6. člen ZPIZVZ

Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, saj je ocenilo, da je z njim kršen 14. člen Ustave RS. Hkrati je tožencu, izvajalcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih zakonskih določb. Zakonodajalec je sicer z ZOPRZUJF zatem še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določb ZUJF tako, da je določil plačilo nastalih razlik med prehodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 52/2016 zavzelo stališče, da odločbe Ustavnega sodišča RS ni mogoče pravilno razlagati in uporabiti le na način, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev in da v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavlja uživalce pokojnin, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločitve o negativni uskladitvi pokojnin. Takšni zavarovanci so v različnih pravnih položajih glede na citirano določbo 44. člena ZUstS in se zato lahko drugače obravnavajo

Tožniku je bila invalidska pokojnina na podlagi 6. člena ZPIZVZ že odmerjena s pravnomočno odločbo. Zato ponovnega postopka na podlagi vložene nove zahteve ni mogoče začeti, oziroma se takšna zahteva, skladno s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, zavrže, ker je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno ter je stranka z odločbo toženega zavoda pridobila pravico. Tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu invalidska pokojnina ponovno odmeri, je zato neutemeljen.

V 6. členu ZPIZVZ je določeno, da se upravičencem iz 1. alineje 2. člena tega zakona ter upravičencem iz 4. alineje 2. člena tega zakona, ki so jim bile pravice priznane z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih, prizna pravica do pokojnine, do odpravnine in oskrbnine v znesku, kot jim je šel po vojaških predpisih za september 1991. Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije po splošnih predpisih (od 2. 8. 2011 dalje) in ne z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih. To pomeni, da tožniku septembra 1991 še ni mogla biti priznana pravica, niti izplačana pokojnina. Zato za odmero pokojnine ni mogoče uporabiti določbe 6. člena ZPIZVZ, ampak določbo 7. člena ZPIZVZ, v kateri je določen način odmere pokojnine za upravičence iz 2. člena tega zakona, ki jim nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni odmeril vojaške pokojnine po vojaških predpisih. Ker sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen.

V tožničinem primeru je šlo za pravnomočno odločbo o priznanju pravice do predčasne starostne pokojnine po ZPIZVZ. Ker je bilo o tožničini pokojnini že pravnomočno odločeno, ponovnega postopka in odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, ki ureja zagotavljanje pravic, pridobljenih na podlagi odločb, izdanih po vojaških predpisih, na podlagi vložene zahteve, ni mogoče začeti oziroma jo je potrebno v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP zavreči.

Ker tožnik državljanstva Republike Slovenije ni pridobil po 40. členu ZDRS kot državljan druge republike SFRJ, temveč po 10. členu ZDRS z naturalizacijo, mu pokojnine po ZPIZVZ ni mogoče priznati za nazaj. V 15. členu ZPIZVZ je določeno priznanje in izplačilo starostne, predčasne, invalidske, vdovske oziroma družinske pokojnine za nazaj od dneva izpolnitve pogojev, če niso bili zavarovani, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju aktivne vojaške službe oziroma zavarovanja pri zavodu, vendar največ od 18. 10. 1991 dalje, le upravičencem, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu RS.

Odločitev o odmeri pokojnine je predmet izreka odločbe o priznanju in odmeri višine pokojnine, stvar obrazložitve pa je med drugim, na kateri zakonski podlagi je bila pokojnina odmerjena.

S ponovno zahtevo z dne 20. 10. 2008 je tožeča stranka očitno ponovno uveljavljala pokojnino v drugačnem znesku, čeprav je bilo o tem odločeno že z odločbama z dne 20. 2. oziroma 24. 9. 2007 in čeprav se materialna podlaga za odmero pokojnine v vmesnem obdobju ni spreminjala.

Kolikor tožnik navaja, da prvostopni organ o njegovi zahtevi ni odločil v zakonskem roku, bi lahko zaradi molka organa v smislu četrtega odstavka 222. člena ZUP vložil pritožbo na organ druge stopnje. Na tak način bi lahko dosegel dokončno odločitev o svoji zahtevi. Ker ni izkazal, da bi v skladu z 251. členom ZPIZ-1 vložil pritožbo v smislu navedenih določb ZUP, je sodišče glede tega zahtevka na podlagi 75. člena ZDSS-1 tožbo utemeljeno zavrglo.

Po določbi 158. člena URS, s katerim se ureja institut pravnomočnosti, je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Teh postopkov, med katerimi je tudi ustavna pritožba, tožnik ni sprožil. Takšnega postopka tudi ne predstavlja nova zahteva za ponovno odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, zaradi česar jo je tožena stranka na prvi stopnji pravilno zavrgla.

Toženec je zakonito zavrgel tožnikovo zahtevo za odmero starostne pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, saj sta obe predhodni odločbi o priznanju starostne pokojnine in o priznanju predčasne pokojnine postali pravnomočni, dejansko stanje, kakor tudi pravna podlaga, pa se po tem, ko je bila izdana zavrnilna odločba, nista spremenila. Zato ni nobene pravne podlage, da bi se starostna pokojnina ponovno odmerila.

Ker je bilo o tožnikovi pravici do starostne pokojnine pravnomočno odločeno in se ni spremenilo niti dejansko niti pravno stanje do izdaje izpodbijanega sklepa o zavrženju tožnikove zahteve za ponovno odmero pokojnine, je tožena stranka tožnikovo zahtevo utemeljeno zavrgla.

Ker je tožena stranka tožnikovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine obravnavala po vsebini (čeprav bi jo mogla zavreči, ker je bilo o pravici do pokojnine že pravnomočno odločeno), pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da pri tožniku niso izpolnjeni pogoji za odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, saj ni upravičenec iz 1., 2., ali 4. alinee prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ.

Vprašanje, ali je bila pokojnina pravilna izračunana, torej ali je odmera pravilna in zakonita, je predmet rednih in izrednih pravnih sredstev. Izven tega okvira ni mogoče pokojnine na novo odmeriti, tako da se zahteva za ponovno odmero pokojnine, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, zavrže.

Zahtevek za odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ je bil pri tožencu pravilno zavrnjen z utemeljitvijo, da tožnik prejema pokojnino po splošnih predpisih kot upravičenec iz 5. odstavka 2. člena ZPIZVZ in da ni upravičenec po 1., 2. ali 4. alineji 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ, kar je pogoj za odmero pokojnine po zahtevani določbi ZPIZVZ.

Kadar gre za procesno odločitev o zavrženju zahteve, do uporabe materialnega prava pri odločitvi sploh ne pride. Vsebina, to je pravica o kateri naj bi na zahtevo tožnika odločila tožena stranka, je pomembna le v zvezi s presojo, ali gre res za zadevo, v kateri je bilo že pravnomočno odločeno oziroma, ali je morda prišlo do spremembe dejanskega stanja ali pravne podlage za odločitev o pravici tožnika. Torej le glede presoje, ali so bili izpolnjeni pogoji za izpodbijano odločitev tožene stranke o zavrženju zahteve tožnika.

Zahtevek za odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ je bil pri tožencu pravilno zavrnjen z utemeljitvijo, da tožnik prejema pokojnino po splošnih predpisih kot upravičenec iz 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ in da ni upravičenec po 1., 2. ali 4. alineji 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ, kar je pogoj za odmero pokojnine po zahtevani določbi ZPIZVZ.

Ker je bila tožniku pravica do invalidske pokojnine že dokončno in pravnomočno priznana in odmerjena na podlagi 7. člena ZPIZVZ, je toženec zahtevo za odmero invalidske pokojnine na podlagi 6. člena ZPIZVZ utemeljeno zavrgel.

Odmera pokojnine ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Bistvo odločanja je o sami pravici do pokojnine, medtem ko je vprašanje, ali je bila ta pokojnina pravilno izračunana, torej ali je odmera pravilna in zakonita, predmet presoje pravilnosti in zakonitosti odločbe in sicer v okviru rednih oziroma če so za to izpolnjeni zakonski pogoji izrednih pravnih sredstev. V sporni zadevi so odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine postale pravnomočne, zato je toženec zahtevo za odmero pokojnine po določbi 6. odstavka ZPIZVZ utemeljeno zavrgel.

Mednarodni sporazum o vprašanjih nasledstva je z ratifikacijo in objavo postal del notranjega pravnega reda Republike Slovenije in se glede na določbo 8. člena Ustave RS uporablja neposredno, vendar to ne pomeni, da so njegove določbe tudi neposredno uporabljive pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov. Tožnik ni upravičen do zneska pokojnine, kot bi mu šel po vojaških predpisih za september 1991 (6. člen ZPIZVZ) ampak do pokojnine po splošnih predpisih (8. člen ZPIZVZ).

ZPIZVZ nima pravne podlage za priznavanje zakonskih zamudnih obresti, saj v 2. odstavku 15. člena izrecno določa, da se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine upravičencem izplačajo v zneskih, ki bi jih prejeli, če bi bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačajo. Takšna ureditev po stališču pritožbenega sodišča tudi ni v očitnem nasprotju z ustavo.