UPRS Sodba III U 61/2019-11

Tožba se zavrne.

1Komisija Vlade RS za izvajanje Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju tožena stranka) je s sklepom, št. 130-57/2016/8 z dne 11. 4. 2017, A.A., B.B. (v nadaljevanju tudi tožnika), pokojnemu C.C. in pokojni D.D. priznala status bivšega političnega zapornika ter jim priznala pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 1. 8. 1955 do 29. 10. 1955. Dne 15. 5. 2017 je tožena stranka prejela vlogo A.A., v kateri je navajal, da je v sklepu prišlo do napake s tem, ko je navedeno, da se jim prizna pravica do odškodnine le za čas do 29. 10. 1955 ter da sedaj uveljavlja pravico do priznanja statusa bivših političnih zapornikov še za čas od 30. 10. 1955 do 29. 10. 1958.

2Tožena stranka je vlogo A.A. obenem upoštevala tudi kot vlogo B.B., obe pa štela kot zahtevo, da se tako njima kot tudi njunima pokojnima staršema - očetu C.C. in materi D.D., prizna pravica do odškodnine za čas odvzema prostosti od 30. 10. 1955 do 29. 10. 1958, kar pa je s sklepom, št. 130-311/2017/5 z dne 22. 1. 2019 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), zavrnila. V obrazložitvi svoje odločitve najprej citira določbo 2. in 4. člena Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri). Ugotavlja tudi, da Spomenica o soglasju med vladami Italije, Združene kraljevine, Združenih držav in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju z dne 5. 10. 1954 (v nadaljevanju Londonski memorandum) v 8. točki določa, da se ljudje, ki že prebivajo na ustreznih območjih civilne uprave Italije ali Jugoslavije, lahko svobodno in takoj vrnejo. Ob vrnitvi bodo uživali enake pravice kot ostali prebivalci teh območij. Njihovo premoženje in sredstva jim bodo na voljo v skladu z veljavno zakonodajo, razen če ga niso medtem prodali. Osebam, ki že prebivajo v enem od teh območij in se ne nameravajo vrniti, in osebam, ki trenutno tam že prebivajo in se odločijo odstopiti prebivanje, se dovoli prenos njihove premičnine in sredstev brez uvoznih, izvoznih ali katerihkoli taks v zvezi s prenosom teh sredstev. Zneski od prodaje premoženja oseb, kjerkoli prebivajo, ki so se dogovorili za prodajo svoje premičnine ali premoženja, se hranijo v posebnih računih Narodne banke Italije ali Jugoslavije. Ravnovesje med tema dvema računoma bosta poravnali obe vladi, ne da bi to vplivalo na takojšnjo izvršitev pravil iz tega odstavka.

3Tožena stranka pojasnjuje, da je pridobila arhivsko dokumentacijo, arhivskega fonda SI PAK KP 24 - Okrajni ljudski odbor Koper, T.E.1324 - dovolilnico za izselitev, iz katere je razvidno, da je C.C. dne 9. 6. 1955 vložil prošnjo za izselitev, ker ima sorodnike v Trstu. Dne 4. 7. 1955 je bila izdana začasna dovolilnica, z žigom izhoda iz Jugoslavije na bloku Škofije dne 15. 7. 1955. Z njim so se izselili tudi žena D.D., sinova A.A. in B.B. ter mama E.E.. Iz navedenega izhaja, da so vsi navedeni izkoristili možnost selitve na podlagi in pod pogoji Londonskega memoranduma, ki je od 5. 10. 1954 do 5. 7. 1957 omogočal prostovoljno spremembo prebivališča in ohranitev premoženja. Zaradi izbire možnosti selitve po Londonskem memorandumu, po presoji tožene stranke niso izkazani pogoji iz 2. in 4. člena ZPKri in je zahtevo tožnikov, kot je opisana v 1. točki te obrazložitve, zavrnila.

4Tožnika sta zoper odločitev tožene stranke vložila tožbo v upravnem sporu. Navajata, da se z odločitvijo ne strinjata, saj je tožena stranka s prvim sklepom tako njima kot njunima staršema priznala status bivših političnih zapornikov za čas od 1. 8. 1955 do 29. 10. 1955. Kasneje sta vložila vlogo za priznanje statusa bivših političnih zapornikov za ves čas, ki so ga preživeli v begunskem taborišču, to je bilo do 29. 10. 1958. Kljub temu jim tožena stranka priznava status bivših političnih zapornikov le za tri mesece. Ne razumeta, kako lahko isto zadevo obravnava na dva nasprotujoča si načina, saj so od 1. 8. 1955 do 29. 10. 1958 živeli pod enakimi pogoji in v istem begunskem taborišču.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi. Pojasnjuje, da je bila pri odločanju o vlogi, ki sta jo tožnika vložila dne 15. 5. 2017, ključna listina, ki ji jo je posredoval Pokrajinski arhiv Koper, ob odločanju o prvi vlogi tožnikov z dne 19. 1. 2016 pa toženi strani še ni bila poznana. Navaja, da je Upravno sodišče RS je s sodbo, št. I U 2807/2017-9 z dne 11. 12. 2018, ki jo je izdalo v podobnem primeru kot je obravnavani, potrdilo odločitev tožene stranke, da oseba ob prostovoljni spremembi bivališča in z dovolilnico, izdano na lastno prošnjo, ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa bivšega političnega zapornika po ZPKri. Zato sodišču predlaga, naj tožbo tožnikov zavrne kot neutemeljeno.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8Sodišče uvodoma poudarja, da je predmet tega postopka presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka tožnikoma zavrnila zahtevek, da se njima in njunima staršema prizna status političnega zapornika in pravica do odškodnine za čas od 30. 10. 1955 do 29. 10. 1958. Na presojo sodišča zato ne vpliva odločitev tožene stranke, ki je z odločbo, št. 130-57/2016/8 z dne 11. 4. 2017, tožnikoma in njunima staršema priznala status političnega zapornika in pravico do odškodnine za čas od 1. 8. 1955 do 29. 10. 1955, kot tožnika smiselno navajata v tožbi.

9Po prvem odstavku 2. člena ZPKri so bivši politični zaporniki po tem zakonu vse osebe, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov na podlagi predpisov iz 3. člena tega zakona ali drugih predpisov, če je bil zakon zlorabljen na zgoraj opisan način. Po 4. členu ZPKri se ob pogojih iz 2. člena tega zakona za bivšega političnega zapornika šteje tudi oseba, ki je bila v upravno kazenskem postopku zaradi prekrška kaznovana na odvzem prostosti, ali ji je bil izrečen ukrep določitve prebivališča, ali je bila poslana na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja. Za bivšega političnega zapornika se na podlagi tega zakona šteje tudi oseba, zoper katero je bil uporabljen ukrep iz prvega odstavka tega člena brez upravno kazenske odločbe, na podlagi odločitve upravnega organa.

10Iz podatkov upravnega spisa, ki jih tožena stranka povzema v obrazložitvi izpodbijane odločbe, izhaja, da se tožnika in njuna družina niso izselili iz takratne Jugoslavije iz razlogov, navedenih v prejšnjem odstavku, pač pa zaradi izbire možnosti selitve, kot jo je dopuščal Londonski memorandum. Iz začasne dovolilnice, ki jo je očetu tožnikov C.C. dne 4. 7. 1955 izdal takratni Državni sekretariat za notranje zadeve LR Slovenije, Tajništvo za notranje zadeve okraja Koper, namreč izhaja, da mu je bila ta izdana na podlagi njegove prošnje, in sicer za čas od 4. 7. do 20. 7. 1955, za izselitev do Trsta preko bloka Škofije, dovoljeno pa je bilo, da bodo z njim potovali še njegova mama E.E., žena D.D. ter njegova sinova - tožnika. Iz prošnje C.C. izhaja, da je kot razlog za izselitev navedel, da ima v Trstu sorodnike. Odobren mu je bil izvoz premičnin, ki so v prošnji popisane. Na začasni dovolilnici je odtisnjen pečat z datumom izhoda na bloku Škofije dne 15. 7. 1955.

11Iz ugotovitev, opisanih v prejšnjem odstavku, ki jim tožnika ne oporekata, izhaja, da so se tožnik, njuna starša in stara mama, skladno z izbiro možnosti izselitve po Londonskem memorandumu, prostovoljno izselili v Italijo oziroma prostovoljno spremenili prebivališče. Na podlagi prošnje očeta tožnikov ter na tej podlagi izdane dovolilnice za izselitev, so ozemlje takratne Jugoslavije zapustili dne 15. 7. 1955, kar pomeni, da za čas od 30. 10. 1955 do 29. 10. 1958 (kar tožnika uveljavljata v zahtevku) ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo. Tožena stranka je zato po presoji sodišča njun zahtevek utemeljeno zavrnila. Sodišče ob tem še enkrat pojasnjuje, da predhodna odločitev, ko je bil tožnikoma in njunima staršema priznan status političnega zapornika za čas od 1. 8. do 29. 10. 1955, na odločitev v predmetni zadevi (torej glede priznanja statusa za čas od 30. 10. 1955 do 29. 10. 1958) ne more vplivati, tožena stranka pa je tudi pojasnila, da ob odločanju o prvi vlogi ni razpolagala z dokumentacijo arhiva o načinu izselitve tožnikov in njune družine, pač pa jo je pridobila šele ob odločanju v predmetni zadevi ter na tej podlagi sprejela odločitev.

12Na podlagi vsega navedenega je sodišče skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je v zadevi lahko razsodilo že na podlagi tožbenih ugovorov tožnikov, izpodbijane odločitve in podatkov iz upravnega spisa, je ob upoštevanju 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločitev sprejelo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo. Stranke namreč niso predlagale dokazov oziroma navedle dejstev, ki bi bila pomembna za odločitev oziroma ki bi, glede na razloge za sprejeto odločitev, lahko vplivala na drugačno presojo o zadevi. Izvedbe glavne obravnave tudi sicer ni predlagala nobena od strank v postopku.