59. člen ZSZ

Po presoji sodišča se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 pri odmeri NUSZ tudi za leto 2023 več ne uporablja, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnejši predpis drugače opredelil izjeme od odmere NUSZ. Določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, čeprav je bila s 1. 1. 2014 (to je z uveljavitvijo ZDavNepr) razveljavljena, pa se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej, in sicer vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin. Ker zakonodajalec obdavčitve nepremičnin v RS vse od sprejema odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86 zakonsko ni uredil drugače - tega ni storil niti z GZ, ki odmere NUSZ niti ni urejal - je po presoji sodišča toženka ravnala pravilno, ko je tožniku za leto 2023 odmerila NUSZ izhajajoč iz stališča, da se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, kot že obrazloženo, pri odmeri NUSZ, ki jih verske skupnosti uporabljajo za verske namene, ni več uporabljala, saj je še zmeraj v uporabi določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, ki

Po presoji sodišča se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 pri odmeri NUSZ tudi za leto 2022 več ne uporablja, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnejši predpis drugače opredelil izjeme od odmere NUSZ. Določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, čeprav je bila s 1. 1. 2014 (to je z uveljavitvijo ZDavNepr) razveljavljena, pa se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej, in sicer vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin. Ker zakonodajalec obdavčitve nepremičnin v RS vse od sprejema odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 zakonsko ni uredil drugače - tega ni storil niti z GZ, ki odmere NUSZ niti ni urejal - je davčni organ tožnici za leto 2022 pravilno odmeril NUSZ, izhajajoč iz stališča, da se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, kot že obrazloženo, pri odmeri NUSZ, ki jih verske skupnosti uporabljajo za verske namene, ni več uporabljala, saj je še zmeraj v uporabi določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, ki izključuje

Po presoji sodišča se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 pri odmeri nadomestila tudi za leto 2023 več ne uporablja, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnejši predpis drugače opredelil izjeme od odmere nadomestila kot ZSZ/84 v prvem odstavku 59. člena. Določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, čeprav je bila s 1. 1. 2014 (to je z uveljavitvijo ZDavNepr) razveljavljena, pa se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej - vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin, kot je začasno v uporabi po odločbi Ustavnega sodišča RS.

Po presoji sodišča se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 pri odmeri nadomestila tudi za leto 2023 več ne uporablja, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnejši predpis drugače opredelil izjeme od odmere nadomestila kot ZSZ/84 v prvem odstavku 59. člena. Določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, čeprav je bila s 1. 1. 2014 (to je z uveljavitvijo ZDavNepr) razveljavljena, pa se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej - vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin, kot je začasno v uporabi po odločbi Ustavnega sodišča RS.

Določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 se pri odmeri nadomestila tudi za leto 2022 več ne uporablja, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1, ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnješi predpis drugače opredelil izjeme od odmere nadomestila kot ZSZ/84 v prvem odstavku 59. člena.

ZGO-1 je z novo opredelitvijo stavbnih zemljišč določil tudi izjeme, ki se zaradi vrste dopustne gradnje (objekti gospodarske javne infrastrukture) oziroma zaradi namena njihove uporabe (potrebe zdravstva, socialnega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave) ne štejejo za zazidana ali nezazidana stavbna zemljišča. S tem so bile izjeme, določene v prvem odstavku 59. člena ZSZ/84, po vsebini predrugačene z ureditvijo v ZGO-1, ki v 218. členu iz obveznosti plačila nadomestila (za razliko od ureditve v ZSZ/84) ni izvzela zazidanih stavbnih zemljišč, na katerih se nahajajo stavbe, ki jih verske skupnosti uporabljajo za svojo versko dejavnost. Določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 se pri odmeri nadomestila tudi za leto 2022 več ne uporablja, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnješi predpis drugače opredelil izjeme od odmere nadomestila kot ZSZ/84 v prvem odstavku 59. člena. Ker zakonodajalec obdavčitve nepremičnin v Republiki Sloveniji vse od sprejema odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86 zakonsko ni uredil drugače, je dav

Davčni organ je bil v odmernih postopkih NUSZ seznanjen s stališči tožeče stranke glede neveljavnosti prvega odstavka 59. člena Zakona o stavbnih zemljiških (ZSZ-84), podprtimi s sklepom Ustavnega sodišča U-I-172/02 z dne 16. 12. 2004, s katerim je bila zavržena zahteva za presojo skladnosti prvega odstavka 59. člena ZSZ-84. Sklicevanje revidentke na dvoumnost določil Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki so razveljavila določilo prvega odstavka 59. člena ZSZ-84, in možnost več razlag teh določil, brez soočenja s konkretnimi pojasnili nasprotne stranke o razlogih za napačnost ravnanja davčnih organov, pa ne zadostuje za zaključek, da tožena stranka pri odstopu od svoje uveljavljene prakse ni ravnala s kvalificirano stopnjo napačnosti. Okoliščine, ki jih navaja revidentka, vsebinsko namreč ne pojasnijo razumnih razlogov, ki naj bi davčni organ tožene stranke kljub pojasnilom in pozivom tožeče stranke glede neveljavnosti določila prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 vodili k spremembi stališča v zvezi z odmero NUSZ za leto 2013 in naprej.

Izjema, določena v 1. alineji prvega odstavka 20. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Slovenska Bistrica, ki temelji na razveljavljeni določbi prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, nima zakonske podlage, zaradi česar je pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni mogoče upoštevati. Upravni organi instituta exceptio illegalis v načelu sicer ne morejo uporabiti, vendar pa je treba v primerih očitnih nezakonitosti (za kar gre tudi v obravnavni zadevi, ko se je o neobstoju zakonske podlage za izjemo od plačila nadomestila izreklo že Ustavno sodišče RS) dopustiti, da tudi organ, ki mu zakon daje pristojnost za odločanje v upravni zadevi, sam izjemoma uporabi ta institut.

Po veljavnih predpisih (ko ne gre za primere oprostitev na podlagi samega zakona) je o oprostitvi plačila nadomestila mogoče odločiti le z upravno odločbo, izdano s strani pristojnega občinskega upravnega organa v upravnem postopku, ki se uvede na zahtevo zavezanca. Zato se tožnik v postopku odmere nadomestila ne more uspešno sklicevati na pogodbeno zavezo občine, s katero se je župan v imenu občine zavezal, da občina od tožnika, dokler bo ta lastnik zemljišč, ki so bile predmet menjave, ne bo zahtevala nadomestila.

Ob upoštevanju novejše sodne prakse Upravnega sodišča (prim. sodbi I U 872/2021 z dne 4. 5. 2023 in I U 1012/2020 z dne 14. 3. 2023) tukajšnje sodišče zaključuje, da pravno podlago za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v obravnavni zadevi predstavljajo določbe VI. poglavja ZSZ/84 (to so 58. do 63. člen ZSZ/84), določbe 218. do 218.d člena ZGO-1 ter določbe Odloka, ki je bil sprejet na podlagi 59. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018 (ZIPRS1718), po katerem se kot uporaba določb VI. poglavja ZSZ/84 ter uporaba določb 218. do 218.d člena ZGO-1 šteje tudi sprejemanje občinskih odlokov v skladu s VI. poglavjem ZSZ/84. Gre za zakonsko določbo, ki je omogočila občinam sprejemanje novih odlokov za odmero NUSZ (prim. sodbi Upravnega sodišča I U 1957/2017 z dne 18. 9. 2018 in II U 185/2016 z dne 27. 12. 2018).

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali tožena stranka na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije odgovarja tožeči stranki za škodo, ki ji je nastala v posledici v letih 2016, 2017 in 2018 neodmerjenih nadomestil za uporabo stavbnega zemljišča za zemljišča, ki se uporabljajo za potrebe obrambe.

Za nastanek obveznosti plačila NUSZ za zazidano stavbno zemljišče ni pomembno, ali se objekt uporablja ali ne, saj se lahko odmeri tudi za nepremičnine, ki se šele gradijo. Prav tako neuporaba in niti nezmožnost uporabe ni razlog, zaradi katerega bi bila možna oprostitev plačila NUSZ po 59. členu ZSZ in 14. členu Odloka o NUSZ. Iz Odloka o NUSZ ne izhaja, da bi bilo tako stanje nepremičnine (nezasedenost) posebej ovrednoteno oziroma upoštevno, kar pomeni, da se pri odmeri NUSZ upošteva v prostorskem aktu predvidena namembnost.

Izjema, po kateri se NUSZ ne plačuje za zemljišča za potrebe ljudske obrambe, ne velja več od uveljavitve ZGO-1 in ZUreP-1 v letu 2003. To je jasno povedalo tudi Ustavno sodišče v odločbi iz leta 2004. Toženka je skoraj 10 let po tej odločbi samovoljno zavzela stališče, da navedena izjema še vedno velja, ne da bi vmes prišlo do spremembe relevantne zakonodaje. Pri svojem stališču pa je vztrajala tudi po tem, ko so bile izdane še druge sodne odločbe na to tematiko, ki so govorile nasprotno. To pomeni kvalificirano protipravnost ravnanja.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa, ki je zavrgel predlog tožnika za delno oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2020. Sporno je, ali je tožena stranka pristojna za odločanje o oprostitvi ter ali lahko oprosti tožnika NUSZ glede na vsebino Odloka, ki po mnenju tožene stranke nasprotuje oz. širi zakonske določbe in je s tem nezakonit. Odločanje o oprostitvi plačila NUSZ je v pristojnosti občine kot tožene stranke, postopek in pogoje oprostitve pa določa odlok tožene stranke.

V času izpodbijane odločbe je bila v katastru stavb dejanska raba objekta opredeljena kot stanovanjska, kar med strankama ni sporno, zato je FURS ravnal pravilno, ko je tožeči stranki za omenjeno stavbo odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Iz podatkov katastra stavb je torej izhajalo, da je stavba v pretežni meri namenjena stanovanjski rabi in ne verski dejavnosti. Zatrjevanje tožeče stranke, da se stavba v pretežni meri, kljub registrirani stanovanjski rabi, uporablja za namene verske dejavnosti, na odločitev v zadevi, ne more imeti vpliva, saj je organ za namen odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča zavezan uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb.

Vprašanje, ki ga je revidentka zastavila v postopku dopustitve revizije, izhaja iz napačne predpostavke, na kar pravilno opozarja toženka v 1. točki svojega odgovora na revizijo. Zaradi enakopravnega obravnavanja strank v postopku kot sestavnim delom pravice iz 22. člena Ustave RS se položaj ene stranke preko dopuščenega vprašanja v postopku dopustitve revizije, ki je enostranski postopek in v katerem druga stranka ne sodeluje, v razmerju do nasprotne stranke ne more izboljšati. Toženka pri interpretaciji predpisov ni ravnala s kvalificirano stopnjo napačnosti, kot se zahteva za utemeljitev odgovornosti države po ustaljeni sodni praksi, ki je obširno in na več mestih citirana v izpodbijani sodbi, saj ni odstopala od sodne prakse, ki bi bila ustaljena, ni ponudila nerazumne pravne razlage in tudi ni odstopala od svojih predhodnih ravnanj.

Kot izhaja iz navedb toženke v obrazložitvi drugostopensjke odločbe, ki jih tožnik v ničemer ne izpodbija, je toženka od Mestne občine A. pridobila potrebne podatke, iz katerih izhaja, da tožnik ni bil oproščen plačila NUSZ. Toženka zato tudi po presoji sodišča ni imela možnosti, da bi NUSZ odmerila drugače, kot ga je oziroma tako, da bi tožnika oprostila plačila.

Tožnica je zavezanka za plačilo nadomestila kot lastnica nepremičnine. Pri ugotavljanju oseb, ki se za potrebe odločanja o vlogi za oprostitev plačila nadomestila upoštevajo poleg vlagatelja, pa je treba uporabiti 10. člen ZUPJS. Če je občinski odlok kot podzakonski predpis v nasprotju z zakonsko določbo, ga pri odločitvi ni mogoče uporabiti (institut exceptio illegalis), saj morajo biti po tretjem odstavku 153. člena Ustave RS podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in z zakoni, na ustavo in zakon pa so upravni organi vezani tudi v okviru legalitetnega načela iz drugega odstavka 120. člena Ustave RS.

Podlaga za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča so podatki iz katastra stavb oziroma REN, kar pomeni, da mora davčni organ pri odmeri nadomestila upoštevati zgolj te podatke. Sodišče sicer pritrjuje tožeči stranki, da ZSZ/84 ne določa vrste prostorov, ki se lahko uporabljajo za versko dejavnost, prav tako ji tudi pritrjuje, da Katoliška cerkev deluje svobodno in način dela ter uporabo prostorov za verske namene določa sama, vendar pa to za konkretno zadevo ni relevantno. Za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je namreč ključen zgolj podatek, kako je objekt v katastru stavb oziroma v REN evidentiran po dejanski rabi in konkretni objekt je, kar ni sporno, evidentiran kot stanovanjski prostor in s tem objekt, za katerega je tožena stranka zavezana poravnati nadomestilo. Kolikor pa je pretežni namen uporabe objekta verska dejavnost, kot to zatrjuje tožeča stranka, bi moral tako nestanovanjsko rabo kot dejansko rabo najprej ugotoviti geodetski organ, šele nato pa bi se lahko na podlagi tako spremenjenih podatkov odmerilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča oziroma ugotovilo, da gre za objekt, ki ga verska skupnost uporablja za svojo dejavnost in da s

Oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča začne teči, ko se zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča vseli v stanovanje ali stanovanjsko hišo, za katerega oziroma za katero je oproščen plačila NUSZ.