3. člen ZSZ

V obravnavani zadevi bistveno, ali je bila z namestitvijo oddajnika na antenski stolp že pridobljena služnost razširjena, ali je dejansko po vsebini ostala enaka. Izjemno naravo služnosti v javno korist, ki jo v bistvenem razlikuje od siceršnjih nepravih stvarnih služnosti, določa njena javnopravna lastnost, to je, da gre pri njej za razlaščujoč poseg (v obravnavani zadevi ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavno pravnimi varovali. Služnosti v javno korist ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem, če je za pridobitev le-te obstajala druga zakonsko določena možnost, pa je upravičenec ni izkoristil. Načeloma ni mogoče omejevati služnostne pravice na določeno tehnologijo, saj so vanjo praviloma vključene vse tehnologije, ki se uporabljajo v določenem razvojnem obdobju kot "tehnologije", vendar pod pogojem, da uvajanje novih "tehnologij", ki eventualno po obsegu presegajo dosedanje načine, ne pomenijo prevelike obremenitve služečega zemljišča. V tem primeru je treba lastniku služečega zemljišča priznati, da se brani pred povečano in spremenjeno obremenitvijo.

Nižji sodišči sta obstoj javne koristi za razlastitev pravilno ugotovili na podlagi prostorskih izvedbenih aktov, ki jih je za izgradnjo (kompleksa) pokopališča sprejela predlagateljica. Za izgradnjo pokopališča je potrebna razlastitev z odvzemom lastninske pravice in milejši ukrepi ne pridejo v poštev. Razlastitev z odvzemom lastninske pravice je potrebna tudi za gradnjo spremljajočih objektov.

Če razlastitveni postopek še ni bil pravnomočno končan pred uveljavitvijo Zakona o urejanju prostora, za presojo utemeljenosti razlastitvene zahteve pridejo v poštev le prejšnji predpisi.

Prostorski izvedbeni akti, ki so ostali v veljavi po 170. členu ZUreP-1, so hkrati akti, s katerimi je ugotovljena javna korist za razlastitev, če gre za posege, za gradnjo katerih se zemljišča pridobijo na podlagi razlastitve.

Javno dobro je lahko v zasebni lasti, vendar pa mora zakon določiti način uresničevanja lastninske pravice na javnem dobru oziroma mora določiti načine omejevanja lastninske pravice na javnem dobru. Upravni organ bi moral v ugotovitvenem postopku utemeljiti dejstvo, da je učinek predmetne čistilne naprave na izvajanje obvezne lokalne službe tolikšen, da jo je treba šteti za javni infrastrukturni objekt v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZSZ, čeprav je čistilna naprava z vidika lastninskih razmerij v zasebni lasti. Posledica določitve statusa grajenega javnega dobra na izvrševanje lastninske pravice je ta, da nepremičnina, ki je grajeno javno dobro, ni v pravnem prometu (2. odstavek 10. člena ZSZ), kar pomeni, da z njo ni mogoče razpolagati. Tožena stranka je napačno razlagala in uporabila razmerje med določilom 5. člena ZSZ in varstvom lastninske pravice, ker ni upoštevala načela sorazmernosti.

Če je zemljišče, ki je predmet vračanja v denacionalizacijskem postopku po vrsti rabe park in je to vpisano v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o legi, površini, vrsti rabe in drugih podatkih o zemljiščih, gre za zazidano stavbno zemljišče, zato je treba pri vračanju upoštevati tudi določbe 2. odstavka 32. člena ZDen, če pa gre za zgrajeno javno dobro, pa tudi določbe 19. člena ZDen.

Obstaja materialno pravna podlaga, na podlagi katere ima tožena stranka predkupno pravico na parc. št. 43/1 k.o. B, vendar pa po presoji sodišča ni možno te pravice uveljavljati na celotnem zemljišču parc. št. 43/1, opredeljenem kot nezazidano stavbno zemljišče, temveč samo na delu, na katerem je s prostorsko izvedbenim načrtom predvidena gradnja javne infrastrukture - sprehajalne steze.

Po vzpostavitvi prejšnjega stanja je posest takšna, kakršna je bila pred motenjem, oziroma kakršna je bila ves čas. Zato velja, da naj posest ostane brez zaščite, če ni možnosti, da se vzpostavi prejšnje stanje. V obravnavanem primeru takšne možnosti zaradi nevarnosti okužbe vode ne bi bilo. Zahtevana vzpostavitev prejšnjega stanja bi pomenila nezakonit poseg v pravico do splošne rabe vodovoda vsakega drugega uporabnika.

Za nastanek (pridobitev statusa) grajenega javnega dobra je poleg kategorične določitve z zakonom, potreben tudi posamičen pravni akt (odločba, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa ali sklepa Vlade Republike Slovenije izda občinska uprava ali pristojno ministrstvo).