63. člen ZZLPPO

Ker je določba 15. člena ZLPP prenehala veljati z začetkom veljavnosti ZZLPP in ker glede na izpodbijano sodbo premoženje, katerega vrnitev v naravi revident uveljavlja z v denacionalizacijskem postopku, sploh ni bilo zajeto v družbenem kapitalu, ki je predmet lastninskega preoblikovanja z izpodbijano upravno odločbo, pravno vprašanje, ki ga zastavlja revident in ki se nanaša na 15. člen ZLPP, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revident samo s sklicevanjem na nepridobitev te pravice in na veliko vrednost premoženja ne more izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Že Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. U-I-302/98 zapisalo, prvostopno sodišče pa pravilno povzelo, da je bil namen zakonodajalca, da bi pod SRD prešlo vse premoženje, ki v otvoritvenih bilancah ni bilo prikazano (kjerkoli se sedaj nahaja). Za prehod premoženja na SRD je torej zadoščalo že zgolj ugotovljeno dejstvo, da določeno premoženje ni bilo upoštevano v bilanci podjetja, ki se lastnini oziroma se je olastninilo po ZLPP. Odločbe Agencije so pravnomočne le glede premoženja, ki je bilo v otvoritveni bilanci oziroma cenitvi upoštevano. Določba 3. odst. 6. člena namreč nalaga in prepušča SRD in Vladi Republike Slovenije izbiro ukrepov, s katerimi se prepozna, izsledi in zaseže premoženje, ki je po 1. odst. 6. člena prešlo v last SRD. Zato prav določba 3. odst. 6. člena zakona izključuje možnost razlage, kot jo ponuja pritožnik, to je, da je uvedba oziroma obnova revizijskega postopka predpogoj za sodno uveljavljanje prenosa tega premoženja v last in upravljanje SRD.

ZDen ni bil kršen, če je bil pritožnik najprej udeležen v postopku kot zainteresirana stranka, potem pa kot zavezanec.

Ker so z uveljavitvijo ZUARLPP prenehali veljati ZAPPNI in 66. člen ZZLPPO, ter se prenehali uporabljati 4. odstavek 63. člena ZZLPPO, 3. odstavek 65. člena ZZLPPO, ni več pravne podlage za izvedbo revizije lastninskega preoblikovanja podjetja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prva tožena stranka prešla v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe v smislu določbe 1. in 3. odst. ZZLPPO dne 9.11.1998. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tega dne Družbenemu pravobranilcu Republike Slovenije prenehalo zakonsko pooblastilo iz 63. in 65. člena ZZLPPO, da neposredno sama vloži tožbo, v katerem uveljavlja pravice prve tožene stranke na odpravo posledic oškodovanja družbenega premoženja. Z dnem prenosa družbenega premoženja na Slovensko razvojno družbo namreč, ta družba uveljavlja zahtevke iz naslova oškodovanja družbenega premoženja (1. odst. 7. člena ZZLPPO). ZZLPPO daje sicer v 3. odst. 7. člena družbenemu pravobranilcu pravico, da sam sodno uveljavlja zahtevek iz naslova oškodovanja družbenega premoženja, vendar ne neposredno, pač pa šele po opravljenem postopku, ki je predviden v 2. odst. 7. člena.

S stališča sosporniškega intervenienta je sklep, s katerim mu je bila intervencija zavrnjena, po svoji naravi in učinkih enak kot sklep o zavrženju tožbe. Takšen sklep predstavlja sklep, s katerim je bil v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP postopek pravnomočno končan in zoper katerega je revizija dopustna.

Procesna legitimacija pomeni pravico do postopka in do meritorne odločitve. Ta pravica ni splošna in ne pripada vsakomur, nasprotno, odvisna je od določenih, točno individualiziranih okoliščin. Posebnost predpostavke procesne legitimacije je, da je ZPP nikjer izrecno ne ureja in izhaja neposredno iz ustave. Že iz ustave izhaja da ta pravica pripada le tistemu, ki je v postopku procesno legitimiran. Člen 22 v povezavi s 23. členom ustave določa, da je vsakomur zagotovljeno sodno varstvo njegovih - ne pa pravic tretjih. ZPPOLS in ZZLPPO sta odpravila aktivno legitimacijo družbenega pravobranilca za vlaganje tožb zaradi odprave oškodovanja družbenega kapitala, do katerega je prišlo pred vpisom lastninskega preoblikovanja v sodni register, tožba pa je bila vložena šele po vpisu lastninskega preoblikov-anja.

Vrhovno sodišče je že odločilo v sodbi III Ips 98/2001 v podobni zadevi. V navedeni zadevi je bil sicer eden od družbenikov bivšega družbenega podjetja še Slovenska razvojna družba, medtem ko v obravnavani zadevi S. sploh ni več niti družbenik prve toženke. Če družbeni pravobranilec po uveljavitvi ZZLPPO ni več upravičen tožiti zaradi oškodovanja družbenega premoženja v primerih, ko je Slovenska razvojna družba še (so)lastnik družbe, v kateri naj bi prišlo do oškodovanja, ne da bi izvedel postopek po 7. členu ZZLPPO, je to toliko manj upravičen storiti v primerih, ko je premoženje v lasti Slovenske razvojne družbe že privatizirano.

ZPPOLS in ZZLPPO sta odpravila aktivno legitimacijo Družbenega pravobranilca za vlaganje tožb zaradi odprave oškodovanja družbenega kapitala, do katerega je prišlo pred vpisom lastninskega preoblikovanja v sodni register, tožba pa je bila vložena šele po vpisu lastninskega preoblikovanja. Izjema so le tisti postopki, ki jih opredeljuje 25m člen novele ZPPOLS.

Tako ZPPOLS kot ZLPPOD predpisujeta spremembo družbenega kapitala v državno lastnino, s tem, da je po prvem družbeni kapital v celoti ali delno v lasti sklada, torej posredno v lasti države, medtem ko je po ZLPPOD na podlagi 3. člena Republika Slovenija lastnik družbenega kapitala. Po 3. odst. 65. člena ZZLPPO se še vedno uporablja 1. odst. 25. H člena ZPPOLS. Slednji pa daje aktivno legitimacijo za vložitev tožbe, s katero se po splošnih pravilih obligacijskega prava izpodbija pravna dejanja iz 48. ali 48.a člena ZLPP, zaradi katerih je prišlo do zmanjšanja premoženja družbe in pravico zahtevati povrnitev škode, od dneva vpisa v sodni register vsakemu delničarju oziroma družbeniku. Premoženje, ki je olastninjeno, od dneva trenutka vpisa v sodni register varuje družbenik oziroma delničar sam. Najkasneje z dnem vpisa v sodni register, (čeprav je že z dnem uveljavitve ZLPPOD) na podlagi 3. člena ZLPPOD Republika Slovenija postala lastnica družbenega kapitala, je DP izgubil aktivno legitimacijo za vložitev tožb v zvezi z varovanjem družbene lastnine.

Za zahtevek iz naslova oškodovanja podjetja v lasti SRD-a sta aktivno legitimirana tako SRD, ki odškodninsko tožbo vloži v imenu in na račun oškodovanega podjetja, kot družbeni pravobranilec. Torej je pravno zmoten tudi tisti zaključek prvostopnega sodišča, po katerem bi Družbeni pravobranilec RS moral predmetne zahtevke uveljavljati na račun SRD-a.