obravnavanega primera status vojnega veterana ni v nobeni povezavi z statusom časnika TO RS. Gre za dva različna statusa. Status vojnega veterana ne pogojuje odmere višje starostne pokojnine v nepravi obnovi postopka na način, kot neutemeljeno vztraja pritožnik.

Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ne bi smela upoštevati določb ZPIZVZ. Navedene določbe so ključne tako pri upoštevanju zavarovalne dobe prebite v JLA, kot tudi pri odmeri starostne pokojnine, ki jo je tožnik sicer uveljavljal po splošnih predpisih. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi. Obrazložilo je, da navedba, da tožnik "ne sodi pod jurisdikcijo ZPIZVZ" je neutemeljena že zato, ker tožena stranka ni odločila o tožnikovi pravici do starostne pokojnine po ZPIZVZ. Tožniku je bila priznana pravica do pokojnine in tudi odmerjena po določbah ZPIZ-1. Trditev, da "določbe ZPIZVZ na tožnika ne morejo imeti učinka" pa so v nasprotju z nadaljnjo trditvijo tožnika, da ZPIZVZ - tudi zanj - ureja priznanje zavarovalne dobe, dopolnjene po vojaških predpisih (peti odstavek 2. člena ZPIZVZ). Tega namreč ZPIZ-1 ne ureja. Pri tem pa tožnik spregleda, da ZPIZVZ na tako priznano zavarovalno dobo veže tudi določitev osnove za to obdobje (prvi odstavek 8. člena ZPIZVZ): ne upoštevajo se dejansko prejete plače, temveč osnove, ki so glede na čin določene v 7. členu ZPIZVZ.

Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, saj je ocenilo, da je z njim kršen 14. člen Ustave RS. Hkrati je tožencu, izvajalcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih zakonskih določb. Zakonodajalec je sicer z ZOPRZUJF zatem še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določb ZUJF tako, da je določil plačilo nastalih razlik med prehodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 52/2016 zavzelo stališče, da odločbe Ustavnega sodišča RS ni mogoče pravilno razlagati in uporabiti le na način, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev in da v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavlja uživalce pokojnin, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločitve o negativni uskladitvi pokojnin. Takšni zavarovanci so v različnih pravnih položajih glede na citirano določbo 44. člena ZUstS in se zato lahko drugače obravnavajo

Tožnik, bivši vojaški zavarovanec, je pravico do starostne pokojnine pridobil 1. 12. 2007 pri tožencu, ki mu je starostno pokojnino tudi odmeril. ZPIZVZ v 7. členu določa, da se upravičencu iz 2. člena tega zakona, ki mu nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja po vojaških predpisih ni odmeril vojaške pokojnine, pokojnina določi tako, da se odmeri od zneska pokojninske osnove, ki se določi glede na njegov čin ali razred, ki ga je imel neposredno pred uveljavitvijo pravice do pokojnine oziroma na dan izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Pokojninska osnova se določi v pavšalnih zneskih glede na čin, ki ga je imel zavarovanec v določenem obdobju. Takšne pavšalne osnove, določene v 7. členu ZPIZVZ glede na čin ali razred, ki ga je tožnik imel po vojaških predpisih za čas službovanja v JLA, so se upoštevale tudi za tožnika. Po prvem odstavka 8. člena ZPIZVZ se osnova iz 7. člena upošteva tudi določitvi plač za čas, prebit v aktivni vojaški službi v JLA za zavarovance, ki uveljavijo pravice po splošnih predpisih, ne glede na to, ali zavarovanec predloži potrdilo o dejansko prejetih plačah. Ta osnova se nato preračuna skladno z drugim oz

V 6. členu ZPIZVZ je določeno, da se upravičencem iz 1. alineje 2. člena tega zakona ter upravičencem iz 4. alineje 2. člena tega zakona, ki so jim bile pravice priznane z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih, prizna pravica do pokojnine, do odpravnine in oskrbnine v znesku, kot jim je šel po vojaških predpisih za september 1991. Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije po splošnih predpisih (od 2. 8. 2011 dalje) in ne z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih. To pomeni, da tožniku septembra 1991 še ni mogla biti priznana pravica, niti izplačana pokojnina. Zato za odmero pokojnine ni mogoče uporabiti določbe 6. člena ZPIZVZ, ampak določbo 7. člena ZPIZVZ, v kateri je določen način odmere pokojnine za upravičence iz 2. člena tega zakona, ki jim nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni odmeril vojaške pokojnine po vojaških predpisih. Ker sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen.

Ker tožnik državljanstva Republike Slovenije ni pridobil po 40. členu ZDRS kot državljan druge republike SFRJ, temveč po 10. členu ZDRS z naturalizacijo, mu pokojnine po ZPIZVZ ni mogoče priznati za nazaj. V 15. členu ZPIZVZ je določeno priznanje in izplačilo starostne, predčasne, invalidske, vdovske oziroma družinske pokojnine za nazaj od dneva izpolnitve pogojev, če niso bili zavarovani, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju aktivne vojaške službe oziroma zavarovanja pri zavodu, vendar največ od 18. 10. 1991 dalje, le upravičencem, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu RS.

Odločitev o odmeri pokojnine je predmet izreka odločbe o priznanju in odmeri višine pokojnine, stvar obrazložitve pa je med drugim, na kateri zakonski podlagi je bila pokojnina odmerjena.

S ponovno zahtevo z dne 20. 10. 2008 je tožeča stranka očitno ponovno uveljavljala pokojnino v drugačnem znesku, čeprav je bilo o tem odločeno že z odločbama z dne 20. 2. oziroma 24. 9. 2007 in čeprav se materialna podlaga za odmero pokojnine v vmesnem obdobju ni spreminjala.

Kolikor tožnik navaja, da prvostopni organ o njegovi zahtevi ni odločil v zakonskem roku, bi lahko zaradi molka organa v smislu četrtega odstavka 222. člena ZUP vložil pritožbo na organ druge stopnje. Na tak način bi lahko dosegel dokončno odločitev o svoji zahtevi. Ker ni izkazal, da bi v skladu z 251. členom ZPIZ-1 vložil pritožbo v smislu navedenih določb ZUP, je sodišče glede tega zahtevka na podlagi 75. člena ZDSS-1 tožbo utemeljeno zavrglo.

Ker je tožena stranka tožnikovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine obravnavala po vsebini (čeprav bi jo mogla zavreči, ker je bilo o pravici do pokojnine že pravnomočno odločeno), pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da pri tožniku niso izpolnjeni pogoji za odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, saj ni upravičenec iz 1., 2., ali 4. alinee prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ.

Vprašanje, ali je bila pokojnina pravilna izračunana, torej ali je odmera pravilna in zakonita, je predmet rednih in izrednih pravnih sredstev. Izven tega okvira ni mogoče pokojnine na novo odmeriti, tako da se zahteva za ponovno odmero pokojnine, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, zavrže.

Tožena stranka ni odločila o tožnikovi pravici do starostne pokojnine po ZPIZVZ, temveč mu je to pravico priznala in odmerila po določbah ZPIZ-1.

Kadar gre za procesno odločitev o zavrženju zahteve, do uporabe materialnega prava pri odločitvi sploh ne pride. Vsebina, to je pravica o kateri naj bi na zahtevo tožnika odločila tožena stranka, je pomembna le v zvezi s presojo, ali gre res za zadevo, v kateri je bilo že pravnomočno odločeno oziroma, ali je morda prišlo do spremembe dejanskega stanja ali pravne podlage za odločitev o pravici tožnika. Torej le glede presoje, ali so bili izpolnjeni pogoji za izpodbijano odločitev tožene stranke o zavrženju zahteve tožnika.

Ker je bila tožniku pravica do invalidske pokojnine že dokončno in pravnomočno priznana in odmerjena na podlagi 7. člena ZPIZVZ, je toženec zahtevo za odmero invalidske pokojnine na podlagi 6. člena ZPIZVZ utemeljeno zavrgel.

Tožena stranka je tožniku pravilno določila pravico do starostne pokojnine po splošnem predpisu, pri izračunu pokojninske osnove za čas, ki ga je tožnik prebil v aktivni vojaški službi v JLA, pa je pravilno upoštevala pavšalne osnove namesto dejansko prejetih plač.

Določbe MSVN niso neposredno uporabljive, zato niso podlaga za pridobitev pravice do pokojnine.

Toženec je tožniku, ki je državljan Slovenije in prejema starostno pokojnino na Hrvaškem od 1. 10. 1998 dalje, dodatek k starostni pokojnini pravilno odmeril glede na dopolnjenih 40 let pokojninske dobe v višini 85 % od najnižje pokojninske osnove, kar je kasneje uzakonil 4. a člen ZZSV. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu dodatek kot bivšemu vojaškemu zavarovancu odmeri po določbah ZPIZVZ.

Glede na besedilo 6. člena ZPIZVZ se zagotavljajo pravice, pridobljene na podlagi odločb vojaškega nosilca zavarovanja le tistim upravičencem, ki so jim bile te pravice priznane za september 1991. Z določitvijo tega datuma se namreč upošteva sklep Predsedstva Republike Slovenije z dne 18.7.1991 o izstopu iz nekdanje JLA. Navedene pokojnine so se do septembra 1991 izplačevale v nekdanjih jugoslovanskih dinarjih, ki so bili takrat plačilno sredstvo tudi na območju Republike Slovenije. Zato se za tisto obdobje lahko vzamejo za osnovo dejanski zneski izplačanih vojaških pokojnin. Po valutni osamosvojitvi Republike Slovenije, ki je bila izvedena 7. oktobra 1991, je bilo na območju Republike Slovenije možno uporabljati le slovensko denarno enoto, zato je bil zadnji mesec, v katerem so bili zneski vojaških pokojnin in pokojnin po slovenskih predpisih še neposredno primerljivi, september 1991.

Iz določbe 6. člena ZPIZVZ izhaja, da se upravičencem, ki so jim bile pravice priznane z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih, prizna pravica do pokojnine v znesku, kot jim je šel po vojaških predpisih za september 1991. To pomeni, da se upošteva samo dejansko izplačilo, ne pa pogojni znesek, ki bi mu pod določenimi pogoji lahko pripadal. V nadaljevanju pa 7. člen ZPIZVZ določa način odmere pokojnine upravičencem, ki jim septembra 1991 s strani nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja po vojaških predpisih pokojnina ni bila niti odmerjena niti izplačana.

Iz določbe 6. člena ZPIZVZ izhaja, da se upravičencem, ki so jim bile pravice priznane z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih, prizna pravica do pokojnine v znesku, kot jim je šel po vojaških predpisih za september 1991. To pomeni, da se upošteva samo dejansko izplačilo, ne pa pogojni znesek, bi mu pod določenimi pogoji lahko pripadal. V nadaljevanju pa 7. člen ZPIZVZ določa način odmere pokojnine upravičencem, ki jim septembra 1991 s strani nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja po vojaških predpisih ni bila odmerjena pokojnina.