UPRS Sodba I U 1867/2019-13

I. Tožbi se ugodi, sklep Komisije Vlade Republike Slovenije za izvajanje Zakona o popravi krivic, št. 130-92/2018/8 z dne 22. 10. 2019, se odpravi v 3. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka do prenehanja obveznosti.

1Komisija Vlade Republike Slovenije za izvajanje Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožniku prizna status bivšega političnega zapornika (1. točka izreka); da se mu prizna pravica do odškodnine za čas odvzema prostosti od 8. 2. 1954 do 30. 6. 1956 (2. točka izreka); da se njegov zahtevek za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 1. 7. 1956 do 30. 9. 1964 zavrne (3. točka izreka) ter da v tem postopku niso nastali posebni stroški (4. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka zavrnilni del sklepa sprejela na podlagi potrdila INPS-a, iz katerega je razvidno, da se je tožnik s 1. 7. 1956 zaposlil, s čimer so po tem datumu tudi prenehali razlogi za priznanje statusa (bivšega političnega zapornika).

2Tožnik s tožbo izpodbija sklep v 3. točki, tj. v njegovem zavrnilnem delu, iz razlogov nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Toženka je namreč napačno kot pravnorelevantno okoliščino upoštevala (sicer nesporno) dejstvo, da se je tožnik s 1. 7. 1956 zaposlil, ni pa presojala odločilne okoliščine v tem primeru, tj. preživet čas v begunskem taborišču. Vse do 30. 9. 1964 je tožnik skupaj s svojo družino kot politični begunec prebival v begunskem taborišču Doberdob v Italiji; šele s 30. 9. 1964 se je z družino preselil v stanovanje na naslovu ... v Trstu. Golo dejstvo zaposlitve še ne pomeni, da mu je status političnega zapornika oziroma begunca prenehal, saj je v begunskem taborišču vse do 30. 9. 1964 še vedno prebival; pridobljena zaposlitev pa ne pomeni niti njegovega prostovoljnega odhoda iz begunskega taborišča. V postopku izdaje izpodbijanega sklepa mu tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh odločilnih dejstvih, pomembnih za odločitev, kar je rezultiralo v nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Za svojo odločitev v izpodbijanem delu pa toženka tudi ni navedla zadostnih razlogov, zaradi česar sklepa v tem delu ni moč preizkusiti. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep v 3. točki izreka spremeni tako, da mu za čas odvzema prostosti od 1. 7. 1956 do 30. 9. 1964 prizna status bivšega političnega zapornika in pravico do odškodnine, podredno pa, da izpodbijani sklep v 3. točki izreka odpravi in zadevo (v tem obsegu) vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteval je še povrnitev stroškov postopka.

3Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in predlagala zavrnitev tožbe. Dodatno je pojasnila, da je pri odločanju o prenehanju izpolnjevanja pogojev ukrepa določitve prebivališča po Zakonu o popravi krivic (ZPKri) okoliščina zaposlitve relevantna, saj se ta nanaša na pogoje bivanja in sposobnost samostojnega odločanja o svoji usodi. Z njo je tožnik pridobil sredstva za preživljanje in s tem ustrezno stopnjo samostojnosti pri odločanju, tudi možnost, da se izseli iz taborišča in najame stanovanje. Pri tem preživljanje družine s strani tožnika ni predstavljalo dejavnika, ki bi lahko vplival na drugačno odločitev.

4V pripravljalni vlogi je tožnik še navedel, da ne drži naziranje toženke, da je s pridobljeno zaposlitvijo pridobil možnost, da se iz taborišča izseli in najame stanovanje, toliko manj, da je z njo pridobil ustrezno stopnjo samostojnosti pri odločanju, saj za opravljeno delo ni prejemal zadostnega dohodka za najem stanovanja izven begunskega taborišča. Poleg tega ga je – upoštevaje celotno situacijo – do preživljanja preostalih družinskih članov vezala moralna dolžnost in ne morebiten zakonski predpis. Priložnostna dela, ki jih je opravljal njegov oče (trajne zaposlitve glede na razmere ni uspel dobiti), namreč za preživljanje družine niso zadostovala.

5Tožba je utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporna 3. točka izpodbijanega sklepa, s katero je toženka zahtevek tožnika za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravice do odškodnine po ZPKri za čas odvzema prostosti od 1. 7. 1956 do 30. 9. 1964 zavrnila.

7Sodišče se bo najprej opredelilo do zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka.

8Po četrtem odstavku 10. člena ZPKri se, če ni v tem zakonu določeno drugače, v postopku o zahtevi smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). To pomeni, da je treba pri odločanju o zahtevah po tem zakonu upoštevati (med drugim) splošna načela upravnega postopka. Med te sodi tudi načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), ki stranki omogoča, da se izjavi o vseh bistvenih vidikih izvedenega postopka in se ji s tem da možnost, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve (knjiga Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 88).

9Tožnik ugovarja, da mu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, relevantnih za odločitev, to pa je po njegovem mnenju vplivalo na odločitev. Sodišče ugovoru pritrjuje. Podatki spisa namreč kažejo, da toženka tožnika v postopku ni pozvala na izjasnitev v zvezi s pravnorelevantnim dejanskim stanjem, ki ga je v postopku ugotovila, predvsem v zvezi (s sicer nespornim) dejstvom, da se je tožnik zaposlil, in posledico te ugotovitve, tj. zavrnitvi zahtevka iz tega razloga. Ravno temu zaključku toženke pa tožnik v tožbi tudi ugovarja, v pripravljalni vlogi tudi vsebinsko, o čemer se bo sodišče v nadaljevanju tudi opredelilo. Glede na navedeno je sklep v izpodbijanem delu obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka, saj tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), in ga je treba že iz tega razloga odpraviti.

10V prvem in drugem odstavku 15. člena ZPKri sta določena načina negativnega odločanja o zahtevah po tem zakonu (zavrženje in zavrnitev zahteve), izdan sklep pa mora biti v obeh primerih obrazložen (tretji odstavek). To glede na že prej citirani četrti odstavek 10. člena ZPKri pomeni, da mora obrazložitev odločbe (v tem primeru obrazložitev sklepa) v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP vsebovati razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje (ob upoštevanju določb predpisov, na katero se odločba opira) narekujejo takšno odločbo. V nasprotnem primeru je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka, saj se odločbe ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

11Iz obrazložitve k 3. točki izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka zahtevek tožnika zavrnila iz razloga, ker se je ta z 1. 7. 1956 zaposlil¹, s čimer so po tem datumu prenehali razlogi za priznanje statusa (bivšega političnega zapornika). S tem pa standardu obrazložitve iz prej citiranega 214. člena ZUP ni zadostila in se sklepa v tem delu - kot tudi ugovarja tožnik - ne da preizkusiti. Po ugotovitvi, da se je tožnik s 1. 7. 1956 zaposlil (in prej povzetih določb 2. in 4. člena ZPKri), toženka namreč ni navedla razlogov, ki bi takšno odločitev (tj. zavrnitev zahtevka) narekovali. Tožnik tako ni mogel niti razbrati, zakaj bi bila njegova zaposlitev v zatrjevanem obdobju za priznanje statusa po ZPKri pravnorelevantna. V odgovoru na tožbo toženka sicer pojasnjuje, zakaj je ta okoliščina relevantna (ker se nanaša na pogoje bivanja, pridobitev sredstev in s tem možnost izselitve iz taborišča), vendar na tak način ne more dopolnjevati razlogov k odločitvi. Tako tudi ustaljena upravno-sodna praksa. Izpodbijani sklep je tako v tem delu neobrazložen in se ga ne da preizkusiti, zaradi česar je podana nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

12Pri tem sodišče v zvezi z okoliščino tožnikove zaposlitve še dodaja, da iz ZPKri niti ne izhaja, da bi lahko tožnikova zaposlitev imela (neposreden) vpliv na odločitev toženke za zavrnitev njegovega zahtevka z razlogom, da mu je status bivšega političnega zapornika prenehal.

13Do ostalih tožbenih navedb se sodišče ni opredeljevalo, ker bi bilo preuranjeno glede na naravo ugotovljene kršitve v postopku.

14Sodišče je zaradi navedenega tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, sklep v izpodbijanem delu (3. točka izreka) odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v ponovni postopek. Pri tem je toženka vezana na pravno mnenje sodišča, ki se nanaša na uporabo materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15Sodišče je v predmetnem upravnem sporu na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji. Že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov je bilo namreč očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona; v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Iz tega razloga sodišče niti ni opravilo presoje, ali bi bilo potrebno izvesti zaslišanje tožnika in priče A.A., tj. dokaznih predlogov, podanih s strani tožnika.

16Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zaradi česar se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika).

¹ To je toženka ugotovila na podlagi potrdila INPS-a.