UPRS Sodba I U 1824/2018-26

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Komisija za izvajanje zakona o popravi krivic (v nadaljevanju Komisija, sedaj tožena stranka) zavrnila zahtevo tožnikov za priznanje statusa političnega zapornika in pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 5. 8. 1955 do 31. 8. 1966 njima in njunemu pokojnemu očetu: A. A., roj. ... 4. 1913 v Bujah, Republika Hrvaška, umrl ... 2. 1984 v Trstu, Italija, ter mami: B. B., roj. C. v Piranu dne ... 3. 1923, umrla ... 12. 1981 v Trstu, Italija, zavrgla pa je njuno zahtevo priznanje statusa političnega zapornika in pravice do odškodnine za njuno pokojno sestro Č. Č., roj. ... 1. 1953 v Kopru, umrla ... 6. 1973 v Trstu, Italija.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka povzame navedbe iz obravnavane vloge, da je družina tožnikov živela v Piranu, govorili so italijansko, otroci so obiskovali italijansko šolo, mama je bila gospodinja, oče je delal v solinah, pozneje pa kot kontrolor vodovodnih števcev. Tako na uradih kakor drugih ustanovah so bili diskriminirani, saj so govorili italijansko ter do njih so se vedli grdo. Očeta so silili v komunistično partijo, kamor ni nikoli pristopil. V tretjem razredu so odredili, da bi moral prvi tožnik v slovensko šolo, kar starši niso hoteli in so se pritožili. Še 2 leti je obiskoval italijansko šolo, nato pa je ravnatelj izbral nekaj dijakov, ki so bili prisiljeni zamenjati šolo, med njimi oba tožnika, ki nista razumela jezika, poleg tega so ju namestili v višje razrede, bili pa so prisiljeni nositi rdeče rutke okoli vratu. Na šolskem izletu v Fiesi so peli partizanske pesmi, tam prisotni starši pa so se ob tem jokali. V nočnem času so v sosednjo hišo, kjer je živel duhovnik, pogosto leteli kamni, ki so nemalokrat prileteli tudi v njihova okna. Očeta so obsodili, da je pri kontroli in obračunavanju števcev ukradel denar ter ga odvedli v zapor za več kot leto dni, tako da so ostali sami brez prihodka, mama pa se je za določen čas zaposlila pri mestnem zdravniku, vendar je po nenadni odpovedi ostala brez dohodka, nove zaposlitve pa ni dobila. Dom so zapustili 5. 9. 1955 in skupaj z mamo odšli v Campo Marzio. Oče, ki je bil takrat še v zaporu, se jim je pridružil pozneje, ko so bili v begunskem taborišču Val Primario, današnja Valmaura, kamor so se odselili 27. 1. 1956. Pozneje so se 31. 8. 1966 odselili v stanovanje na naslovu D., kjer so starši dočakali starost. Ker starši in sestra v begunskem taborišču niso delali, sta družino preskrbela tožnika tako, da se je starejši zaposlil 30. 8. 1958, mlajši pa 19. 12. 1961.

3Sprejeto odločitev tožena stranka opira na določbe Spomenice o soglasju med vladami Italije, Združenega kraljestva, Združenih držav in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju z dne 5. oktobra 1954 (v nadaljevanju Londonski memorandum), ki v 8. točki določa, da se ljudje, ki že prebivajo na ustreznih območjih uprave Italije ali Jugoslavije, lahko svobodno in takoj vrnejo ter bodo ob vrnitvi uživali enake pravice kot ostali prebivalci teh območij, njihovo premoženje in sredstva pa jim bodo na voljo v skladu z veljavno zakonodajo, razen če ga niso medtem prodali; osebam, ki že prebivajo in se odločijo odstopiti prebivanje, se dovoli prenos svoje premičnine in sredstev brez uvoznih, izvoznih ali katerihkoli taks v zvezi s prenosom teh sredstev; zneski od prodaje premoženja oseb, kjerkoli prebivajo, ki so se dogovorili za prodajo svoje premičnine ali premoženja, se hranijo v posebnih računih Narodne banke Italije ali Jugoslavije; ravnovesje med tema dvema računoma bodo poravnali obe vladi, ne da bi to vplivalo na takojšnjo izvršitev pravil iz tega odstavka. Ob ugotovitvi, da je oče tožnikov A. A. dne 8. 11. 1955 vložil prošnjo za izselitev in izvozno dovoljenje in mu je bila 15. 3. 1956 izdana začasna dovolilnica, dne 30. 3. 1956 pa še ena, ter da je iz pridobljene arhivske dokumentacije razvidno, da je tudi mama tožnikov B. B., roj. C., dne 12. 7. 1955 vložila prošnjo za izselitev, z njo pa so se 5. 9. 1955 izselili tudi otroci E. E., F. F. in Č. Č., kot izhaja iz začasne dovolilnice z dne 27. 8. 1955, z žigom izhoda iz Jugoslavije na bloku Škofije dne 5. 9. 1955, je tožena stranka zaključila, da iz navedenega izhaja, da so imenovani izkoristili možnost selitve po Londonskem memorandumu, ki je omogočal prostovoljno spremembo prebivališča in ohranitev premoženja, in sicer le v določenem obdobju med 5. 10. 1954 in 4. 7. 1957. V konkretnem primeru tako zaradi izbire možnosti selitve po Londonskem memorandumu, ne glede na ostala dejstva, niso izkazani pogoji iz 2. in 4. člena Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri), ki jih tožena stranka v svoji obrazložitvi tudi povzame. Povzame tudi določilo 10. člena ZPKri, ki opredeljuje upravičence, po katerem Komisija odloča o pravicah po tem zakonu na podlagi pisne zahteve upravičene osebe, to je političnega zapornika in svojca po vojni pobite osebe, zahtevo pa sme zahtevo vložiti tudi oseba, ki po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju lahko uveljavlja družinsko pokojnino po umrli upravičeni osebi pod pogoji iz 52. in 55. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1). Ker je iz obravnavane vloge in priloženih dokumentov razvidno, da je pok. Č. Č. bila njuna sestra, tožnika po pokojni sestri zato nimata statusa upravičene osebe.

4Tožnika, kise z odločitvijo tožene stranke ne strinjata, vtožbi z dne 30. 8. 2018, z naknadno dopolnitvijo z dne 9. 10. 2018, kot primarno navajata, da zavrnitev zahteve zanju predstavlja negativno presenečenje, ker jima je znano, da je pristojni organ v podobni in primerljivi zadevi ugodil zahtevi G. G. kot pravne naslednice pokojne H. H., roj. ... 4. 1938, kateri je bil priznan status politične zapornice in s tem v zvezi izdal sklep št. 130-262/2016/6 z dne 6. 6. 2017, sicer brez obrazložitve. Čeprav jima je znano, da je bila vloga brata pokojne H. H. zavrnjena, kar je po njunem mnenju sicer nedopustno, in čeprav tožnika nista bila sorodnika imenovane, izrecno poudarjata, da so bili razlogi za izselitev njune družine enaki oziroma podobni razlogom v zvezi z H. H. ter številnih drugih, ki so primorani tako ravnati kot drugače govoreči in politično orientirani, ker so pri novih oblasteh padli v nemilost. Zato ne drži, da bi šlo za prostovoljno spremembo prebivališča na podlagi Londonskega memoranduma ter ohranitev premoženja, saj v njihovem primeru ni šlo za prostovoljno izselitev, ampak so bili v to primorani zaradi nasilja in groženj, ki so ga bili deležni kot drugače govoreči in politično orientirani, v posledici česar je bil oče A. A. tudi zaprt in so ostali brez premoženja, navedbe o tem pa bi tožnika lahko v upravnem postopku še dopolnila, če bi ju organ k temu pozval v skladu s 140. členom ZUP, kar naj bi bil tudi sicer dolžan storiti za razjasnitev dejanskega stanja glede okoliščin izselitve, če je navedbe glede tega smatral za nezadostne. Nadalje ugovarjata, da Londonski memorandum v konkretnem primeru ne more predstavljati podlage za zavrnitev obravnavanega zahtevka, češ da je bila posledica izselitve družine tožnikov njihova namestitev v begunskem taborišču v Italiji, ker druge možnosti za bivanje niso imeli in če bi se v Italijo prostovoljno preselili, bi po njunem mnenju imeli že prej v Italiji pripravljeno bivališče in zaposlitev, ker nobena razumna oseba ne zapusti svojega kraja in države ter odide v begunsko taborišče, če ni v to primorana. Glede zavrženja zahtevka za priznanje statusa bivše politične zapornice njuni pokojni sestri Č. Č., ki je mlada umrla, brez potomcev, tožnika poudarjata, da sta kot njena dediča vložila zahtevo kot njena univerzalna pravna naslednika, ne pa iz naslova pokojninsko invalidskega zavarovanja. Sodišču tožnika kot primarno predlagata, da ugodi njunemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: odpravi) ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek in ji naloži tudi plačilo njunih stroškov tega postopka. Svoje navedbe in predloge še dodatno utemeljujeta v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 16. 11. 2018.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti nasprotuje tožbenemu zahtevku in oporeka navedbam tožeče stranke ter še navaja, da gre pri zahtevi G. G. za povsem drugo zadevo, drugačno dejansko stanje in da med tožnikoma in upravičenci ni niti sorodstvene niti druge poznane povezave, zato ta zadeva nima neposredne povezave z zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika družini A. Dodatno oriše širši kontekst čezmejnih selitev, določitve državne meje med tedanjo Jugoslavijo in Italijo ter meddržavnih pogodb, vključno s Pogodbo, podpisano v Osimu dne 10. 11. 1975, po katerih je Slovenija svoj del odškodnine v višini 57.707.697,00 USD dokončno poplačala 3. januarja 2002, iz česar izhaja zaključek, da je bila ob spremembi meja za določen čas prebivalcem na podlagi mednarodne pogodbe ponujena možnost, da se sami prostovoljno in zavestno odločijo za državljanstvo druge države, kar so lahko naredili z izbiro opcije. Selitev v državo, katere državljanstvo so si izbrali, v konkretnem primeru v Italijo, pa je bila zgolj ena od posledic izbire opcije, pri čemer je bilo zaščiteno tudi njihovo premoženje, s temi možnostmi pa so bili zelo dobro seznanjeni, kar potrjuje tudi število oseb, ki so izbrale opcijo, in sicer 16.000 po Mirovni pogodbi in 10.000 po Londonskem memorandumu. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6Tožba ni utemeljena.

7Predmet izpodbijanega sklepa je odločitev o zahtevi tožnikov na podlagi ZPKri za priznanje statusa bivšega političnega zapornika ter s tem povezano zahtevo za plačilo odškodnine (za tožnika ter njune pokojne starše in sestro). Za presojo upravičenosti obravnavane zahteve je zato bistveno, kako status bivšega političnega zapornika opredeljuje ZPKri.

8Zakonodajalec je v prvem odstavku 2. člena ZPKri določil, da so bivši politični zaporniki po tem zakonu vse osebe, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov na podlagi predpisov iz 3. člena tega zakona ali drugih predpisov, če je bil zakon zlorabljen na zgoraj opisan način. Po 4. členu ZPKri se ob pogojih iz 2. člena tega zakona za bivšega političnega zapornika šteje tudi oseba, ki je bila v upravno kazenskem postopku zaradi prekrška kaznovana na odvzem prostosti, ali ji je bil izrečen ukrep določitve prebivališča, ali je bila poslana na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja. Za bivšega političnega zapornika se na podlagi tega zakona šteje tudi oseba, zoper katero je bil uporabljen ukrep iz prvega odstavka tega člena brez upravno kazenske odločbe, na podlagi odločitve upravnega organa.

9Iz podatkov upravnega spisa, ki jih tožena stranka povzema v obrazložitvi izpodbijane odločbe, izhaja, da se tožnika in njuna družina niso izselili iz takratne Jugoslavije iz razlogov, navedenih v prejšnjem odstavku, pač pa zaradi izbire možnosti selitve, kot jo je dopuščal Londonski memorandum. Iz začasne dovolilnice, ki je bila očetu tožnikov A. A. izdana dne 15. 3. 1956, nato pa mu je bila dne 30. 3. 1956 izdana še ena, ter iz začasne dovolilnice z dne 27. 8. 1955, ki je bila izdana mami tožnikov B. B., roj. C., namreč izhaja, da so se z njo izselili tudi njeni otroci E. E., F. F. in Č. Č., kar izhaja iz žiga izhoda iz Jugoslavije na bloku Škofije dne 5. 9. 1955. Iz prošnje za izselitev očeta tožnikov A. A. z dne 8. 11. 1955 pa izhaja, da je kot razlog za izselitev navedel, da ima v Trstu sorodnike.

10Iz ugotovitev, opisanih v prejšnjem odstavku, ki jim tožnika ne oporekata, izhaja, da so se tožnika ter njuni pokojni starši in sestra, skladno z izbiro možnosti izselitve po Londonskem memorandumu, prostovoljno izselili v Italijo oziroma prostovoljno spremenili prebivališče. Na podlagi prošnje mame tožnikov ter na tej podlagi izdane dovolilnice za izselitev, sta tožnika ozemlje takratne Jugoslavije zapustila skupaj s pokojno mamo in sestro dne 5. 9. 1955, oče pa pozneje v letu 1956, kar pomeni, da za čas od 5. 8. 1955 do 31. 8. 1966 (kar tožnika uveljavljata v zahtevku) ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo. Tožena stranka je zato po presoji sodišča njun zahtevek za vsakega od njiju in tudi za njune pokojne starše utemeljeno zavrnila, za pokojno sestro pa ga je pravilno zavrgla iz razlogov, ki jih je navedla v svoji obrazložitvi in jim sodišče v celoti sledi, saj imajo oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje in izhajajo iz podatkov v upravnih spisih (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

11Tožnika ne moreta uspeti niti s sklicevanjem na drugačno odločitev o zahtevi, ki se nanaša na status pok. H. H., saj so ostale njune navedbe o domnevno enaki oziroma primerljivi situaciji zgolj posplošene in pavšalne. Čeprav v tožbi zatrjujeta, da naj bi bila njuna pravna in dejanska situacija podobna okoliščinam v navedeni zadevi, vendar konkretno obrazloženo ne pojasnita, v čem oziroma kako naj bi si bili podobni oziroma primerljivi. Na drugačno presojo ne more vplivati niti dejstvo, da ugodilna odločitev, izdana v navedeni zadevi glede statusa pok. H. H., ni obrazložena, saj ima Komisija za izdajo takšne odločbe (brez obrazložitve) podlago v drugem odstavku 17. člena ZPKri. Tožnika pa sta tista, ki nosita trditveno in dokazno breme za navajanje in izkazovanje okoliščin, na podlagi katerih uveljavljata pravice po zakonu.

12Prav tako tožnika ne moreta uspeti z navedbami, da so bili leta 1955 primorani oditi v Italijo iz tedanje Jugoslavije. Iz teh trditev namreč ne izhaja, da bi bile izpolnjene dejanske okoliščine, ki so lahko podlaga za priznanje statusa bivšega političnega zapornika. Skladno z drugim odstavkom se navedeni status sicer prizna tudi v primeru, če je bil kateri od ukrepov iz prvega odstavka 4. člena ZPKri izrečen brez upravnokazenske odločbe, na podlagi odločitve upravnega organa. Vendar pa tožnika v svoji zahtevi ne navajata okoliščin, ki bi kakorkoli ustrezale dejanskim znakom kateregakoli od navedenih ukrepov iz citiranih določil 4. člena v povezavi z 2. členom ZPKri, to je odvzem prostosti, določitev prebivališča ali opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja. Zato za odločitev niso bistvene njune navedbe o tem, da pri njih ni šlo za prostovoljno spremembo prebivališča na podlagi Londonskega memoranduma, ampak naj bi bili v to primorani kot drugače govoreči in politično orientirani. Tožnika se glede na povedano tudi neutemeljeno sklicujeta na stališče, zavzeto v sodbi U 2134/2007, saj tudi iz te izhaja, da se kot relevantne okoliščine štejejo odvzem prostosti oziroma temu primerljive okoliščine, da pa bi v konkretnem primeru šlo za takšno situacijo, pa tožnika nista zatrjevala ne v svoji zahtevi za priznanje statusa in pravic političnega zapornika, niti tega ne trdita v tožbi.

13Na drugačno odločitev ne vplivajo tožbeni očitki, da v postopku pred izdajo odločbe nista bila posebej pozvana k dopolnjevanju svojih navedb v obravnavani vlogi, saj sta bila sama tožnika namreč dolžna v svoj vlogi navesti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembna za odločitev. V skladu s prvim odstavkom 10. člena ZPKri namreč tožena stranka odloča na podlagi pisne zahteve upravičene osebe. Če navedbe v zahtevi niso take, zaradi katerih bi bila zahteva utemeljena, pa ne gre za nepopolno niti za nerazumljivo vlogo, kar bi v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZPKri organu sicer nalagalo, da vlagatelja pozove k dopolnitvi vloge.

14Kar pa zadeva tožbene navedbe v zvezi z zavrženjem zahtevka tožnikov za priznanje statusa političnega zapornika njuni pokojni sestri Č. Č., roj. ... 1. 1953 v Kopru, umrli ... 6. 1973 v Trstu, Italija, se je tožena stranka pravilno oprla na določilo 10. člena ZPKri, po katerem zakonodajalec kroga upravičenih oseb ni utemeljil na dednih razmerjih, ampak na drugih okoliščinah, in sicer na možnost uveljavljanja pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, na katero se navezuje tudi upravičenost do statusa in pravic po določilih ZPKri.

15Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker za odločitev relevantna dejstva med strankama niti niso bila sporna je sodišče skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ki sta se ji tožnika tudi izrecno pisno odpovedala.

16Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.