VSL Sodba I Cp 2346/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 299,63 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 211069/2012 z dne 2. 1. 2013 v prvem in tretjem odstavku izreka v veljavi za znesek 893,83 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 893,83 EUR od 28. 12. 2012 dalje do plačila ter za znesek stroškov v višini 16,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila (I. točka izreka). V preostanku je navedeni sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki plačati stroške postopka v višini 396,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot bistveno navaja, da Tarifa 1998 ne predstavlja primerne tarife. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo in napačno ugotovilo dejansko stanje. Zagrešilo je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku sta bili kršeni pravica do sodnega varstva in pravica do poštenega sojenja. Kršena je bila tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

Ne strinja se s stališčem, da Memorandum nima pravne narave skupnega sporazuma. Sklicuje se na zadeve I Cpg 1439/2013, I Cpg 1745/2013, I Cpg 1774/2013 in V Cpg 642/2014. Memorandum in Dodatek sta razveljavila Tarifo 1998. Objava tarifnega sporazuma v Uradnem listu po takrat veljavnem ZASP ni bila mogoča. Ker je sodišče spregledalo 153. člen ZASP iz leta 1995, je izpodbijana sodba arbitrarna in v nasprotju s 23. členom Ustave ter 6. členom EKČP. Zaključek, da Memorandum nima narave tarife, ker ne določa tarife za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja glasbe, nima podlage v listinski dokumentaciji. Tudi M. Trampuš je v knjigi Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic na straneh 63, 94 in 125 zapisal, da ima Memorandum naravo skupnega sporazuma. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP in kršitev pravice do sodnega varstva ter poštenega sojenja. Ker ima Tarifa 1998 lastnost enostransko določene tarife z državnim vplivom, ne more imeti pravne narave skupnega sporazuma.

Ne strinja se z zaključkom, da Memorandum učinkuje le inter partes. Memorandum je podpisala Zveza kabelskih operaterjev Slovenije, ki je reprezentativno združenje uporabnikov. Za istovrstne uporabnike ne moreta veljati dve različni tarifi. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da mu je toženka več kot 10 let plačevala nadomestilo na podlagi licenčnih pogodb in Memoranduma. Sodišče je voljo pravdnih strank ignoriralo. Dogovorjena cena ima prednost pred Tarifo 1998. Namen ZASP-B je bil, da imajo pogodbeno dogovorjene tarife prednost pred enostransko določenimi.

Ne strinja se s stališčem, da v konkretnem primeru ni podlage za določitev nadomestila na podlagi 81. člena ZASP. Navedeno stališče je v nasprotju z ugotovitvijo, da je Ustavno sodišče Tarifo 1998 razveljavilo. V izpodbijani sodbi ni razlogov o vprašanju, ali predstavlja uporaba (minimalne) Tarife 1998 zadostno varstvo avtorske pravice. Minimalna tarifa ni niti splošna niti primerna tarifa. Sodišče se ni opredelilo do vprašanja, zakaj šteje minimalno tarifo za splošno tarifo oziroma za običajen honorar. Izpodbijana sodba nima razlogov niti o primernosti tarife niti o običajnem honorarju. Minimalni honorar iz Tarife 1998 ne predstavlja niti običajnega honorarja niti pravičnega nadomestila. Sklicuje se na namen avtorsko pravnega varstva, na 156. člen ZASP, na mednarodne konvencije, na direktive Evropske unije ter na dolžnost sodišča, da zagotovi učinkovito varstvo avtorske pravice. Le sporazumno dogovorjena cena predstavlja običajni honorar. Stališče, da so avtorji upravičeni le do minimalnega honorarja, je v nasprotju s 33. in 60. členom Ustave, pravom EU, EKČP in zavezujočimi mednarodnimi konvencijami. Ker je sodišče toženki naložilo zgolj plačilo minimalnega honorarja, nov tarifni sporazum ne bo sklenjen. Ker je Tarifa 1998 blokirana, Svet za avtorsko pravo pa ne deluje, je Tarifa 1998 protiustavna. Iz 9. točke uvodne izjave Direktive 2001/29 izhaja zaključek, da je zakonodajalec Unije želel zagotoviti visoko stopnjo varstva avtorske in sorodnih pravic. Izpodbijana sodba je arbitrarna in brez opore v Pravilniku 1998. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do kriterijev glede uporabe minimalne tarife. Minimalni avtorski honorar se obračuna le, če iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov, ki se nanašajo na razsežnost kabelskega omrežja. Ker sodišče ni navedlo razlogov, zakaj je toženka uporabnik iz drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker pravdni stranki nista trdili, da prihodka glede na razsežnost kabelskega omrežja ni mogoče določiti, je sodišče odločilo mimo njunih navedb.

Pritožba argumentira stališče, da je v spornem obdobju obstajala tarifna pravna praznina. V 33. točki izpodbijane sodbe je ugotovljeno, da je bila podlaga za ugotovitev višine zahtevka razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03-18. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo splošno tarifo za kabelsko retransmisijo, Tarifa 1998 ni pridobila narave skupnega sporazuma. Izpodbijana sodba temelji na neobstoječem materialnem pravu. Tudi v zadevi II Cp 2939/2015 je bilo odločeno o neobstoju veljavne tarife. Ker Ustavno sodišče ne bi smelo poseči v Tarifo 1998, njen prvi odstavek II. poglavja še vedno velja. 7. točka drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998 je nejasna. Sodišče prve stopnje je navedeno določilo interpretiralo samovoljno. V primeru nejasnih določb velja pravilo, da se odloči v korist avtorja.

Ker je stališče o dolžnosti plačila minimalnega honorarja v nasprotju s 23., 24. in 25. točko obrazložitve, je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da sta pravdni stranki sklenili licenčno pogodbo zgolj za retransmisijo RA programov. Ker minimalni honorar ne pozna kriterijev za RA programe niti za TV programe, je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Pritožbene navedbe o uporabi prihodkovnega dela Tarife 1998 niso utemeljene. Tarifa 1998 ne določa kriterijev glede na "razširjenost kabelskega sistema". Veljavna je le tarifa iz 7. točke drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998. Navedeno tarifo je določil tožnik. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za določanje običajnega nadomestila. Memorandum in Dodatek ne določata tarife za avtorsko pravico na glasbenih delih. Niti Memorandum niti Dodatek nista bila objavljena v Uradnem listu. Ker Memorandum ni izpolnjeval zakonskih pogojev, ni imel lastnosti tarifnega sporazuma. Sodišče ni prezrlo avtonomne volje pravdnih strank. Pritožbeno sklicevanje na mnenje Trampuša je vzeto iz konteksta dejanske vsebine citiranega dela. Navedeni avtor v citiranem delu ne navaja, da je Memorandum z Dodatkom določal tarifo za glasbena dela. Ker Tarifa 1998 presega višino primernega nadomestila, niso utemeljene pritožbene navedbe o njeni protiustavnosti.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik zahteva od toženke plačilo avtorskega honorarja za pravico kabelske retransmisije glasbenih del v obdobju od julija do novembra 2012. Nosilno stališče pritožbe je, da je tožnik upravičen do običajnega avtorskega honorarja po Memorandumu z Dodatkom.

6Druga točka 31. člena ZASP določa, da je pravica radiodifuzne retransmisije izključna pravica, da se sočasno, nespremenjeno in neskrajšano priobči javnosti neko radiodifuzno oddajano delo, če gre za prenos po kablu ali mikrovalovnem sistemu, pa gre za več kot 100 kabelskih priključkov ali je delo prvotno oddajano iz druge države (kabelska retransmisija).

7Drugi odstavek 156. člena ZASP določa, da se Tarifa določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta za avtorsko pravo (v nadaljnjem besedilu: Svet). Do drugačne pravnomočne odločbe Sveta se šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne. V skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZASP je pravdno sodišče vezano na veljavni skupni sporazum.

8V skladu s četrtim odstavkom 26. člena ZASP-B¹ so se Tarife kolektivnih organizacij, ki so veljale na dan uveljavitve tega zakona, obravnavale kot veljavni skupni sporazumi o tarifi po določbah tega zakona.

9Drugi odstavek II. poglavja Tarife iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (v nadaljevanju Tarifa 1998)² se glasi: če iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov, ki se nanašajo na dejavnost radijske postaje ali so le-ti v nesorazmerju z običajnimi stroški radijskega programa, bo SAZAS določil plačilo avtorskega honorarja glede na vrsto postaje in področje slišnosti radijskega ali televizijskega programa oziroma razsežnost kabelskega omrežja, in sicer: 7. Kabelska retransmisija - minimalni avtorski honorar je 42 SIT po naročniku. Avtorski honorar se plača mesečno. V skladu s tretjim odstavkom II. poglavja Tarife 1998 se navedeni kriterij upošteva tudi v primeru, če razmerja med SAZAS-om in uporabnikom še niso pogodbeno urejena.

10Stališče izpodbijane sodbe je, da je tožnik upravičen do avtorskega nadomestila na podlagi Tarife 1998 in da ni upravičen do plačila avtorskega nadomestila niti na podlagi Memoranduma z Dodatkom niti na podlagi Začasne tarife v primeru kabelske retransmisije avtorskih del s področja glasbe iz leta 2012 (v nadaljevanju Začasna tarifa).³ To stališče temelji na argumentih, (1) da Ustavno sodišče z odločbo U-I-165/03⁴ ni razveljavilo 7. točke drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998, (2) da je Tarifa 1998 z uveljavitvijo novele ZASP-B pridobila naravo veljavnega skupnega sporazuma, (3) da Tarifa 1998 ni bila spremenjena v skladu s pogoji iz ZASP, (4) da zaradi obstoja veljavne Tarife 1998 ni bilo podlage za odločanje na podlagi prvega odstavka 81. člena ZASP,⁵ (5) da Memorandum ni bil v skladu s petim in šestim odstavkom 157. člena ZASP objavljen v Uradnem listu, (6) da ima Memorandum naravo pogodbe, ki zavezuje inter partes, (7) da Memorandum ne določa tarife za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja glasbe, (8) da Memorandum in Dodatek ne predstavljata skupnega sporazuma iz 157. člena ZASP, (9) da je bila Začasna tarifa zaradi obstoja veljavne Tarife 1998 določena v nasprotju s četrtim odstavkom 156. člena ZASP⁶ in (10) da je tožnik Začasno tarifo preklical z učinkom od 7. 7. 2012.

11Razlogi izpodbijane sodbe so materialnopravno pravilni. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje stališče, da Tarifa 1998 nima pravne narave skupnega sporazuma, da je moč veljavnega skupnega sporazuma na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B pridobil Memorandum in da je Memorandum razveljavil Tarifo 1998, niso utemeljene.⁷ Ker je Tarifa 1998 na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B pridobila pravno naravo veljavnega skupnega sporazuma, je na njeni podlagi sodišče prve stopnje pravilno določilo višino avtorskega nadomestila.⁸ Pritožbeno sklicevanje na 63., 94. in 125. stran knjige Kolektivno varstvo avtorskih pravic⁹ ne utemeljuje drugačnega zaključka. V konkretnem primeru je bistveno, (1) da Memorandum ni vseboval splošno določene tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih pravic, (2) da ni bil v skladu s petim in šestim odstavkom 157. člena ZASP objavljen v Uradnem listu, (3) da ni bi odobren s strani Urada za intelektualno lastnino in (4) da je bil znesek nadomestila po Memorandumu višji od zneska na podlagi Tarife 1998.¹⁰ Ker je bil Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del s Tarifo 1998 sprejet s strani tožnika in ne s strani države, pritožbena navedba, da ima Tarifa 1998 lastnost enostransko določene tarife z vplivom države in da zaradi tega nima pravne narave skupnega sporazuma, ni utemeljena.

12Pritožbeno sklicevanje na judikate I Cpg 1439/2013, I Cpg 1745/2013, I Cpg 1774/2013 in V Cpg 642/2014 ni utemeljeno.¹¹ Ker Memorandum glede na Tarifo 1998 za uporabnike ni določal ugodnosti, se na podlagi tretjega odstavka 153. člena ZASP, ki je bil v veljavi v času sprejemanja Memoranduma, ni mogel šteti za tarifni sporazum, ki določa posebno ugodnejšo tarifo. Ker je Tarifa 1998 vsebovala nižjo tarifo, kot je znašal znesek nadomestila po Memorandumu, pritožbeno sklicevanje na 153. člen ZASP iz leta 1995 ni utemeljeno.¹² Ker Memorandum v spornem obdobju ni bil v veljavi, pritožbene navedbe, da Memorandum ni imel zgolj učinka inter partes, da za istovrstne uporabnike ne moreta veljati dve različni tarifi in da je toženka več kot 10 let plačevala nadomestilo na podlagi licenčnih pogodb in Memoranduma, niso pravno relevantne.¹³ Sodišče prve stopnje ni ignoriralo volje pravdnih strank.

13Pritožbeno sklicevanje na namen avtorske pravice, na 33. člen in 60. člen Ustave, na 9. točko uvodne izjave Direktive 2001/29, ter na dolžnost države, da avtorjem zagotovi učinkovito varstvo avtorske pravice, ni utemeljeno. Nosilno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z 81. členom ZASP ugotavljati višino običajnega honorarja, je namreč materialnopravno zmotno. Tožnik v tem pritožbenem postopku ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je primerna le tista tarifa, ki je sorazmerna z ustvarjenimi prihodki iz uporabe zaščitenih del; da pravdni stranki nista trdili, da glede na razsežnost kabelskega omrežja prihodkov uporabnika ni mogoče določiti; ter da nadomestilo na podlagi Tarife 1998 ne predstavlja niti običajnega niti primernega nadomestila. Sodišče prve stopnje ni odločilo mimo navedb pravdnih strank. Pritožbeni navedbi, da izpodbijane sodbe zaradi odsotnosti razlogov o vprašanju, ali toženka spada med uporabnike iz drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998, ni mogoče preizkusiti, in da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vprašanja, ali je toženka uporabnica iz drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998, nista utemeljeni. Ker tožnik višine tožbenega zahtevka ni substanciral na podlagi meril iz drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998, se konkretni dejanski stan v bistvenem razlikuje od dejanskega stanu iz zadeve II Ips 325/2016.¹⁴ Konkretni spor ni spor o uporabi kriterijev iz drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998, temveč po vsebini predstavlja spor o primernosti veljavne tarife. Tožnik je namreč višino običajnega honorarja utemeljeval s trditvijo, da mu je toženka dolžna plačati 0,53 EUR za naročnika.¹⁵ V skladu z drugim odstavkom 156. člena ZASP pa se mora do drugačne pravnomočne odločbe Sveta Tarifa 1998 šteti za primerno tarifo (drugi odstavek 156. člena ZASP). Ker v obravnavani zadevi takšna odločba Sveta še ni bila izdana, je bilo pravdno sodišče na podlagi sedmega odstavka 157. člena ZASP na Tarifo 1998 vezano in ni imelo zakonske pristojnosti ugotavljati niti primernosti Tarife 1998 niti višine običajnega honorarja.¹⁶ Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se tarifa iz 7. točke drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998 uporabi v vseh primerih, ko razmerja med SAZAS-om in uporabnikom niso več pogodbeno urejena (tretji odstavek II. poglavja Tarife 1998), kar pa je bilo ugotovljeno tudi za obravnavani primer.¹⁷ To pomeni, da bi uporaba dohodkovnega kriterija glede na ?razsežnost kabelskega omrežja? prišla v poštev le v primeru, če bi bila razmerja med SAZAS-om in uporabnikom pogodbeno urejena.

14Pritožbeni očitki o kršitvi 23. člena Ustave, kršitvi EKČP in absolutnih bistvenih kršitvah ZPP niso utemeljeni. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi ter omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. Pritožbeno stališče, da je v spornem obdobju obstajala tarifna pravna praznina, ni utemeljeno. Izpodbijana sodba ne temelji na neobstoječi pravni podlagi. Na področju, ki zadeva določitev višine avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo, ni pravne praznine. Tudi Vrhovno sodišče je v že citiranem sklepu II Ips 325/2016 zavzelo stališče, da je tarifna pravna praznina podana na področju, ki zadeva določitev višine avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo. Z odločbo U-I-165/03 Ustavno sodišče namreč Tarife 1998 ni v celoti razveljavilo. Izpodbijana sodba ne temelji na stališču, da je bila podlaga za odmero avtorskega honorarja s strani Ustavnega sodišča v celoti razveljavljena. Ker iz izreka odločbe U-I-165/03 izhaja zaključek, da je Ustavno sodišče razveljavilo le prvi odstavek II. poglavja Tarife 1998, pritožbena navedba, da je Tarifa 1998 neobstoječa, ni utemeljena. Ustavno sodišče ni poseglo v Tarifo 1998 v delu, ki se nanaša na določitev nadomestila za kabelsko retransmisijo. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na judikat II Cp 2939/2015.¹⁸ Ker so v skladu s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o Ustavnem sodišču odločbe Ustavnega sodišča obvezne, pritožbeni navedbi, da Ustavno sodišče ne bi smelo poseči v Tarifo 1998 in da njen prvi odstavek II. poglavja še vedno velja, nista utemeljeni. Pritožbena navedba, da je 7. točka drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998 nejasna, ni utemeljena. Ker je iz izpodbijane sodbe razvidno, na podlagi katerih pravnih in dejanskih kriterijev je sodišče prve stopnje odločilo, pritožbeni očitek o samovoljni interpretaciji 7. točke drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998 ni utemeljen.

15Izpodbijana sodba temelji na razumnih argumentih in ni arbitrarna. Pritožbeno sklicevanje na 23., 24. in 25. točko izpodbijane sodbe ter na dejstvo, da tarifa 1998 ne pozna kriterijev za RA programe in TV programe, po vsebini ne utemeljuje pritožbenega očitka o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16Po ugotovitvi, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve svojih stroškov pritožbenega postopka, potrebne stroške tega postopka pa je dolžan povrniti toženki (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) gredo toženki nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 v višini 225,60 EUR ter materialni stroški po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 299,63 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

¹ Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-B) (Uradni list RS, št. 43/2004), objavljen 26.4.2004.
² Uradni list RS, št. 29/1998 in 25/5.
³ UL RS št. 51/2012 z dne 6. 7. 2012.
⁴ Odločba Ustavnega sodišča z dne 15. 12. 2005, opr. št. U-I-165/03-18.
⁵ Določba se glasi: Če avtorski honorar ali nadomestilo ni bilo določeno, se določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.
⁶ Določba se glasi: Če za neko vrsto uporabe avtorskih del tarifa še ni bila določena, lahko kolektivna organizacija sama, ob upoštevanju določb prejšnjega odstavka, določi začasno tarifo, ki velja do določitve tarife po drugem odstavku tega člena. Kolektivna organizacija objavi začasno tarifo v Uradnem listu Republike Slovenije.
⁷ Glej sodbo VSL z dne 6. 1. 2017, opr. št. II Cp 1592/2016, 10., 11., 12. odst.
⁸ Ibid.
⁹ M. Trampuž, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, Ljubljana, GV Založba, 2007.
¹⁰ II Cp 1592/2016, 10. odst.
¹¹ Sodbe VSL z dne 13. 2. 2014, 27. 3. 2014, 6. 3. 2014, 10. 7. 2014. Na portalu ius-info je bil objavljen le judikat I Cpg 1439/2013.
¹² II Cp 1592/2016, 15. odst.
¹³ Ibid., 12. odst.
¹⁴ Sklep Vrhovnega sodišča z dne 18. 5. 2017. Vrhovno sodišče je presodilo, da je apriorna zavrnitev zahtevka za plačilo avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo na podlagi Tarife 2007 (UL RS, št. 3/2007 z dne 12. 1. 2007), ki nima pravne narave skupnega sporazuma, napačna. Vendar pa iz 13. točke obrazložitve izhaja zaključek, da je Tarifa 2007 določala, kateri prihodki se upoštevajo pri obračunu nadomestila in v kakšnih odstotkih se nadomestilo odmerja. Navedeno dejstvo pa predstavlja bistveno razlikovalno okoliščino med konkretnim dejanskim stanom in dejanskim stanom iz zadeve II Ips 325/2016.
¹⁵ Prim. tožnikovo 2. pripravljalno vlogo z dne 29. 1. 2014, list. št. 67.
¹⁶ II Cp 1592/2016, 13. odst.
¹⁷ Ibid., 17. odst.
¹⁸ Sodba VSL z dne 3. 2. 2016.